torek, 31. marec 2009

Zaključek Via de La Plata

Tokratnega Camina de Santiago sem se lotil nekoliko drugače kot ponavadi. Od odločitve do pričetka je minilo le nekaj deset dni. Ravno dovolj za kondicijsko in pshično pripravo.Dolžina poti mi je znana, prav tako število dni, ki jih bom preživel v Španiji. Do Santiaga d. C. je dobrih tisoč kilometrov, kasneje se izkaže, da sem jih prehodil 1030. To dnevno pomeni daleč največje število kilometrov. Na ostalih poteh sem prehodil od 28-29km, tokrat v 34 dneh hoje dnevno skoraj 31km. Seveda ni zanemarljiv podatek, da je to višinsko daleč najlažja pot, saj je do Santiaga "le" 13.800 metrov vzponov in prav toliko spustov, večji del v zadnji četrtini poti. S tem se po teži uvršča celo za Frances.
Večjo težavo bi morale predstavljati le razdalje med kraji v Andaluziji, Exremaduri in deloma v Castili in Leonu, brez hrane, brez vode, brez ljudi...

A tokrat grem na pot popolnoma brez skrbi in popolnoma neobremenjen z malenkostmi, kot so vprašanja, kje bom spal, kje iskal ključe ali kje in kako se bom tuširal.

S sabo bom imel vedno rezervo hrane, gorilnik, ki ga nisem potreboval in posodo ter vodo, zato se odločim, da ne bom po nepotrebnem obiskoval barov in restavracij. Hrano si bom pripravljal sam in pri tem poskusil uporabiti čimveč svežih sestavin. V času Camina sem bil v dveh barih in treh restavracijah, če me spomin ne vara.

Utrinki s poti
Če ne bo šlo drugače, bom spal v gozdu pod drevesi, česar žal nisem preizkusil, skratka s prav ničemer se ne bom obremenjeval, enostavno se bom prepustil Caminu, hoji, naravi in pozitivnim mislim. Nič jamranja in tarnanja nad dolžino, težkim nahrbtnikom, ki je tokrat tehtal med 14 in 16kg, vremenom ali čim drugim.

Menim, da je prav to vplivalo na tokratno pot, ki je potekala brez vsakih težav, brez žuljev, bolečin, vnetih mišic ali vezi, brez bolečih kolen, stopal itd.

Mislim, da sem tokrat spoznal pomen poti in stvari, ki sem se jih moral naučiti na dosedanjih Caminih.

Nikakršnega smisla nima razlagati občutkov in doživetij na poti, saj jih ni mogoče razumeti, dokler ne greš na pot z razlogom in le tega tudi izpolniš. To lahko potrdi vsakdo, ki je prehodil pot s kakšnim drugim razlogom kot le dobiti potrdilo.

Za konec še kratek obračun stroškov, saj večino zanima tudi to:
Kompletno potovanje od prvega koraka iz domačega mesta do zadnjega koraka v topel dom me je stalo: 778€

V ceno je všteto:
- Dodatno zavarovanje za čas 45 dni
- prevoz iz Ljubljane v Milano in iz Zadra v Ljubljano (v eno smer), z vsemi cestninami in porabo goriva
- avtobusni prevoz letališče - Sevilla in Santiago d. C - letališče
- letalo: Milano - Sevilla in Santiago - London - Zadar, z vsemi taksami in dajatvami:
275€

- 35 nočitev: 197€

35 zajtrkov, malic, kosil in večerij (kompletna prehrana): 306€

Povprečna dnevna poraba brez prevoza in zavarovanja: 14,40€

35 nepozabnih dni, mnogo novih znancev in ena najlepših izkušenj v življenju: neprecenljivo

