ponedeljek, 28. februar 2011

Villaharta - Alcaracejos

Vstaneva že ob pol sedmih in še malo poklepetava z lastnikom bara. Razlaga nama, da so imeli lani tri dni sneg. Januarja, februarja in marca, letos pa taka vročina. Pravi, da poleti, ko je tu temperatura krepko čez 40 stopi.j, nobena klima ne pomaga prav veliko.
Ko se odpraviva na pot je še temačno in lokalni upokojenci se odpravljajo na izlet.
Pot je vseskozi lepo označena in prehodiva kar nekaj hribov in dolin. Konec dneva se po 35 km. nabere okrog 600 metrov vzponov.
Prečkava dve okrog 6m široki reki in tokrat se nama ni potrebno sezuvati. Goretex nekako 'preživi' vodo do gležnjev.
V Alcaracejos prideva ob pol šestih in počutiva se kot v mesth duhov. Nikjer nikogar. Trgovine zaprte, bari zaprti, hostali zaprti... Iščeva hostal Amistad, a namesto stavbe le ruševine.
K nama pride ženska in naju vpraša, če želiva prenočiti - očitno sva izgledala tako? Razloži, da hostala, ki ga iščeva ni več in da je danes vse zaprto lahko pa prenočiva pri njej, (Hostal rural casa Miguel ali nekaj podobnega). Ampak je dajala vtis, naj pohitiva, saj se ji mudi na fiesto. Seveda, danes je Día de Andalucía. Še dobro, da nama je odprla in da imava v nahrbtniku nekaj čokolade in flan. Jutri pa po hrano in novim dogodivščinam naproti.

nedelja, 27. februar 2011

Cerro Muriano - Villaharta

Danes je nedelja in imava kar nekaj srece, saj je v vasi odprta trgovina. Seveda pa se tu vse odpre šele okrog 9h in sva zato pozna pri odhodu iz vasi. Na sreco morava prehoditi le 21km.
Oznake so vseskozi odlicne in na zacetku hoje kar nekaj casa hodiva ob vojašnici. Pot kmalu zavije iz glavne ceste in kot izgleda, so se oljcni nasadi poslovili. Pojavljajo pa se prvi evkvaliptusi. V Estacion de Obejo kupiva še nekaj dobrot, ki jih pojeva ob postanku.
Temperatura ozracja se je nekoliko ohladila (20 st.) in tudi sonce se skriva za posameznimi oblaki. Jutri bo menda ponovno brez oblacka.
Pot v Villaharto naju vodi mimo zdravilnih izvirov vode in po 21 kilometrih se ob 15h znajdeva na cilju.
Povecerjava v baru tipa 'alo-alo' (lastnik lokala je pravi Rene), jutri pa ponovno sledi nekoliko daljša etapa.

sobota, 26. februar 2011

Córdoba - Cerro Muriano

Zjutraj pozdraviva Slovence, ki so nastanjeni v istem hostalu in se odpraviva proti bližnjemu cilju. Iz mesta prideva brez težav, le iskanje ščetke za čiščenje čevljev se zaključi šele v peti trgovini, ko prodajalka iz neke skrivne police potegne ščetko.
Sedaj imava vse in nadaljujeva proti prvemu hribu. Teren se dvigne za 200m in po petih urah počasne hoje se znajdeva na cilju. Danes je dan za pranje in na soncu in 25 stopinjah se bo vse lepo posušilo. Lastnik današnjega hostala (ja, spet ni alberga) nama da za čiščenje čevljev vedro, natisneva si rezervne karte za povratek (upam, da dobiva kje bele a4 pole za vozovnice, ki jih tu prijazni lastnik ni imel). In za večerjo nama bo pripravil vegi meni. Trgovine so tu v soboto zaprte. Vremenska nopoved je lepa in jutri imava ponovno kratko etapo.

