sobota, 13. november 2010

24. Popotovanje po Levstikovi poti (južna trasa)

Dolina
Letošnje popotovanje od Litije do Čateža pričneva nekoliko kasneje, nekaj minut čez 7, kar se pozna pri gneči ob prijavi in nekoliko svetlejšem toplem jutru. Letošnji prispevek je bil z avtobusno karto za povratek v Litijo 7 EUR. Pri tem pa smo letos za spremembo dobili tudi majice z logotipom Levstikovega pohoda. Po mojem mnenju precej bolj uporabno kot lanskoletne kapice.
Vreme je bilo ravno pravšnje za hojo. Bilo je oblačno a kljub letnemu času zelo toplo (okrog 15°C). Pot je potekala do Šmartna pri Litii, naprej proti Spodnji Jablanici, kjer so se nam kot ponavadi priključili pohodniki, ki se do tu pripeljejo z avtobusi. Zaradi pozne ure se v gneči prebijava naprej proti Libergi do Preske nad Kostrevico, kjer se pot razdeli na severno in južno traso. Letos si prvič izbereva južno, ki naj bi bila celo 1km krajša od severne.
Od tu se gneča zmanjša in do Čateža komaj še srečava koga. Izkaže se, da je južna trasa (letos spremenjena) enako dolga, če ne celo nakoliko daljša od severne.
Tudi letos se ne udeleživa razstave sesalcev na krožnikih, zato se po dobrih štirih urah hitre hoje vrneva nazaj v Litijo.

Uradna stran

nedelja, 07. november 2010

Okrog Šmarne gore

Tokrat pot za tiste, ki ne marajo vzponov. Iz Vižmarij proti zahodu mimo rocenske Policijske akademije desno do Vikerč, mimo Jakob Aljaž-eve rojstne hiše, do Zavrha pod Šmarno goro in naprej po makedamski cesti do Šmartna. Od tu do Tacenskega mostu je še dober kilometer. Vsega skupaj slabih 10km in dve uri hitre hoje.

sobota, 30. oktober 2010

Vižmarje - Grmada - Šmarna gora - Šmartno

Krajši nedeljski (sobotni) izlet po neobičajni poti iz Vižmarij proti Mazijevi poti na Grmado, sledi pot do sedla in Šmarne gore ter spust po romarski poti do Šmartna. Kdor ne mara nedeljske šmarnogorske gneče, mu bo ta pot zagotovo všeč. Sledita še dva kilometra hoje po asfaltirani cesti, delno brez pločnika, do izhodišča v Vižmarjih. Skupaj tri ure zmerno počasne hoje.

sobota, 26. junij 2010

Nočni pohod okrog Bohinjskega jezera

Noč je bila še mlada, in želodci prepolni, pot okrog Bohinjskega jezera pa ravno prav dolga. Odločili smo se, da pot prehodimo v smeri urinega kazalca.
Prve table so bile malce nasprotujoče, saj je bila na eni razdalja od Ukanca do Ribčevega Laza 4km, na drugi pa čas 2 uri. Bolj kot sem računal, manj mi je bilo jasno.
Pot proti vzhodu je potekala po gozdu, nad gorami pa je že vzhajala luna. Po dobri uri in petih kilometrih prispemo do polovice poti, čaka pa nas še druga polovica, nazaj proti Ukancu. Tudi ta del poti je namenjen le peščem in speljan nekaj metrov od ceste, po makedamu.
Po poldrugi uri nenaporne hoje in dobrih 11 kilometrih se vrnemo do šotora, kjer že čakajo mehka ležišča.

petek, 25. junij 2010

Veslanje po Bohinjskem jezeru

Ponovno neka aktivnost, ki nima veze s hojo.Toda ob jezeru se je težko upreti rumenim kajakom. V prvem športnem središču si izposodimo kajak za 4 ure in se odločimo za krog po jezeru.
Danes je praznik, hrane pa nimamo ravno v izobilju, zato je naš prvi postanek v Ribčevem Lazu in prvi odprti trgovini. Sledi veslanje ob levem bregu jezera proti zahodu.
Ker nismo najbolj vešči veslanja naredimo mimogrede nekaj piruet in piknik nekje na sredini poti. Sledi še postanek ob campu in povratek ob desnem delu jezera.
Noge nas res niso bolele, lakota pa je bila po devetih kilometrih neizmerna.