ponedeljek, 30. marec 2009

Outeiro - Santiago de Compostela

Vsi skupaj vstanemo šele ob pol osmih, se prav počasi uredimo, pojemo zajtrk in pospravimo stvari v nahrbtnik.Pot bo danes kratka in čaka nas čudovit sončen dan brez oblačka. Camino poteka v prvem delu v glavnem po gozdovih, kasneje pa se v bližini Santiaga d. C. preseli na ceste. Večji del poti prehodiva skupaj s Taha, saj Pepe in Mahé hodita zelo počasi in bi se rada utavila v vsakem baru.
Vsi se veselijo Santiaga, kot da bo to odrešitev njihovih tegob med potjo. Sam pa vem, da se bo s prihodom končal še en Camino, na katerem sem užival v vsakem trenuteku vsakega dne.
Po dobrih štirih urah se Camino konča. Prva oseba, ki jo srečam na glavnem trgu je Marija, pri kateri imam rezervirani dve nočitvi. Seveda me takoj spozna, mi izroči ključe in paket z mojimi odvečnimi stvarmi, katerega sem ji poslal pred tremi tedni.
V -Oficini de Peregrino-, ki se nahaja nasproti stavbe z mojo sobo uredim formalnosti, za zvečer pa se odločimo preizkusiti kako deluje brezplačna večerja za prvih 10 romarjev v enem najdražjih in najstarejših hotelov v Santiagu. Parador se nahaja na glavnem vrgu Plaza de Obradorio.
Uro pred večerjo se postavimo pred stranski vhod, kjer že čaka 6 pohodnikov. Imamo srečo, saj mi štirje zapolnimo vrsto.
Večerja sicer ni taka, kot jo imajo gostje v hotelu, je pa večerja, ki jo skuhajo kuharji s petimi zvezdicami svojim uslužbencem. Prvovrstno sadje, odlična juha iz buč, pečen krompir, meso ki ga bo Pepe zamenjal za krompir ter vino. Vsega je bilo na pretek in polnih želodcev se počasi odpravimo spat.
Jutri budilka ne bo zvonila in spal bom toliko časa, dokler me ne zbudi sonce.
Zaključek bom napisal po vsej verjetnosti v sredo, nekje nad oblaki, še predno se spustim na trdna tla.

nedelja, 29. marec 2009

Laxe - Outeiro

Zjutraj dežuje kot pod prho in ob sedmih je še popolnoma temno. Odhod bom seveda prilagodil novemu času.
Ob devetih je prav lepo svetlo in tudi dežuje ne več. S Pepetom se odpraviva na pot, ostali trije so odšli že prej, saj gre Lethitia danes z avtobusom v Santiago, ker jutri že leti domov.
Camino je ponovno tipičen Galicijski. Na levo stran ceste, ovinek, malo po cesti, na desno stran itd.
V prvi vasi srečava mladega psa, ki se na vsak način želi igrati z nama. Pes je sicer mlad a vseeno visok vsaj pol metra. Vleče naju za rokave, dokler se malo ne pozabavava z njim.
Pepe pravi da se ne gre več hoje malo po stezi in malo po cesti. Hodil bo po cesti, sam pa se odločim za Camino, tak, kakršen je. Danes mi tudi prija, da hodim sam, saj sva včeraj hodila skupaj in se pogovorila že o veliko stvareh.
Pot bo danes dolga 34km in ker sem začel pozno, ne morem pričakovati, da bom končal pred peto. Po desetih kilometrih si v pasteleríji kupim čokoladni rogljiček, ki bo moral zadostovati za naslednjih nekaj kilometrov.
Vreme se odlično drži, le piha kar pošteno in tudi prave vročine ni, saj se menjava obdobje dolge oblačnosti in kratkih trenutkov sonca.
V Seixo se zaradi gradnje hitre železnice ne da naljevati po originalni poti. Začasna poteka levo in s tem smo prikrajšani za razgled na star železniški most v Puente Ulla.
Na poti proti albergu srečam Portugalca, ki ga včeraj nismo videli. Danes me ne spozna in ko pot tik pred albergom zavije desno v gozd, on nadaljuje po cesti. Pravi da je tam bolje.
N cilju me že čakata... ...dva pohodnika, avstrijski starejši par, ki sta pot prav tako pričela v Sevilli. Pred tem sta prehodila že Frances in Norte.
Po tuširanju prija počitek na oblazinjenih stolih in premišljevanje o poti. Čez dve uri pridejo še ostali trije popotniki, ki so se srečali na poti. Jutri imamo le za dobre štiri ure hoje, zato bomo skupaj nadaljevali do mojega cilja. Pepe nadaljuje pot do Finistere, Mahé in Taha pa po francoski poti proti St. J. P. d. P.
Zvečer si skuhamo vsak svojo večerjo in skupaj popijemo metin čaj za lepšo noč.