petek, 25. februar 2011

Castro del Rio - Córdoba

Danes se pričnejo resnejše etape in zato že v startu narediva nekaj metrov preveč, saj se odpraviva po uradni poti, namesto bližnjici.
V vodiču sta navedeni dve poti, ena direktno v Córdobo, druga pa preko vmesne postaje, Santa Cruz. Slednja je nekoliko daljša.
Slediva puščicam, nad katerimi sva prav presenečena. A presenečenje ne bo trajalo... Ne bom dolgovezil nad oljčnimi nasadi in vročino, ki danes dosega 24 st. C.
Dan pričneva z blatno stezo, v katero se čevlji vgrezajo kakšnih 5cm in se razburnava nad poplavami, a tudi tu še ne veva, kaj naju čaka.
Nekajkrat se loviva po oljčnih nasadih, saj so oznake porazne, ali bolje - jih ni.
Po 20 kilometrih tudi tiste redke puščice izginejo in pot se razcepi na tri dele. Najbolj logična je leva pot, za katero se tudi odločiva. Blato levo in desno, pohodni čevlji pa so umazani vedno višje. Vezalk se kmalu ne vidi več, pa tudi hlače so že prav lepo rjave. Nekajkrat sem pomislil, da bom iz blata pkvlekel le nogo in nogavice. Po dveh kilometrih take hoje prideva do potoka, ki je za pohodniške razmere kar visok, okrog 30 cm in okrog 8m širok. Odločiva se, da to ni prava smer in se po blatu vrneva. Greva desno, ni prava smer, naravnost pa ne prideva nikamor. Na srečo najdeva delavce, ki pospravljajo po oljčnem nasadu in nama priporočijo prvotno pot. Grrrrr.
Vrneva se do potoka, čevlje v roko, hlače do kolen in čez potok. Na cesti naju že čaka puščica grrrr. Čevljev in hlač obloženih z blatom ne bom niti opisoval.
Pa kmalu ugotoviva, da sva šla po poti čez Santa Cruz, ki je 4km daljša. Zaradi najinega izgubljanja pa sva že do sedaj naredila okrog 8km preveč.
Tu srečava tudi nemca, ki sta se za danes ustavila in se pritoževala nad blatom in oznakami. Onadv sta hodila v glavnem po cesti.
Odločiva se, da kljub dolgi hoji nadaljujeva proti Córdobi.
Hodiva izključno po cesti, kjer prvih nekaj kilometrov še vidiva oznake, kasneje pa ne več.
Ob 20h končno prispeva v predmestje, prečkava nekj glavnih cest in velikih krožnih križišč, ter po dobri uri prispeva do starega dela, kjer po nekaj vprašanjih najdeva skoraj najcenejše prenočišče. Menda so tu še eni Slovenci. Žal jih ne srečava. Dobiva pa Credenciale Camino društva Córdoba, ki nama jih da gospod, ko opazuje kako si pred vhodom čistiva čevlje (verjetno je gospod predsednik društva).
Jutri pa naprej - krajša etapa.
Še pogled na GPS... Točno 50.2km. odlično!

četrtek, 24. februar 2011

Baena - Castro del Rio

Kot so nama obljubljali že včeraj, naju je ob pol devetih (izjemoma za naju, drugače odprejo ob pol desetih) čakal obilen zajtrk s sokom ravnokar stisnjenih sladkih pomaranč, Cola-Cao (kakao, za tiste ki še niste bili v Španiji :) opečen kruh, dve vrsti olivnega olja, namesto margerine ter nariban paradižnik.
Pot naju tokrat vodi po - kdo bi si mislil - oljčnih nasadih, po delno asfaltirani, delno makedamski poti, kjer so še vedno vidne posledice poplav.
Večkrat naju prehiti starejši nemški par, ki ga srečujeva že nekaj dni, a nista zainteresirana za kakšno navezavo stikov.
Etapa je tokrat kratka in pot zaključiva še pred tretjo. Jutri nadaljujeva proti mestu s 300.000 prebivalci.

