petek, 27. marec 2009

Cea - Castro Dozón

Monasterio de Santa María de Oseira
Zbudim se v takem stanju, kot sem zaspal, kar pomeni, da je bilo z juho vse v redu :). Tokrat sem vstal prvi in v kuhinji mi ne dela družbe Paul. Ob sedmih zbudim Portugalca, ki me je včeraj to prosil v polomljeni portopanščini. Iz alberga izgine še predno se vrnem v kuhinjo.
Dan je lep, jasen in sončen toda že jutri lahko dežuje. Tako vsaj napovedujejo lokalni prebivalci.
Današnja pot bo zelo kratka toda potekala bo prek hribovja, zato pričakujem za 20km okrog 6 ur hoje.
Po 8h je že prav toplo, dodatno pa me ogreje še strma pot po peščenih stezah. Danes so oznake precej slabe, zato moram kar naprej opazovati in na razpotjih večkrat na slepo ugibati. Imam srečo in vedno pridem do puščic.
Pepe bo danes ubral krajšo različico, a se bo s tem izognil znamenitega -Monasterio de Oseira-.
Do tja je pol drugo uro hoje deloma po makedamskih stezah, deloma po cesti. V Oseiro pridem okrog 11h. Ravno takrat se skozi vas pripelje panadera. Smejim se že od daleč, ona pa meni. Kupim njen zadnji kruh, čokoladna zavitka, pa mi podari.
Samostan v Oseiri je kar star in je bil pred leti v zelo slabem stanju. Kasneje so ruševine restavrirali in sedaj je ponovno vreden ogleda (fotografija). Žal so obiski le v skupinah ob 11h, 12h in 17h. Prvega sem zamudil za 10 minut.
Pa se najde prijazen menih, ki mi bo razkazal samostan, toda govori le špansko. Povem mu, da me to ne moti, ker bom kakšno stvar že razumel. Imam torej svojega vodiča po samostanu.
Razlaga in razlaga, krili z rokami, kaže na stene, tako da mi je na koncu klub slabem znanju španščine vse jasno. Ko ga na koncu vprašam za ceno, ki sicer znaša okrog 2 EUR pravi da je to naredil z veseljem in da od popotnika do Santiaga ne bo ničesar vzel. Za povrhu mi podari še majhno darilce. Pove mi, da je to njegovo delo in mi zaželi srečno pot.
Tako vedno znova in znova spoznavam prednosti, če po Caminu potuješ sam.
Sledi ponoven vzpon, nato pa spust po ozki poti, ki jo vsake toliko časa zamenja potoček. Oznake so ponovno slabe a nekako le pridem do cilja. Tam me pred barom že čaka vedno nasmejan Pepe. Ker ne razume Špansko še enkrat vprašam za pot do alberga in v dobrih desetih minutah sva že v začasnem počivališču. To je skupina štirih velikih kontejnerjev. V dveh so postelje, v enem kopalnica in v enem kuhinja. Vrata so odprta, na njih pa piše, da se lahko udobno namestimo in pokličemo na telefonsko številko - če ne zaradi drugega, zaradi žigosanja dnevnika.
Po tuširanju pojeva vsak nekaj malega, potem pa greva po nakupih. Kruha ni več, zato pa srečava ostale tri pohodnike. Nemec mi pred tem razloži njihovo zgodbo.
Po večerji nekoliko razmislimo o jutrišnji poti, a ker francosko - švicarska zasedba začne komplicirati, se s Pepetom odpraviva spat, saj do Santiaga ni prav veliko opcij in jutri greva zagotovo do naslednjega, 16km oddaljenega alberga.

GPX Cea - Castro Dozón

1 komentar:

  1. Gledam to sliko in slišim zvonenje. Le kolikokrat so se že ti zvonovi oglasili in to pokopališče polnili? Ubogi menihi, saj so skoraj kot zaporniki. Kamni tega samostana bi nam verjetno veliko povedali, če bi jih le znali slišati.
    Kdo ne bi bil vesel obiska pohodnika! Po moje je temu menihu že milijonkrat žal, da ni na zunanji strani teh zidov. Že samo v tem času, ko ti je razkazoval notranjost samostana, se je večkrat pokesal. Ali si ga morda vprašal, kaj bi dal, če bi lahko bil svoboden in bi s tabo pohodoval? Ne, on ne bo svoboden. Do smrti bo meditiral in molil, tudi zate - za tvojo svobodo, tvoj notranji mir, zdravje in srečo. Kot ti je najbrž povedal. Tudi to srečanje je novo spoznanje z veliko težo.
    Sicer pa prihaja pomlad! Pomlad se je zbudila in se je veseli ves svet. Vse nas vabi nje lepi cvet in. Kot življenja voz, ki v POMLADNEM jutru dirja vihravo in ni mu mar za brezna, ne odmor. OPOLDNE že pogumnosti ni več in vsak plitek jarek je preveč. JESENI pa iz mraka v temno noč, nočišču bližamo se dremajoč. Po tem pa križi rastejo vzhajajoč in ob letu se ob njih znova prebudi pomlad. In ti si kot pomladni cvet z jutranjo roso odet. Še dolgo, dolgo boš hodil, da boš večerni ave dohodil. Naj bo sreča tvoja in mila.
    Aja, pa še veliko čokoladnih zavitkov!

    OdgovoriIzbriši