Walk.si

Večer v Bohinju

Noč je bila še mlada, in želodci prepolni, pot okrog Bohinjskega jezera pa ravno prav dolga. Odločili smo se, da pot prehodimo v smeri urinega kazalca.
Prve table so bile malce nasprotujoče, saj je bila na eni razdalja od Ukanca do Ribčevega Laza 4km, na drugi pa čas 2uri. Bolj kot sem računal, manj mi je bilo jasno.
Pot proti vzhodu je potekala po gozdu, nad gorami pa je že vzhajala luna. Po dobri uri in petih kilometrih prispemo do polovice poti, čaka pa nas še druga polovica, nazaj proti Ukancu. Tudi ta del poti je namenjen le peščem in speljan nekaj metrov od ceste, po makedamu.
Po poldrugi uri nenaporne hoje in dobrih 11 kilometrih se vrnemo do šotora, kjer že čakajo mehka ležišča.

GPX Bohinj – okrog jezera

Bohinjsko jezero

Ponovno neka aktivnost, ki nima veze s hojo.
Toda ob jezeru se je težko upreti rumenim kajakom. V prvem športnem središču si izposodimo kajak za 4 ure in se odločimo za krog po jezeru.
Danes je praznik, hrane pa nimamo ravno v izobilju, zato je naš prvi postanek v Ribčevem Lazu in prvi odprti trgovini. Sledi veslanje ob levem bregu jezera proti zahodu.
Ker nismo najbolj vešči veslanja naredimo mimogrede nekaj piruet in piknik nekje na sredini poti. Sledi še postanek ob campu in povratek ob desnem delu jezera.
Noge nas res niso bolele, lakota pa je bila po devetih kilometrih neizmerna.

GPX Bohinj – kajak

Slap Savica

V Bohinju se Slapa Savice seveda ne sme izpustiti. Nameščeni smo v bližnjem campu, zato se nam pot do slapa ne zdi nek hud podvig. Ljudje kljub čudoviti poti do izhodišča – Koča pri Savici – množično odhajajo z avtomobili.
Popoldne je vroče ob poti pa vodnjaki skrbijo, da nismo žejni.
Od Koče pri Savici se pot vzpne po nekaj več kot 500 zidanih stopnicah proti slapu. Pred tem je potrebno plačati še vstopnino za ogled, ki trenutno znaša 2,5 EUR za odraslo osebo.
Po dobri uri hoje zagledamo 80 metrski slap, in bistro zeleno vodo. Nekaj turistov z elegantno obutvijo, na drugi strani pa Bohinjsko jezero. Pot nazaj poteka po isti poti.
Lep, skoraj 9 kilometerski izlet.

GPX Ukanc – Slap Savica

Lakota predstavlja največje tveganje, ki ogroža globalno zdravje.
Vsako noč gre ena milijarda ljudi spati lačnih.
Vsak dan zaradi lakote umre 25.000 ljudi. Med njimi je 14.000 otrok.

Letos se bomo že tretjič pridružili več kot 300.000 pohodnikom na 210 lokacijah po vsem svetu v boju proti lakoti ter se podali na kratek pohod po središču Ljubljane v nedeljo 6.6.2010 ob 13:00 s pričetkom in zaključkom v Tivoliju na Jakopičevem sprehajališču. S tem želimo opozoriti javnost na pereče probleme lakote tako v svetu kot pri nas. Zavedamo se, da je kar nekaj pomoči potrebnih posameznikov in družin tudi v Sloveniji, zato bo ta pohod in zbiranje prostovoljnih sredstev namenjeno predvsem njim. Naredite svoj korak tudi vi in se nam pridružite!

Pohod za hrano ima en cilj – da se otroška lakota konča do leta 2015!

Pohod za hrano je letni dogodek namenjen zbiranju finančnih sredstev in osveščanju javnosti o svetovnem problemu otroške lakote in podhranjenosti, katerega glavni nosilec je institucija WFP (World Food programme) znotraj organizacije Združenih narodov. V organizaciji jo podpirajo tudi korporativni partnerji, in sicer TNT, Unilever in DSM. Pohod poteka na isti dan v vseh 24-ih časovnih conah, po mnogih državah in mestih sveta.