četrtek, 24. junij 2010

Slap Savica

V Bohinju se Slapa Savice seveda ne sme izpustiti. Nameščeni smo v bližnjem campu, zato se nam pot do slapa ne zdi nek hud podvig. Ljudje kljub čudoviti poti do izhodišča - Koča pri Savici - množično odhajajo z avtomobili.
Popoldne je vroče ob poti pa vodnjaki skrbijo, da nismo žejni.
Od Koče pri Savici se pot vzpne po nekaj več kot 500 zidanih stopnicah proti slapu. Pred tem je potrebno plačati še vstopnino za ogled, ki trenutno znaša 2,5 EUR za odraslo osebo.
Po dobri uri hoje zagledamo 80 metrski slap, in bistro zeleno vodo. Nekaj turistov z elegantno obutvijo, na drugi strani pa Bohinjsko jezero. Pot nazaj poteka po isti poti.
Lep, skoraj 9 kilometerski izlet.

ponedeljek, 07. junij 2010

Walk the World 2010

Bil je lep sončen dan in pred Moderno galerijo smo se zbrali z namenom zbrati nekaj finančnih sredstev in opozoriti javnost s problemom lakote po svetu. Ob pogledu na pesčico ljudi sem najprej pomislil, da sem prireditev Pohod za hrano že zamudil, a nato žalostno ugotovil, da je to realna slika tega, koliko ljudi je pripravljenih pomagati pri odpravi lakote. Še večja sramota pa je, da se je zvečer na bližnji lokaciji v Hali Tivoli zbralo 7.000 ljudi z namenom "zabavati se", kjer je vsak udeleženec za svojo dvourno zabavo izključno z vstopnino porabil za 72 obrokov, in kjer je vsak telefonski glas veljal 18 obrokov hrane. In v času te 2 urne zabave je po svetu zaradi lakote umrlo 1200 otrok.

Pred pričetkom pohoda nam je Jani Kovačič zapel nekaj svojih skladb, nato pa smo se po Cankarjevi in Čopovi ulici odpravili čez Tromostovje po Cankarjevem nabrežju, čez Čevljarski most in Hribarjevem nabrežju nazaj do Prešernovega trga in proti Tivoliju.

Za končno podobo pohoda so poskrbeli še Gianni Rijavec in Suhe češplje, ter nepričakovan govor Jacque Fresco-a, ustanovitelja in direktorja projekta: The Venus project.

Še vedno je sijalo sonce, mi pa smo se zamišljeni razšli.

Podpišite peticijo in povejte svetu kako ste jezni ob milijardi kronično lačnih ljudi!

četrtek, 03. junij 2010

Pohod za hrano 2010

end hunger:walk the worldLakota predstavlja največje tveganje, ki ogroža globalno zdravje.
Vsako noč gre ena milijarda ljudi spati lačnih.
Vsak dan zaradi lakote umre 25.000 ljudi. Med njimi je 14.000 otrok.


Letos se bomo že tretjič pridružili več kot 300.000 pohodnikom na 210 lokacijah po vsem svetu v boju proti lakoti ter se podali na kratek pohod po središču Ljubljane v nedeljo 6.6.2010 ob 13:00 s pričetkom in zaključkom v Tivoliju na Jakopičevem sprehajališču. S tem želimo opozoriti javnost na pereče probleme lakote tako v svetu kot pri nas. Zavedamo se, da je kar nekaj pomoči potrebnih posameznikov in družin tudi v Sloveniji, zato bo ta pohod in zbiranje prostovoljnih sredstev namenjeno predvsem njim. Naredite svoj korak tudi vi in se nam pridružite!

Pohod za hrano ima en cilj – da se otroška lakota konča do leta 2015!

Pohod za hrano je letni dogodek namenjen zbiranju finančnih sredstev in osveščanju javnosti o svetovnem problemu otroške lakote in podhranjenosti, katerega glavni nosilec je institucija WFP (World Food programme) znotraj organizacije Združenih narodov. V organizaciji jo podpirajo tudi korporativni partnerji, in sicer TNT, Unilever in DSM. Pohod poteka na isti dan v vseh 24-ih časovnih conah, po mnogih državah in mestih sveta.

WFP je največja humanitarna organizacija na svetu, ki se bojuje s svetovno lakoto. V letu 2010 bo dostavila hrano 90 milijonom ljudem v 73 državah.

Več na uradnih straneh: Walk the World in World Food programme

Vir: pohod.gibanje.org
Organizator dogodka Pohod za hrano 2010 je Gibanje za pravičnost in razvoj in TNT.