sobota, 28. marec 2009

Castro Dozón - Laxe

Noč je mrzla in že zvečer prične prav čudno ropotati. Na dež nisem niti pomislil a ko prične še pihati in ko pride pravi naliv, ni več dvoma.
Celo noč je zelo mrzlo, saj ugasnemo klimo, ki kar naprej stresa cel kontejer. Toda kaj je to pravi mraz začutim šele ko stopim iz spalnice.
V drugem kontejnerju s kuhinjo si skuham čaj, da se nekoliko ogrejem.
S Pepetom odideva na pot ob osmih, kot sva se se dogovorila prejšnji dan, saj ga ščipa v hrbtu in bi rad čimprej prišel v alberge, zame pa je to popolnoma običajen čas odhoda.
Po treh tednih iz nahrbtnika izvlečem dežno opravo in se podam na pot. Ta najprej vodi po asfaltni in makedamski cesti, nato pa zavije levo v gozd, na blatno pot.
Vreme je prav tipično špansko. Pri nas bi mu rekli aprilsko. Pet minut dežuje, deset minut sije sonce, nato zapiha veter, nakar se vse skupaj ponovi.
Camino je dolgočasen, saj poteka med pogozdenimi predeli in redko naseljenimi vasmi. Ponekod je mokro, drugje pa suho, kot da ne bi padla niti kaplja dežja.
Med potjo pri -letečem- panaderu kupiva velik hlebec kruha, ki ga bova pojedla za večerjo.
Ob enih prideva pred alberge v Laxe, ki pa je zaprt. Uradno se odpre ob 13h, a bova zaradi zgodnje ure odšla v restavracijo in si po dolgem času privoščila toplo kosilo.
Za večerjo bova pojedla samo še kakšno malenkost, ki jo bova kupila v trgovini, ki je začuda odprta kljub temu, da je sobota.
Ko se vrneva pred alberge pokličem hospitaliero, ki pride v petih minutah, uredi vse obveznosti in obljubi, da se vrne še kasneje.
Popoldne mine hitro in po obisku trgovine je čas za hitro večerjo in počitek, saj nam bodo danes ponoči vzeli eno uro. Že drugič zaporedoma bom uro prestavil v Španiji, da jim vrnem tisto, ki so mi jo podarili jeseni :)
---
Botafumeiro je okrog 85kg težka kadilnica, ki jo zanihajo tako, da potuje iz enega na drugo stran cerkve, skoraj do stropa, ogleda v živo pa ne more nadomestini noben video. Žal.
Sam sem imel obred možnost spremljati nek popolnoma navaden dan - ponedeljek, čisto navadnega leta 2006, v kar sta me prepričala španska prijatelja, s katerima sem prehodil večji del francoskega camina.
6. Januarja 2008, na praznik sv. treh kraljev, ki je v Santiagu DC glede na sprevod in osale dogodke, ki spremljajo sprevod, kar velik praznik, botafumeira ni bilo, prav tako ne jeseni istega leta, na nek navaden dan, kar me je v obeh primerih razočaralo. Če ga tokrat ne bo pod stropom, ne mislim niti zapravljati časa med 12. in 13. uro.
---
Da res ne bo res izgledalo smešno. Francozinja je Lethitia, Francoz Taha je varovanec Mahé. V podrobnosti se ne bi spuščal, saj ima na Caminu vsak svoje težave in vsak svojo zgodbo, ki jo deli le s tistim, ki mu zaupa.
---
Ja, Sonja to je tisto slavno zelje, ki ima velike liste in zraste prav visoko. Okus je odličen, prav tako je bila okusna tudi juha, ki sem jo skuhal. Njihova mi zaradi vseh razkosanih živali, ki plavajo v njej ni všeč. Toda to zelje sem videl le v Galiciji. Drugo leto bom poskusil, če uspeva pri nas :)

