Walk.si

Sorry, this entry is only available in Slovensko.

Ponoči je bilo prijetno hladno, ravno pravšnja temperatura za spanje okrog 1°C. tudi pihalo je ravno toliko, da sem imel svež zrak. Nekoliko me je motila le trda klop. Zjutraj se kljub temu odločim, da bom s pohodom prekinil in nekoliko počakal na ugodnejše temperature. Za take razmere bi že tako pretežkemu nahrbtniku moral dodati še kakšen kilogram opreme. Za teden počitnic do konca aprila se bom z družino raje preselil v tople kraje in premislil o tem, kdaj in kako nadaljujem. Seveda pa bom danes še izkristil nekaj uric do prihoda prevoza. Izpred Partizanskega doma na Malih Kopah se pot spusti po široki makedamski cesti, a že kmalu zavije desno v gozd, kjer se strmo spusti. Pred Turiško vasjo pa se moje sanje o lepo označeni poti razblinijo. Zmanjka poti, ni več markacij. Vrnem se do zadnjih oznak, toda nikjer ni več novih. Pogledam na navigacijo. Pot me vodi do potoka, a od tam naprej le še travnik. Ponovno nazaj in naprej, malo levo, malo desno… Dovolj bo neproduktivnih poskusov, zato se odločim, da ko čez prvi travnik mahnem do vaške ceste in kljub daljšemu ovinku nadaljujem pot po cesti do Turiške vasi. Tu se znova pojavijo markacije in brez večjih težav pot nadaljujem do odpada, ki je trenutno gradbišče. Markacija kaže proti gradbišču in oddaljenemu gozdu. Ravno prava lokacija, da zaključim moj kratek dvodnevni pohod in od tu ob prvi priložnosti nadaljujem pot proti primorski

delay: -50h

Budilka že navse zgodaj odzoni svojo melodijo, a ker tokrat nisem vezan na letalo ali kakšno drugo “po voznem redu vezano” prevozno sredstvo, se samo obrnem in še malo pospim. Do mejnega prehoda Radelj je dve uri vožnje in do pol desetih se je kljub pogledu na zasneženo hribovje že prav lepo ogrelo. Pričaka me tabla z napisom evropske poš poti E6. Po nekaj 100 metrih spusta po asfaltni cesti se na mojo veliko veselje pot odcepi levo in nadajuje po gozdni stezi. Po slabe pol ure spusta prispem v gostilno, kjer imajo prvi žig. Tokrat se z žigi res ne bom obremenjeval, saj mi ne nudijo ne prenočišč, ne hrane ali še česa bolj eksotičnega. Vseeno se prvemu ne odpovem. Vpišem se tudi v knjigo in prav začudeno gledam zadnje vpise, ki so datirani lanskega septembra. Gostilničar mi pojasni, da pride tu in tam kakšen pohodnik, a v knjigo se res vpišejo le redki. Pa se ponovno spomnim na to, kakšne ugodnosti pohodnikom prinaša vpis, se nasmejim in nadaljujem pot. Sledi spust v Radlje in nadaljevanje hoje proti Vuhredu. Nad samimi oznakami sem pozitivno presenčen. Niti enkrat samkrat ni dvoumnih oznak ali neoznačenih mest. Po prečkanju Drave Se pot nadaljuje proti Sv. Antonu. Sledi dobro uro dolg vzpon in ko po kratkem spustu mislim, da je vzpon končan, se prava pot šele začne. Vzpon proti Smučišču Kope je strm in ni mu videti konca. Nahrbtnik, ki je že po ravnem težak, je tu vsake pol ure vsaj še za kilogram težji. Malo pred vrhom pa me pričakajo še prave zimske razmere. Kjer ne gazim snega so ledene plošče in obratno. Morda je za mojo hojo po E6 s šotorom še nekoliko prezgodaj in bi moral še malo počakal. A o tem se bom odločil jutri. Dom na kopah je zaprt, zato bom prenočil v zatišju na klopici pred vhodom. Skuham si večerjo in po dobrih 1.000 metrih vzponov kar se da hitro zaspm.

