torek, 17. marec 2009

Granja de Moreruela - Tábara

Danes sem noč podaljšal, saj je kilometrov manj in se mi nikamor ne mudi. Za zajtrk ni primernega prostora, zato bom pojedel, ko pridem iz naselja. Ko odhajam, se kolesar, ki se mi je včeraj popoldne pridružil, ravno prebuja. Ker ni ravno družabne sorte - pa sem mislil, da sem sam tak, se le na hitro posloviva.
Včeraj sem natakarico v sosednjem baru, ki je tudi skrbnica hstla sprašeal o 4km oddaljenih ruševinah Monasteria de Moreruela. Razloži mi, da bo jutri (danes) zaprt, ker je torek in če bi prej vedela, da me zanima, bi me z avtom peljala do tam.
Pot se na križišču razcepi in odpravim se proti zahodu. Moje prvo spoznanje je bilo: Kje so pa oznake? Razgledam se naokrog in ker ni ničesar, se držim pravila. Če ni drugače nakazano, greš naravnost. A že čez nekaj trenutkov za mano nekdo kriči. Obrnem se, da vidim kaj dogaja in na križišču zgledam staro pastirico brez zob, ki mi maha. Grem do nje, in mi začne na dolgo in široko nekaj razlagati. Tudi če bi znal odlično Špansko, ne vem koliko bi jo razumel. Nekako se le dogovoriva, da je Camino na desno in ne naravnost.
Tudi na drugih križiščih so razmere podobne. Puščic ni, ali pa so tam le bledi ostanki. Celo lisica, ki jo srečam izgleda nekam zgubljeno... Samo dokler me ne opazi, nato ostane za njo le oblak prahu.
Pot se strmo spusti do reke oz. jezera, čez katero je speljan star most. Tu Camino nekaj časa vodi ob vodi, kasneje pa se prav tako kot se je spustil, hitro dvigne.
Tu me dohiti Nemka, ki si ravno pripravlja daljši postanek, zato odhitim dalje. Ponovno sem na starih dobrih ravnih poteh, ki jim ni videti konca.
Po malici me pred končnim ciljem čaka le še Faramontanos de Tábara.
Pred ciljem nekoliko zgrešim pravo pot, zato moram zadnji kilometer prehoditi po asfaltu.
Alberge se nahaja na koncu naselja in ker ni odklenjen, moram najti ključe. Po posvetu z bližnjimi domačini mi le uspe.
Kmalu za mano pride tudi Daniela, ki je 15 let bivala v Španiji, hodila v francosko šolo, živi pa v Nemčiji ter dela v razvoju znane tovarne letal kot projektni vodja. Po končanih obveznih opravilih - tuširanje, pranje perila... se odpraviva v center po nakupih in na pijačo. Tu smo kar naenkrat z vsemi prijatli, nosijo nama pijačo, da se nazadnje komaj izmuzneva iz bara. Tu v Španiji se vse življenje odvija v barih. Če sta na kupu cerkev in bar, je to vas, če pa je vsakega po dvoje, se temu reče mesto, mi razlaga Daniela.
Večerjo si skuhava sama in ker je ura že veliko, prav hitro pospraviva posodo in odideva spat.
---
Sonja, upam, da se res prav kmalu vidimo na kakšnem pohodu. Glede pisanja pa vidiš, da se tudi meni včasih ne da, in je vse skupaj bolj kratko in zmedeno napisano :)
---
Žika, res uživam v naravi, zaradi lednega plezanja pa je tudi meni malo žal, ampak saj bo še veliko priložnosti.

1 komentar:

  1. Zelo skrivnostno področje. Kraj kjer oboki mostu, vpeti v pobočji bregov, čuvajo reko in pohodnika vodijo preko. Reka, ki je pritekla od izvira, je vpila številne potoke in mnoge odseve. Postajala je vedno večja, močnejša in v globino vse bolj skrivnostna. Tako kot reka, boš tudi ti na koncu te srebrne poti, večji in močnejši. Majhen del veličine in moči bo vedno viden, velik del le tega bo ostal v tebi nevidna skrivnost, ki pa je lahko zelo plemenita.

    OdgovoriIzbriši