sobota, 28. marec 2009

Castro Dozón - Laxe

Noč je mrzla in že zvečer prične prav čudno ropotati. Na dež nisem niti pomislil a ko prične še pihati in ko pride pravi naliv, ni več dvoma.
Celo noč je zelo mrzlo, saj ugasnemo klimo, ki kar naprej stresa cel kontejer. Toda kaj je to pravi mraz začutim šele ko stopim iz spalnice.
V drugem kontejnerju s kuhinjo si skuham čaj, da se nekoliko ogrejem.
S Pepetom odideva na pot ob osmih, kot sva se se dogovorila prejšnji dan, saj ga ščipa v hrbtu in bi rad čimprej prišel v alberge, zame pa je to popolnoma običajen čas odhoda.
Po treh tednih iz nahrbtnika izvlečem dežno opravo in se podam na pot. Ta najprej vodi po asfaltni in makedamski cesti, nato pa zavije levo v gozd, na blatno pot.
Vreme je prav tipično špansko. Pri nas bi mu rekli aprilsko. Pet minut dežuje, deset minut sije sonce, nato zapiha veter, nakar se vse skupaj ponovi.
Camino je dolgočasen, saj poteka med pogozdenimi predeli in redko naseljenimi vasmi. Ponekod je mokro, drugje pa suho, kot da ne bi padla niti kaplja dežja.
Med potjo pri -letečem- panaderu kupiva velik hlebec kruha, ki ga bova pojedla za večerjo.
Ob enih prideva pred alberge v Laxe, ki pa je zaprt. Uradno se odpre ob 13h, a bova zaradi zgodnje ure odšla v restavracijo in si po dolgem času privoščila toplo kosilo.
Za večerjo bova pojedla samo še kakšno malenkost, ki jo bova kupila v trgovini, ki je začuda odprta kljub temu, da je sobota.
Ko se vrneva pred alberge pokličem hospitaliero, ki pride v petih minutah, uredi vse obveznosti in obljubi, da se vrne še kasneje.
Popoldne mine hitro in po obisku trgovine je čas za hitro večerjo in počitek, saj nam bodo danes ponoči vzeli eno uro. Že drugič zaporedoma bom uro prestavil v Španiji, da jim vrnem tisto, ki so mi jo podarili jeseni :)
---
Botafumeiro je okrog 85kg težka kadilnica, ki jo zanihajo tako, da potuje iz enega na drugo stran cerkve, skoraj do stropa, ogleda v živo pa ne more nadomestini noben video. Žal.
Sam sem imel obred možnost spremljati nek popolnoma navaden dan - ponedeljek, čisto navadnega leta 2006, v kar sta me prepričala španska prijatelja, s katerima sem prehodil večji del francoskega camina.
6. Januarja 2008, na praznik sv. treh kraljev, ki je v Santiagu DC glede na sprevod in osale dogodke, ki spremljajo sprevod, kar velik praznik, botafumeira ni bilo, prav tako ne jeseni istega leta, na nek navaden dan, kar me je v obeh primerih razočaralo. Če ga tokrat ne bo pod stropom, ne mislim niti zapravljati časa med 12. in 13. uro.
---
Da res ne bo res izgledalo smešno. Francozinja je Lethitia, Francoz Taha je varovanec Mahé. V podrobnosti se ne bi spuščal, saj ima na Caminu vsak svoje težave in vsak svojo zgodbo, ki jo deli le s tistim, ki mu zaupa.
---
Ja, Sonja to je tisto slavno zelje, ki ima velike liste in zraste prav visoko. Okus je odličen, prav tako je bila okusna tudi juha, ki sem jo skuhal. Njihova mi zaradi vseh razkosanih živali, ki plavajo v njej ni všeč. Toda to zelje sem videl le v Galiciji. Drugo leto bom poskusil, če uspeva pri nas :)

1 komentar:

  1. Beli oblaki, aprilske plohe, veter in mraz. Širna prostranstva, redki zaselki, še redkejši pohodniki in mogočni osamelec. Je ta posnetek morda simboličen prikaz sončnih in senčnih plati pohodništva? Kakor koli, fotografija je čudovita, prav tako kot vse iz prejšnjih dni. Vsaka ima tudi svojo simboliko in vsaka je del celote, ki bo kot mavrica povezala Sevillo z botafumeiro v sakralnem ambientu katedrale Santiaga de Compostele. Zelo si želim, da bi lahko občudoval čarobnost ziba velike kadilnice in da bi tudi ta vedno odseval kot iskra drugega očesa. Tukaj pa si bom drznila citirati zdravnika, eseista, publicista, pisatelja, pesnika,...dr. Alojza Ihana:
    "To je največji čudež, ko oko stvarnik vesolja
    uzre iskro v globini drugega očesa.
    Odsev neznanih zvezd, planetov drugega vesolja,
    ki ga ni mogoče zbrati v slike ampak brez besed ljubiti.
    V plesu zrkel in zenic, v ljubljenju nevidnih žarkov,
    ki jih ne ustavi veka niti solza, ki izpira sanje v globino katedrale."

    OdgovoriIzbriši