sreda, 23. februar 2011

Alcaudete - Baena

Zbudiva se v prevroči spalnici, saj sva zvečer pozabila pripreti radiator. Pogled v nebo je bil skoraj zaskrbljujoč. Popolnoma jasno, kar pomeni vročino in pripekajoče sonce.
Kasneje se izkaže moje predvidevanje pravilno. Temperatura je bila preko 20 stopinj, nos pa kljub sončni kremi lepo rdeč.
Danes je bila pot na nekaterih delih slabše označena in sva temu primerno naredila nekaj kilometrov (4) preveč.
Krajev med potjo ni bilo, je bil pa zaradi zaloge vode nahrbtnik precej težji. Pokrajina se še ni spremenila, oljke spredaj, zadaj, levo in desno kolikor daleč seže pogled. No, ni čisto res, vmes hodiva tudi mimo dveh ogromnih sončnih elektrarn. Po moji oceni je imela vsaka okrog 30.000 panelov. Verjetno več, kot jih je v celi Sloveniji. (Moja ocena je bila približno točna. Ena od elektraren ima moč 5,4 MW).
Danes bova ponovno spala v 'nobel' romarjem prijaznem (karkoli že to pomeni, verjetno zaradi nekoliko nižje cene) albergu, ki je še vedno daleč od tistega pravega Camino alberga.
Jutri naju zjutraj čaka zajtrk, ki je vključen v nočitvi in nekoliko manj kilometrov.
Danes sva v trgovinah opazovala tipične produkte Baene in zasledila olivno olje po 15 EUR. Pa ne za liter ampak za 5 litrov in to je popolnoma običajna cena v vseh trgovinah, praženih mandljev v sladkorju pa po štirih dneh še vedno nisem našel.

torek, 22. februar 2011

Alcalá la Real - Alcaudete

Jutro je rahlo megleno in oblačno in ob pol devetih sva že na poti.
Danes je prav dolgočasno, saj se zaradi dobrih oznak še izgubiti ne moreva.
Prečkava le eno vas, v kateri so mi v spominu ostali le kabli, ki so bili na drogove pripeti s trakovi iz blaga.
V alcaudete prideva zgodaj, zato imava nekaj časa za ogled mesta s cerkvijo in gradom na vrhu hriba. V tem času se tudi razjasni in popoldan je lokalni termometer kazal 19st. C. Tudi tu ni albergeja namenjenega posebaj pohodnikom. Obstaja le možnost spanja v športni dvorani. Ker pa tam nimajo postelj, midva pa ne podlog za spanje, se odločiva za ho$tal.
Danes svs prehodila dobrih 25km in prav toliko jih pričakujeva tudi jutri.

ponedeljek, 21. februar 2011

Moclin - Alcalá la Real

Zjutraj je nad 1000m še kar mrzlo, vendar precej nad lediščem. Čaka naju prijetna etapa, ravno prav dolga in hribovita.
Mesta ni več in oznake poti so zaenkrat solidne. Kmalu po spustu se znajdeva sredi oljčnih nasadov, kolikor daleč seže pogled. In ravno sredi teh nasadov seznajdeva brez oznak. Malo po občutku se sprehodiva naprej in nazaj, potem pa se odločiva da nadaljujeva po ravni črti proti cilju. Po nekaj 100 metrih griča prideva do steze, kjer se oznake čudežno ponovno pojavijo.
Včasih so prav ne logične. Na ravni casti brez križišč po 3 istočasno, na razpotjih pa ničesar.
Vreme je vseskozi rahlo oblačno in vetrovno. Ravno pravo za hojo.
Proti koncu poti ponovno naletiva na popolnoma novo cesto brez oznak, a ker do cilja ni več daleč, nama to ne dela težav.
Poiščeva prenočišče (tudi tu ni alberga), in se kmalu po tuširanju, pranju perila in hranjenju odpraviva spat.
Jutri naju čaka lep dan in nekoliko več kilometrov (37?)