petek, 27. marec 2009

Cea - Castro Dozón

Monasterio de Santa María de Oseira
Zbudim se v takem stanju, kot sem zaspal, kar pomeni, da je bilo z juho vse v redu :). Tokrat sem vstal prvi in v kuhinji mi ne dela družbe Paul. Ob sedmih zbudim Portugalca, ki me je včeraj to prosil v polomljeni portopanščini. Iz alberga izgine še predno se vrnem v kuhinjo.
Dan je lep, jasen in sončen toda že jutri lahko dežuje. Tako vsaj napovedujejo lokalni prebivalci.
Današnja pot bo zelo kratka toda potekala bo prek hribovja, zato pričakujem za 20km okrog 6 ur hoje.
Po 8h je že prav toplo, dodatno pa me ogreje še strma pot po peščenih stezah. Danes so oznake precej slabe, zato moram kar naprej opazovati in na razpotjih večkrat na slepo ugibati. Imam srečo in vedno pridem do puščic.
Pepe bo danes ubral krajšo različico, a se bo s tem izognil znamenitega -Monasterio de Oseira-.
Do tja je pol drugo uro hoje deloma po makedamskih stezah, deloma po cesti. V Oseiro pridem okrog 11h. Ravno takrat se skozi vas pripelje panadera. Smejim se že od daleč, ona pa meni. Kupim njen zadnji kruh, čokoladna zavitka, pa mi podari.
Samostan v Oseiri je kar star in je bil pred leti v zelo slabem stanju. Kasneje so ruševine restavrirali in sedaj je ponovno vreden ogleda (fotografija). Žal so obiski le v skupinah ob 11h, 12h in 17h. Prvega sem zamudil za 10 minut.
Pa se najde prijazen menih, ki mi bo razkazal samostan, toda govori le špansko. Povem mu, da me to ne moti, ker bom kakšno stvar že razumel. Imam torej svojega vodiča po samostanu.
Razlaga in razlaga, krili z rokami, kaže na stene, tako da mi je na koncu klub slabem znanju španščine vse jasno. Ko ga na koncu vprašam za ceno, ki sicer znaša okrog 2 EUR pravi da je to naredil z veseljem in da od popotnika do Santiaga ne bo ničesar vzel. Za povrhu mi podari še majhno darilce. Pove mi, da je to njegovo delo in mi zaželi srečno pot.
Tako vedno znova in znova spoznavam prednosti, če po Caminu potuješ sam.
Sledi ponoven vzpon, nato pa spust po ozki poti, ki jo vsake toliko časa zamenja potoček. Oznake so ponovno slabe a nekako le pridem do cilja. Tam me pred barom že čaka vedno nasmejan Pepe. Ker ne razume Špansko še enkrat vprašam za pot do alberga in v dobrih desetih minutah sva že v začasnem počivališču. To je skupina štirih velikih kontejnerjev. V dveh so postelje, v enem kopalnica in v enem kuhinja. Vrata so odprta, na njih pa piše, da se lahko udobno namestimo in pokličemo na telefonsko številko - če ne zaradi drugega, zaradi žigosanja dnevnika.
Po tuširanju pojeva vsak nekaj malega, potem pa greva po nakupih. Kruha ni več, zato pa srečava ostale tri pohodnike. Nemec mi pred tem razloži njihovo zgodbo.
Po večerji nekoliko razmislimo o jutrišnji poti, a ker francosko - švicarska zasedba začne komplicirati, se s Pepetom odpraviva spat, saj do Santiaga ni prav veliko opcij in jutri greva zagotovo do naslednjega, 16km oddaljenega alberga.

GPX Cea - Castro Dozón

četrtek, 26. marec 2009

Orense - Cea

Ponoči je prav nesramno vroče in za povrhu se najdeta še dva, ki glasno smrčita. Tokrat bom uporabil skrivno orožje in poslušal glasbo.
Zjutraj nekateri že odidejo, ko se šele zbudim. Drugi pa spijo, ko že zdavnaj pojem. Tokrat bom odšel na pot okrog osmih, saj bom sicer prezgodaj v naslednjem albergu.
Za spremembo danes ne zmrzuje. Termometer na lekarni kaže celih 8°C. Pot iz mesta se kjub temu vleče in šele ob pol desetih končno zagledam prve gozdove. Camino se ves čas dviga, in mesto je že daleč v dolini.
Tu me dohitita Španca, katera skoraj vedno prespita v hostalu ali hotelu. Kakšno uro hodimo skupaj, nato pa onadva nadaljujeta s hitrejšim tempom, saj imata nahrbtnike težke le 8kg. In vidita stvari le 10 metrov pred sabo.
Vasi se zdaj držijo ena druge, prav tako kmetije in polja, na katerih raste znameniti grelos oz. Berza ali verdura Galego. Ne nem točno, kakšna je razlika, menda ima en močnejši okus. Vsakega, ki ga vprašam mi pove drugačno ime. Vsekakor sem si za danes zadal cilj, da nekje najdem semena za te stvari.
V vmesnih gozdovih pa se ponovno menjata evkvaliptus in bor. Etapa je kratka in komaj se dobro ogrejem - no ja, po včerajšnjih 38km je dolžina ravno prava - že stojim pred albergom. Ura je šele 14, odpre pa se ob 16h. Vseeno poskusim. Vrata so odprta, nikjer nikogar. Za vsak slučaj pokličem na telefonsko številko, ki je napisana na vratih. Seveda, ni problema, ti se kar stuširaj, pridem malo kasneje.
Čez kakšno uro se le prikaže visok možak s klobukom na glavi in cigaro v ustih. Urediva vse obveznosti, sam pa zaradi zgodnje ure operem nekaj perila.
Še kakšno uro kasneje pride četverica mlajših pohodnikov, katere sem spoznal včeraj. Skupaj se odpravimo po nakupih, a bodo jedli posebaj, saj imajo na sporedu ponovno meso.
Sam se spomnim mojega današnjega cilja, grem do hosteliera in ga malo pocukam za rokav, glede njihove zelenjave. Najprej kaže bolj slabo, saj ta zelenjava ravno cveti in bo seme dozorelo nekoliko kasneje, potem pa se sprehodiva do bližnjih kmetov in izbrskajo nekaj lanskoletnih stebel, s katerih se smejejo majhni stroki s semeni. Tistih nekaj bo že zraslo, si rečem in pomislim, da bi uničil še eno muho hkrati. Prosim ga za nekaj listov, pa se mi samo smeji, saj ta reč raste kamor pogledaš. Ob prvi hiši pomaha kmetici in nabere listja za celo vas.
Večerja bo torej prirejena "caldo galego". Če bi domačini vedeli, da sem iz njihove slavne juhe naredil neko vegi brozgo, v katero sem uspel narezati cela dva lista "couve gallego", bi se še cel teden križali. Toda bila je odlična!
Ko smo že vsi prepričani, da bomo v albergu sami, prikoraka najprej Portugalec, ki ne vem, kaj je delal cel dan, saj je odšel še v temi, za njim pa še Javier, ki vedno pride zvečer. Sprašujem ga glede znamenitega butafumeira v Santiagu in po telefonskem klicu mi pove, da se izvaja le v nedeljah in vsak dan v Jakobovem letu. Včasih pa tudi po potrebi, če je veliko obiska.
Danes se točneje pozanimam o sopotnikih. To so Nemec Pepe, Francozinja xy, ki ni preveč zgovorna, Francoz Tahe in Švicarka Mahé.
Jutri bomo vsi končali pot v 19km oddaljenem albergu.