Links:

Distance: cca 360km

Time: cca 14 days

Sorry, this entry is only available in Slovensko.

Če smo prejšnji teden pričeli v Litiji in hodili proti Čatežu, lahko danes ponovimo smer še v smeri proti Ljubljani. Tokrat bomo potovali v skupini štirinajstih pohodnikov, kateri smo se po dolgem času ponovno srečali.

Okrog sedmih se vkrcamo na vlak proti Litiji, od tam pa naprej proti Šmartnu in Bogenšperku. Ura je še zgodnja in srečamo le malo ljudi.
Megla se počasi dviga in kaže, da bo lep jesenski dan. Na vrhu gričev rahlo piha, sicer pa je za ta letni čas prav prijetno toplo.

Pot nadaljujemo proti Javorju in Planini. Listje je z dreves v glavnem že odpadlo, zato prijetno šumi, ko za seboj pustimo Obolno in Mali vrh pri Prežganju. Pot nas vodi mimo Javorja, Zagradišča, do Češnjice, kjer se še zadnjič odpočijemo.

Že v temi se spustimo v Sostro. Med potjo si lahko v dolini ogledujemo svetlobno onesnaženo Ljubljano. Po slabih 37 kilometrih se dogvorimo o naslednjem pohodu in težkih nog odidemo proti domu, saj večino čaka jutri delovni dan.

Foto galerija

GPX Litija-Ljubljana 2009

Po dveh letih “počitka” se ponovno odpraviva na potovanje od Litje do Čateža. V upanju, da se izogneva najhujši gneči, pričneva pohod v Litiji ob 6:40. Kljub zgodnji uri je na poti že precej pohonikov.
Jutro je oblačno a na srečo ne dežuje. Je pa zato razmeroma toplo (okrog 9°C). Na startu delijo kapice in knjižico. Oboje bo verjetno prav kmalu romalo med odpadke.
Vsekakor bi bilo mnogo bolj pametno za ta denar pohodnikom deliti na primer sadje. Zagotovo pa so reklamna sporočila precej bolj dobičkonosna kot skrb za okolje in zdravje
Po prvih nekaj kilometrih, ko trasa prečka cesto, se nam pridružita dva avtobusa pohodnikov, katerim se zdi start iz Litije oz. Šmartna popoln nesmsel.
Pot nadaljujeva po severni trasi. Tu prične rahlo rositi, a že po nekaj minutah o dežju ni več sledu.
Na cilj prideva okrog 11:00, kjer prejmeva še zadnji žig ter priznanje za trikratno prehojeno pot. Letos bova izpustila proslavo ter družbo ljudi, ki se mastijo z živalskimi trupli.
Počasi se vkrcava v avtobus, ki za že čaka na povratek v Litijo. Ko se po dvajseih minutah napolni, se mimo množice ljudi, ki še hodijo v čatež, počasi vrneva na izhodišče.

Uradna stran

GPX Litija Čatez – severna trasa

Noč je bila deževna in misel na to, da bom po dolgem času ponovno hodil pod dežnim plaščem, je proti jutru počasi zbledela. Oblaki so se umaknili in pričakal nas je topel, sončen jesenski dan.

Na pobudo Staše smo se v zagorskem evroparku srečali pohodniki po poteh Camina, člani društva prijateljev poti sv. Jakoba, prijatelji prijateljev in tisti, ki smo se poznali le preko dopisovanja. Med potjo se bomo spoznali tudi osebno, se pogovorili in izmenjali izkušnje s pohodov.

Okrog 30 pohodnikov se nas iz Evroparka opravi proti cerkvi nad sv. Planino, ki se nahaja na okrog 950m n.v. Tu se nam pridruži še nekaj pohodnikov in po daljšem odmoru skupaj nadaljujemo krožno pot proti: Vrhe, Jesenovo, Ržiše, Zavine do Evroparka. Tu v poznih popoldanskih urah zaključimo prijetno srečanje v upanju, da se drugo leto ponovno srečamo.

Foto galerija

GPX Zagorje – Sveta Planina