In kako še lahko pomaga vsak izmed nas: How to help

sobota, 08. maj 2010

54. Pot ob žici

Letošnja pot ob žici je bila nekoliko slabše obiskana, saj je večino pohodnikov, vsaj pol poti osveževal dež. Kot ponavadi je pot potekala mimo kontrolnih točk: Vič - Agrotehnika Gruda, Okrepčevalnica Pri Cvičku ob Koseškem bajerju, AMZ Slovenije Dunajska, Jarše - Žito Ljubljana, Polje - Trgovina Mercator, Zaloška, Fužine - Gostilna Babnik pri Fužinskem mostu, Golovec, Rudnik - križišče Dolenjska cesta in Peruzzijeva ulica, Livada - Daj-Dam.Pot je nezahtevna in jo je odvisno od hitrosti in počitkov za okrog 8 ur.

Pot

torek, 27. april 2010

Bošana - Sv. Vid

Tokrat se na najvišji vrh otoka Paga odpravimo iz severne strani. Do izhodišča iz glavne ceste vodi nekaj kilometrov makedamske poti. Malo pred vasjo Bošana je lepo označen pričetek poti, prav tako so markacije vsakih nekaj metrov, prav do vrha. Pot vodi po skalah in pesku in je precej strma. Zmerne hoje do vrha je za slabo uro. Senco je na poti težko najti, zato je pot v poletnih mesecih verjetno najbolje opraviti še pred vzhodom sonca.

nedelja, 25. april 2010

Male Kope - Mislinjska Dobrava

Ponoči je bilo prijetno hladno, ravno pravšnja temperatura za spanje :) okrog 1°C. tudi pihalo je ravno toliko, da sem imel svež zrak. Nekoliko me je motila le trda klop. Zjutraj se kljub temu odločim, da bom s pohodom prekinil in nekoliko počakal na ugodnejše temperature. Za take razmere bi že tako pretežkemu nahrbtniku moral dodati še kakšen kilogram opreme. Za teden počitnic do konca aprila se bom z družino raje preselil v tople kraje in premislil o tem, kdaj in kako nadaljujem. Seveda pa bom danes še izkristil nekaj uric do prihoda prevoza.Izpred Partizanskega doma na Malih Kopah se pot spusti po široki makedamski cesti, a že kmalu zavije desno v gozd, kjer se strmo spusti. Pred Turiško vasjo pa se moje sanje o lepo označeni poti razblinijo. Zmanjka poti, ni več markacij. Vrnem se do zadnjih oznak, toda nikjer ni več novih. Pogledam na navigacijo. Pot me vodi do potoka, a od tam naprej le še travnik. Ponovno nazaj in naprej, malo levo, malo desno... Dovolj bo neproduktivnih poskusov, zato se odločim, da ko čez prvi travnik mahnem do vaške ceste in kljub daljšemu ovinku nadaljujem pot po cesti do Turiške vasi. Tu se znova pojavijo markacije in brez večjih težav pot nadaljujem do odpada, ki je trenutno gradbišče. Markacija kaže proti gradbišču in oddaljenemu gozdu. Ravno prava lokacija, da zaključim moj kratek dvodnevni pohod in od tu ob prvi priložnosti nadaljujem pot proti primorski :)

sobota, 24. april 2010

Prelaz Radelj - Kope

Budilka že navse zgodaj odzoni svojo melodijo, a ker tokrat nisem vezan na letalo ali kakšno drugo "po voznem redu vezano" prevozno sredstvo, se samo obrnem in še malo pospim. Do mejnega prehoda Radelj je dve uri vožnje in do pol desetih se je kljub pogledu na zasneženo hribovje že prav lepo ogrelo. Pričaka me tabla z napisom evropske poš poti E6. Po nekaj 100 metrih spusta po asfaltni cesti se na mojo veliko veselje pot odcepi levo in nadajuje po gozdni stezi. Po slabe pol ure spusta prispem v gostilno, kjer imajo prvi žig. Tokrat se z žigi res ne bom obremenjeval, saj mi ne nudijo ne prenočišč, ne hrane ali še česa bolj eksotičnega. Vseeno se prvemu ne odpovem. Vpišem se tudi v knjigo in prav začudeno gledam zadnje vpise, ki so datirani lanskega septembra. Gostilničar mi pojasni, da pride tu in tam kakšen pohodnik, a v knjigo se res vpišejo le redki. Pa se ponovno spomnim na to, kakšne ugodnosti pohodnikom prinaša vpis, se nasmejim in nadaljujem pot. Sledi spust v Radlje in nadaljevanje hoje proti Vuhredu.
Nad samimi oznakami sem pozitivno presenčen. Niti enkrat samkrat ni dvoumnih oznak ali neoznačenih mest. Po prečkanju Drave Se pot nadaljuje proti Sv. Antonu. Sledi dobro uro dolg vzpon in ko po kratkem spustu mislim, da je vzpon končan, se prava pot šele začne. Vzpon proti Smučišču Kope je strm in ni mu videti konca. Nahrbtnik, ki je že po ravnem težak, je tu vsake pol ure vsaj še za kilogram težji. Malo pred vrhom pa me pričakajo še prave zimske razmere. Kjer ne gazim snega so ledene plošče in obratno. Morda je za mojo hojo po E6 s šotorom še nekoliko prezgodaj in bi moral še malo počakal. A o tem se bom odločil jutri. Dom na kopah je zaprt, zato bom prenočil v zatišju na klopici pred vhodom. Skuham si večerjo in po dobrih 1.000 metrih vzponov kar se da hitro zaspm.