WFP je največja humanitarna organizacija na svetu, ki se bojuje s svetovno lakoto. V letu 2010 bo dostavila hrano 90 milijonom ljudem v 73 državah.

Več na uradnih straneh: Walk the World in World Food programme

Vir: pohod.gibanje.org
Organizator dogodka Pohod za hrano 2010 je Gibanje za pravičnost in razvoj in TNT.

In kako še lahko pomaga vsak izmed nas: How to help

Pot ob žici

Letošnja pot ob žici je bila nekoliko slabše obiskana, saj je večino pohodnikov, vsaj pol poti osveževal dež. Kot ponavadi je pot potekala mimo kontrolnih točk: Vič – Agrotehnika Gruda, Okrepčevalnica Pri Cvičku ob Koseškem bajerju, AMZ Slovenije Dunajska, Jarše – Žito Ljubljana, Polje – Trgovina Mercator, Zaloška, Fužine – Gostilna Babnik pri Fužinskem mostu, Golovec, Rudnik – križišče Dolenjska cesta in Peruzzijeva ulica, Livada – Daj-Dam.
Pot je nezahtevna in jo je odvisno od hitrosti in počitkov za okrog 8 ur.

GPX pot ob žici

Razgled

Ponoči je bilo prijetno hladno, ravno pravšnja temperatura za spanje okrog 1°C. tudi pihalo je ravno toliko, da sem imel svež zrak. Nekoliko me je motila le trda klop. Zjutraj se kljub temu odločim, da bom s pohodom prekinil in nekoliko počakal na ugodnejše temperature. Za take razmere bi že tako pretežkemu nahrbtniku moral dodati še kakšen kilogram opreme. Za teden počitnic do konca aprila se bom z družino raje preselil v tople kraje in premislil o tem, kdaj in kako nadaljujem. Seveda pa bom danes še izkristil nekaj uric do prihoda prevoza.
Izpred Partizanskega doma na Malih Kopah se pot spusti po široki makedamski cesti, a že kmalu zavije desno v gozd, kjer se strmo spusti. Pred Turiško vasjo pa se moje sanje o lepo označeni poti razblinijo. Zmanjka poti, ni več markacij. Vrnem se do zadnjih oznak, toda nikjer ni več novih. Pogledam na navigacijo. Pot me vodi do potoka, a od tam naprej le še travnik. Ponovno nazaj in naprej, malo levo, malo desno… Dovolj bo neproduktivnih poskusov, zato se odločim, da ko čez prvi travnik mahnem do vaške ceste in kljub daljšemu ovinku nadaljujem pot po cesti do Turiške vasi. Tu se znova pojavijo markacije in brez večjih težav pot nadaljujem do odpada, ki je trenutno gradbišče. Markacija kaže proti gradbišču in oddaljenemu gozdu. Ravno prava lokacija, da zaključim moj kratek dvodnevni pohod in od tu ob prvi priložnosti nadaljujem pot proti primorski

