sobota, 14. marec 2009

Salamanca - El Cubo del Vino


Danes bo sledila še ena etapa s prav lepim številom kilometrov. Iz Salamance se odpravim malo pred osmo toda v mestu je prav pusto. Med stavbami nikjer ne posveti sonce, povsod, kjer smetarji še niso opravili svojega dela leži polno odpadkov, mladina, ki komaj stoji na nogah se odpravlja domov, razbita izložba... Prav zaradi takih stvari mi večja mesta niti malo niso všeč. Morda sem mestne gneče naveličan že od doma. Gottfried pa ne more in ne more prehvaliti Salamance. Za danes je rekel, da se bo ustavil v prvem Albergu v Calzada de V.
Alberge je na začetku mesta in predem pridem ponovno na pravi Camino mineta skoraj dve uri. Tu ponovno posveti sonce in izpušne pline zamenja vonj cvetja.
Pot ponovno poteka po peščenih cestah brez konca. Naselja Aldeaseca de Armuña, Castellanos de Villiquera in Calzada de Valdunciel, kjer je alberge bežijo mimo mene.
Med potjo srečam kmeta, ki po prvi oceni že dolgo ni srečal nikogar, saj mi že od daleč maha in ko pride bliže, ga ni za ustaviti. Govori in govori. Ponovno sem pred nalogo, da mu razložim, kje je Slovenija, ki jo takoj poveže z rusijo. Komaj mu dopovem, da je to del bivše Jugoslavije. Nekaj časa mu je jasno, nato pa nas začne mešati s Srbijo. Obljubi mi lepo vreme, mi zaželi buen Camino, nato pa se postavi pred svoj res ogromni traktor z jelenčki in vpraša: Ali imate tudi pri vas take? Rečem, da malo manjše in je takoj še bolj nasmejan. Izgleda, da je tudi tu pomembno, kako velikega imaš :)
Sledi zelo slabo, morda ne tako slabo kot dvoumno, označena pot, ki poteka po in ob N-630. Vso zmedo gre pripisati novi cesti A-66, ki jo ravno gradijo. Deloma hodim tudi ob progi, ki že vrsto let ni v uporabi, saj je vsa zaraščena in rjasta.
Blizu španskih zaporov me nekdo od daleč pokliče. Seveda, Gottfried. Odločil se je, da bo šel tudi on do El Cubo de Tierra del Vino, ali pa si je mislil, da bo bolje če hodi z nekom, ki zna vsaj malo špansko. Skupaj hodiva po novo narejeni avtocesti in verjetno sva ena izmed redkih, ki bodo hodili po njej, saj jo bodo izgleda kmalu odprli.
Okrog pol šestih se končno znajdeva pred albergom. Po telefonu moram le še poklicati za ključe, in že uživava vsak na svoji postelji.
Večerjo si tokrat skuham na čisto pravem štedilniku, operem nekaj perila, ki ga bom skrivaj posušil na električnem radiatorju, potem pa se posvetim počitku.
---
Axi, tudi tebi želim vso srečo na Camino del Norte. Ta je zame še vedno tisti, ki mi je ostal v najlepšem spominu. Tako po pokrajini in doživetjih - naklučjih, kot po prijaznosti domačinov.
In seveda dobrodošla v družbi vseh, ki smo prehodili enega od Caminov in nas sedaj nekaj vleče nazaj :)
---
Branka, nikakor te nsem hotel kakorkoli prestrašiti. Seveda je pot prečudovita in če jo vsako leto prehodi nekaj tisoč romarjev, med katerimi smo lepo zastopani tudi Slovenci, ne vidim razloga za strah. Še vedno pa sem mnenja, in bom kot kaže tudi ostal, da je edini pravi Camino tisti, ki ga prehodiš sam.
---
Mimogrede, v reviji Peregrino sem zasledil podatek, da je bilo rekordno leto 2004 (Jakobovo), ko je v Santiago v celem letu po vseh poteh prišlo 179.944 romarjev, kar je povprečno nekaj manj kot 500 dnevno. Če odštejemo še manj obiskane zimske mesece, si ne predstavljam gneče v Santiagu DC.

1 komentar:

  1. Y - asta kraka in še kakšna kvaka. Res dolgočasno. Njive so tako velikih dimenzij, da jih vidiš le iz vzpetine. Še glasovi ptic se zgubijo v tem prostranstvu. Saj je skoraj tako kot v vesolju. Dobro, da vonjaš cvetice. Kje pa so? Saj ni važno. Važno je, da imajo vonj in živijo v dobrem okolju in tvoji družbi. Le kdo ne bi bil vesel srečanja s tabo! Tudi zaporniki bi ponoreli:) Upam, da so zapori prazni ali pa vsaj dobro zamreženi. Sicer sta pa z nahrbtnikom tako velika in nerazdružljiva, da bi lahko vsakogar ukanila. Lepo se imejta in še kakšen okljuk presekajta.

    OdgovoriIzbriši