četrtek, 01. april 2010

Slovenski del Evropske pešpoti E6 2010

Slovenijo prečkata dve evropski pešpoti, E6 in E7. Pešpot E6 poteka od Baltika do Jadrana, E7 pa od Atlantika do Črnega morja. Za letošnji podvig sem si izbral slovenski del pešpoti E6, katerega nameravam prehoditi konec aprila, začetek maja po etapah v bližnji prihodnosti, s startom v Avstrijskem Eibiswalduozu oz. Ivniku. Bolj verjetna je alternativa s startom na mejnem prehodu Radlje pri Radljah ob Dravi. Pot nadaljuje čez Pohorje, Kope, Mozirje, mimo Trojan, čez zasavsko hribovje, do Janč in Grosuplja. Nadaljuje mimo Taborske jame, čez Turjak, Mačkovec, kjer prečka E7 in nadaljuje na Bloke. Sledijo Stari trg, najvišja točka Snežnik in Ilirska Bistrica. Zaključek poti vodi čez Brkine proti slovenskemu delu Istre do Strunjana. To je le kratek del 5.200 km dolge evropske pešpoti E6.


Slovenski del meri okrog 360 km, za kar sem si rezerviral 14 dni z dvema rezerve. Točno razdaljo bom izvedel, po prehojeni poti. Po pričakovanjih bi moral pot prehoditi
v času 12 do 14 dni
do konca leta, kar pomeni, da bom lahko v soboto, 8. maja prehodil še krog okoli Ljubljane. Seveda pa je vse odvisno od razmer, počutja in vremena.

Trenutno se ukvarjam tudi z vprašanjem, ali bom v nahrbtnik zložil šotor in vso temu primerno opremo, ali se bom oborožil s plačilnimi karticami in debelo denarnico. Bolj kot premišljujem, bolj verjetna se mi zdi varianta s šotorom. Prvi razlog je pogostost prenočišč in njihova oddaljenost od trase, drugi pa je seveda cena, saj se nočitve gibljejo med 30 in 70 EUR.

Tudi tokrat bom, če bo le vse delovalo, dnevnike objavljal sproti, med hojo po E6. Testi kažejo solidno delovanje, a na poti se vedno pokaže še kakšna težava.

Če se bom na pot odpravil s šotorom bo dodatno težavo predstavljala oskrba vseh naprav z električno energijo, ki bo odvisna predvsem od količine sončnih dni. Za vse objave nameravam uporabljati le alternativne vire energije (sonce).

Povezave:


Predvidene etape:
  • Poti nikoi ne planiram za več kot nekaj dni vnaprej


Dolžina: cca 360km

Trajanje: cca 14 dni

sobota, 06. marec 2010

17. Pohod po Jurčičevi poti

Ponovno na pohodu po Jurčičevi poti. Kot vsako leto, se je tudi tokrat pričel v Višnji Gori. Na južni strani starega dela mesta se pot prične vzpenjati v breg. Z razliko zadnjih let je pot snežena, mrzla a kljub temu sončna. Na Jurčičvi poti sam še nisem imel tako lepega vremena. Tudi ostalim pohodnikom se smeji ob pogledu na sonce.Hodim mimo vasi Pristava in Zavrtače. Po približno eni uri prispem do najvišje točke poti, ki se nahaja na okrog 630 m. Od tu pot vodi le še navzdol do vasi Male Vrhe in Oslica.
Do Jurčičeve domačije na muljavi prispemo v dobrih dveh urah.
Čeprav sem moral na startu plačati startnino v kateri je vključen avtobusni prevoz do Višnje gore, se peš odpravim nazaj. Večina ljudi, je prepričana, da je prehodila 15 km, saj večina medijev reklmira to razdaljo. Dejanska razdalja je dobrih 10km.
Pot me vodi mimo Malega in Velikga Černela, Zgornje Drage, Podsmreke nazaj do Višnje gore, kjer s sopotnico končava hojo. Za pot nazaj se je odločilo le malo pohodnikov. Ostali se vračajo s potratnimi avtobusi.