petek, 06. marec 2009

Aljucén - Aldea de Cano

Včeraj pozno popoldne se mi v Albergu pridruži kolesar David, ki živi z ženo in otrokm v Malagi, od koder je tudi pričel, sicer pa je doma iz Californije. Tako sva lahko pogovarjala čisto normalno, ne da bi se lomil s španščino.
Ker je bila ura že pozna, sva se oba kmalu odpravila spat.
Danes sem ob 7:30 že pripravljen in stopam nivim dogodivščinam naproti. Ker je bil večer popolnoma jasen, si nisem omislil palerine in nepremočljivih hlač, a se je že čez nekaj kilometrov izkazalo, da je bila odločitev napačna.
Kakšen kilometer hodim po glavni cesti N-630, nato pa pot zavije desno. Tu v vsakem grmu tiči kakšen zajec - dobesedno. Vzpnem se na grič, kjer kmetje pospravljajo po gozdu in kurijo vejevje. Samo to mi ni jasno, zakaj tako smrdi po zažgani plastiki in ne po lesu.
Vseskozi je oblačno, tu in tam posije sonce izza oblakov. Vsaj deževati je nehalo.
Pot je približno enaka kot zadnjih nekaj dni, le nekoliko bolj višinsko razgibana. Del ceste kjer poteka Camino na novo urejajo in vseskozi mimo vozijo tovornjaki in delovni stroji.
V Alcuéscar-ju ne bom prespal, saj je moj današnji cilj nekoliko dlje, iz razloga, da skrajšam etape dolge več kot 40km in nekoliko podaljšam tiste krajše od 30. V povprečju bom od danes naprej, naslednjih nekaj dni, hodil med 35-39km.
Po pašnikih, kjer se pasejo ovce leži kar nekaj okostnjakov - ovčjih seveda a očitno domačinov nič ne motijo.
Sprehajam se tudi mimo Romanskih najdbišč ter mostov, ki se bolj pogosto začnejo ponavljati v Casas de Don Antonio. Od tu do hostla mi ostane še okrog 6km.
Hostel kjer nocoj prenočujem je pravo razkošje. Ključi zanj se skrivajo v vaškem baru, cena pa je prav smešna. Premore dve spalnici s po dvema posteljama, kuhinjo, čudovito kopalnico z omarami in brisačami, ki jih sicer ne uporabljam - kdove, kaj se skra v njih, pralno-sušilni stroj, hladilnik, kaloriferji itd. itd.
Prva stvar, ki jo storim po tuširanju je pranje vseh oblačil, takoj za tem pa lov na trgovino, saj so bile včeraj popoldne vse zaprte in so mi zaloge že skoraj pošle.
Po posvetu z domačini za enimi čisto običajnimi vrati najdem pekarno, za drugimi pa se skriva vaška trgovina, kakršne smo poznali pred mnogo leti. Prodajalec za pultom ti lepo prinese vse, česar si zaželiš, po nakupu pa dobiš lepo na roko napisan račun. Pa še prav poceni je bilo vse skupaj.
Zvečer imam ponovno obiske. Tokrat prispeta dva popotnika, mož in žena. Malo se trudimo po Špansko, a ima prav čuden naglas. Ko končno pridemo tudi do teme, od kje smo, se predstavita kot Portugalca. Živela sta tudi v Španiji, tako da znata, predvsem mož, govoriti špansko. In ko enkrat prične govoriti, ga ni za ustaviti.
Imata pa smešen način potovanja, ki ga prav danes zaključujeta. Žena z avtom vozi hrano in opremo, mož pa se sprehaja. In ko naredi 30km, ga žena pobere in pelje v prvi alberge :)
Skupaj povečerjamo nekaj sadja, nato pa gremo vsak v svojo spalnico spat.

1 komentar:

  1. Devetintrideset kilometerske etape so pa zelo dolge! Mogoče bi si tudi ti omislil kakšno prevozno sredstvo; gare, cizo, kočijo, gik?:). Predvidevam, da nič od tega, ker teh prevoznih naprav ni več. Ti boš srebrno pot prehodil s svojimi podplati, stopinjo za stopinjo. Ko združiš vse v celoto imaš pred sabo most in le sam veš kakšno vrednost ima slika v okviru. Hodim s tabo, hodi srečno.

    OdgovoriIzbriši