nedelja, 20. februar 2011

Granada - Moclin

Včeraj sva cel dan potovala in zato zvečer le še povečerjala in zaspala V hostalu.
Ponoči je deževalo, jutro pa je bilo že jasno. Poiščeva izhodišče in se odpraviva na pot. Oznake po Granadi so v redu, zato pa v Albolete izginejo, saj je precej novih cest. Sprašujeva levo in desno in vsak naju usmeri drugam. Ko prispeva do nove žrtve, nama razloži, da tu nekaj časa ni oznak in da naju bo kar sam odpeljal do naslednje puščice.
Iz mesta se zaradi mednarodnega maratona komaj prebijemo in po dobrih 8km, v Pinos Puente naju gospod res odloži pred puščico. Od tu naprej so oznake menda v redu. Kljub prevozu bova danes prehodila okrog 25km.
Hodiva po oljčnih nasadih, temperatura odličnih 14 stopinj in sonce že prav lepo greje glavo.
Do los Olivares pot vodi po manjših vzpetinah, tu pa se povzpne iz 600 na 1100m. Kar prijeten vzpon. V moclinu sledi lov za prenočiščem. Eno je že rezervirano in zasedeno, drugega pa po nekaj klicih v baru uredi en izmed natakarjev.
Klima bo upam kmalu segrela stanovanje, voda pa se v malem bojlerju tudi že greje.
Jutri pa novim podvigom naproti

sobota, 19. februar 2011

Camino Mozárabe 2011

Nahrbtnik za kondicijsko vajo je vedno lažji, na Grmadi in Šmarni gori bom kmalu dobil inventarno številko, nizkocenovne letalske karte za Španijo pa so tudi na varnem.
Po dveh letih počitka, se na enega izmed španskih Caminov ponovno odpravljam skupaj z Natašo. Tokrat sva si izbrala krajši Camino Mozárabe. Prične se na jugu, španije, točneje v Granadi. Pot pelje mimo Alcaudete, Cordobe, Monterubio, konča pa se na stičišču poti Via de la Plata, v Meridi. Pot prečka nekaj vrhov (tudi preko 1.000 m n.v.) in vodi pretežno po neposeljenih delih Andaluzije in Extremadure. Manjšo težavo bo zato predstavljala oskrba z vodo in hrano.
Ker je na jugu hitro prevroče, bova pričela že 20. februarja. Predviden čas potovanja je okrog 14 dni, s povprečno dnevno razdaljo skoraj 29 km. Prenočišča so slabše organizirana in med pohajkovanjem pričakujeva le nekaj albergov. Ostalo bodo verjetno Hostali oz. kaj podobnega v 'nižjem' cenovnem razredu. Pot ni ravno ena bolj znanih, zato tudi podatkov ni v izobilju. Več nama bo jasno po nekaj prehojenih kilometrih.
Če mi bo na koncu hoje ostalo še kaj dneva in volje, bom tu sproti objavil kakšen članek. Tokrat zaradi znižanja stroškov mobilne telefonije brez fotografij (te bom dodal ko se vrneva).