GPX Male Kope – Mislinjska Dobrava

Pogled na Radlje

Budilka že navse zgodaj odzoni svojo melodijo, a ker tokrat nisem vezan na letalo ali kakšno drugo “po voznem redu vezano” prevozno sredstvo, se samo obrnem in še malo pospim. Do mejnega prehoda Radelj je dve uri vožnje in do pol desetih se je kljub pogledu na zasneženo hribovje že prav lepo ogrelo.
Pričaka me tabla z napisom evropske poš poti E6. Po nekaj 100 metrih spusta po asfaltni cesti se na mojo veliko veselje pot odcepi levo in nadajuje po gozdni stezi. Po slabe pol ure spusta prispem v gostilno, kjer imajo prvi žig. Tokrat se z žigi res ne bom obremenjeval, saj mi ne nudijo ne prenočišč, ne hrane ali še česa bolj eksotičnega. Vseeno se prvemu ne odpovem. Vpišem se tudi v knjigo in prav začudeno gledam zadnje vpise, ki so datirani lanskega septembra. Gostilničar mi pojasni, da pride tu in tam kakšen pohodnik, a v knjigo se res vpišejo le redki. Pa se ponovno spomnim na to, kakšne ugodnosti pohodnikom prinaša vpis, se nasmejim in nadaljujem pot. Sledi spust v Radlje in nadaljevanje hoje proti Vuhredu.
Nad samimi oznakami sem pozitivno presenčen. Niti enkrat samkrat ni dvoumnih oznak ali neoznačenih mest. Po prečkanju Drave Se pot nadaljuje proti Sv. Antonu. Sledi dobro uro dolg vzpon in ko po kratkem spustu mislim, da je vzpon končan, se prava pot šele začne. Vzpon proti Smučišču Kope je strm in ni mu videti konca. Nahrbtnik, ki je že po ravnem težak, je tu vsake pol ure vsaj še za kilogram težji. Malo pred vrhom pa me pričakajo še prave zimske razmere. Kjer ne gazim snega so ledene plošče in obratno. Morda je za mojo hojo po E6 s šotorom še nekoliko prezgodaj in bi moral še malo počakal. A o tem se bom odločil jutri. Dom na kopah je zaprt, zato bom prenočil v zatišju na klopici pred vhodom. Skuham si večerjo in po dobrih 1.000 metrih vzponov kar se da hitro zaspm.

GPX Radlje – Male Kope

Slovenijo prečkata dve evropski pešpoti, E6 in E7. Pešpot E6 poteka od Baltika do Jadrana, E7 pa od Atlantika do Črnega morja. Za letošnji podvig sem si izbral slovenski del pešpoti E6, katerega nameravam prehoditi konec aprila, začetek maja ob koncih tedna, s startom v Avstrijskem Eibiswalduozu oz. Ivniku. Bolj verjetna je alternativa s startom na mejnem prehodu Radlje pri Radljah ob Dravi. Pot nadaljuje čez Pohorje, Kope, Mozirje, mimo Trojan, čez zasavsko hribovje, do Janč in Grosuplja. Nadaljuje mimo Taborske jame, čez Turjak, Mačkovec, kjer prečka E7 in nadaljuje na Bloke. Sledijo Stari trg, najvišja točka Snežnik in Ilirska Bistrica. Zaključek poti vodi čez Brkine proti slovenskemu delu Istre do Strunjana. To je le kratek del 5.200 km dolge evropske pešpoti E6.

Slovenski del meri okrog 360 km, za kar sem si rezerviral 14 dni z dvema rezerve. Točno razdaljo bom izvedel, po prehojeni poti. Po pričakovanjih bi moral pot prehoditi v času 12 do 14 dni do konca leta, kar pomeni, da bom lahko v soboto, 8. maja prehodil še krog okoli Ljubljane. Seveda pa je vse odvisno od razmer, počutja in vremena.

Trenutno se ukvarjam tudi z vprašanjem, ali bom v nahrbtnik zložil šotor in vso temu primerno opremo, ali se bom oborožil s plačilnimi karticami in debelo denarnico. Bolj kot premišljujem, bolj verjetna se mi zdi varianta s šotorom. Prvi razlog je pogostost prenočišč in njihova oddaljenost od trase, drugi pa je seveda cena, saj se nočitve gibljejo med 30 in 70 EUR.

Tudi tokrat bom, če bo le vse delovalo, dnevnike objavljal sproti, med hojo po E6. Testi kažejo solidno delovanje, a na poti se vedno pokaže še kakšna težava.

Če se bom na pot odpravil s šotorom bo dodatno težavo predstavljala oskrba vseh naprav z električno energijo, ki bo odvisna predvsem od količine sončnih dni. Za vse objave nameravam uporabljati le alternativne vire energije (sonce), enako kot za strežnik, iz katerega ravnokar črpate podatke.

Povezave:

• Evropska Pešpot E6 Slovenija
• E6 od mejnega prehoda Radelj do Strunjana – Odličen dnevnik s podrobnim opisom poti

Predvidene etape:

• Poti nikoi ne planiram za več kot nekaj dni vnaprej

Dolžina: cca 360km

Trajanje: cca 14 dni