torek, 15. februar 2011

Drugi dan bordanja

Sledi drugi dan v moji borderski karieri, ali bolje moja tretja ura na smučišču. Z veliko (danes že malo manjšo) vnemo vstanem in se celo nekoliko hitreje ponovno zložim nazaj v posteljo...
Danes ne grem nikamor ali bolje ne vem, če bom sploh lahko vstal s postelje. Bolijo me tudi tiste mišice, za karere nisem nitj prepričan da obstajajo.
Vendar sem z učiteljem dogovorjen na smučišču in seveda ne smem zamuditi. Z veliko težavo se nekako spravim k sebi in se z zadnjimi močmi odpeljem proti izhodišču. Že razmišljam, kako bom jeseni prodajal mojo opremo na gospodarskem razstavišču in enkrat za vedno zaključil s smučišči.
Rok že ves vesel čaka na vrhu, sam pa malo manj vesel komaj priracam po snegu.
Vreme je oblačno in malenkost megleno. Ljudi pa vsega skupaj nekaj deset.
Torej nadaljujeva, kjer sva včeraj ostala... sede na snegu. Nekajkrat se odpeljem po najlažji progi smučišča z Rokovimi napotki, a se moram pri vsakem spustu nekajkrat pobrati, in čutim, da se po nadaljnih parih padcih ne bom več mogel pobrati. Zdi se mi, da že prav drvim po snegu, a me Rok prepričuje, da se komaj malo premikam.
Pri vsakem padcu na trtico premišljujem, kako me bodo odnesli na nosilih, naravnost v kakšne toplice... Groza, spomnim se, da čez pet dni pričnem hojo po Španiji. Sicer krajši Camino Mozarabe, ampak nisem prepričan, če bom do takrat že vstal s postelje.
Z učiteljem se dogovoriva, da danes končam po eni uri in za letos zaključim moje bordersko šolanje. Po spustu v dolino pa se vedno bolj sprašujem, če sem še tako zagnan kot včeraj zjutraj...
Morda bo drugo leto sneg bolj mehak, ali pa bo moja oprema zamenjala lastnika. Pa še nasvet vsem začetnikom. Pred pričetkom si omislite dobro podlogo za trtico.

ponedeljek, 14. februar 2011

Začetek snežnih aktivnosti

Ker še nikoli v življenju nisem smučal... ali bolje... Ker še nikoli pred današnjim dnem nisem stal na smučišču, sem se pred kratkim odločil, da se preizkusim tudi v kakšnem zimskem športu.
Smučanje mi nikol ni bilo všeč, ker se mi je vedno zdelo, da gre vsaka noga nekam po svoje in bom imel s tem težave. Torej je logična izbira za rekreacijo deskanje...
Sem slišal, da je to nekoliko težje za začetnike, posebno tiste, ki znajo smučati. No ja, s tem nimam težav, saj še nikoli nisem smučal.
Torej sem si nabavil board, za začetek nekoliko krajši, 156. Nekateri so me prepričevali da je zeloo prekratek, spet drugi, da je za začetek pri mojih dobrih 180cm in 75kg ravno pravšnji. Ker sem zagnan in mi bo deskanje zagotovo všeč :D, si izberem  enega izmed The White Collection boardov, ki ni ravno začetniški. Bord je nov a zaradi starejšega modelnega leta - izpred treh let, pošteno (50%) znižan. Seveda nabavim še pripadajočo opremo. Malo pogledam na Internet in si za začetek nastavim vezi v račji položaj nekje +18 -12. Za začetek bo že v redu.
Ker se nočem že na začetku preveč truditi in se seveda tudi ne kaj narobe naučiti, se za današnji dve uri in še jutrišnji dve dogovorim z učiteljem. Upam, da je potrpežljiv. Kasneje lahko padam po snegu tudi sam.
Že se peljem proti smučišču, kjer sva dogovorjena z Rokom. Sledi nekaj teorije in navodil, nato ba bord na nogo in gremo na... otroško vlečnico, podobno vrtiljaku. Ko mi po nekaj krogih lovljenja še vedno ni uspelo pasti, nadaljujeva na naslednjo stopnjo, kar je... tekoči trak. Tam se pridružim 3 in 4 letnim otrokom, kateri smučajo kot profesorji. Začudeno naju opazujejo, sam pa se raje ukvarjm s koordinacijo.
Po slabi uri uspešnih in neuspešnih začetniških spustih oz. kontroliranih drsenjih, se moja kariera nadaljuje na... seveda, krogcih. Stvari postajajo vedno bolj resne, padci pa vse bolj boleči. Seveda so tudi vaje vse zahtevnejše :).
Drsenje po hribu, drsenje levo in desno ter čisto na koncu prvega dne že čisto pravi zavoji, ki mi jih seveda še ni uspelo speljevati in moja trtica je bila že precej obolela. Mišice od pasu navzgor pa od številnih pobiranj s snega prav tako.
Vseeno se še nekajkrat spustim, a kmalu obupam in se s težavo poberem v dolino. Nadaljujem jutri!