sreda, 25. marec 2009

Vilar de Barrio - Orense

Včeraj pride Javier pozno zvečer in precej ropota po kuhinji. S Paulom sva že zdavnaj spala.
Zjutraj ugotoviva, da si Camino predstavlja čisto po svoje. Meni je izpraznil preostalo polovico polnozrnatih piškotov, Paulu pa odprl mleko in ga nekaj tudi razmazal po pultu, ki sva ga včeraj zloščila da se je svetil prav tako, kakor pred uporabo kuhinje.
Za zajtrk ponovno pojeva velike količine jagodne marmelade, saj sem včeraj nabavil nov kozarec in res ne bi rad nosil dveh.
Tokrat pričneva skupaj, a sopotnik kmalu nadaljuje svojo pot, saj se sam med potjo posvetim fotografiranju, uživanju in opazovanju okolice.
Pot bi morala danes po načrtih potekati v prvem delu po ravnini, kasneje pa se razen dveh krajših vzponov počasi spustiti proti mestu.
Vse poteka kot so obljubili. Prvi del vodi po makedamskih cestah med polji, kot bi jih nekdo začrtal z ravnilom, drugi večji del Camina pa poteka po asfaltu in je razen nekaj izjem prav dolgočasen.
V lovu na kruh okrog 11h ujamem panadera v kombiju. S tem sem do jutri zjutraj preskrbljen.
Po dveh malicah se pred zadnjimi desetimi kilometri ponovno srečava s Kanadčanom in skupaj nadaljujeva proti Orense.
Zadnjih nekaj kilometrov je nadvse suhoparnih, saj hodiva po industrijski coni in predmestju Orensa, po dolgi ravni cesti.
Danes se nas v albergu zbere cela množica. Francoz, Švicarka, dva starejša in en mlajši Nemec, Italian, Portugalec, ena severnjakinja - ne vem točno od kod in midva. Italian in Portugalec bosta jutri verjetno šla dlje, Paul bo en dan ostal v Orense, ostali pa bomo odšli v Cea.
Popoldan mine hitro, saj sem prispel šele ob petih. Za ogled mesta mi je tako ostalo le nekaj minut. Večer pa sem posvetil večerji in pogovoru s hostelierom in ostalimi člani, v glavnem z Nemcem mojih let.
Jutri je ponovno krajša tura, okrog 22km in ponovno se bom lahko dodobra odpočil.

torek, 24. marec 2009

Laza - Vilar de Barrio

Včeraj se vsi trije Španci vrnejo precej pozno, blizu enajste in seveda zbudijo tudi naju. Mislijo, da so na nogometni tekmi. Zjutraj jim bova s Paulom že pokazala :)
Vstaneva ob šestih a ker nisva tako zlobna, se v miru odpraviva zajtrkovat. Vseeno se zaradi ropota ne obremenjujeva. Na mizo postavim cel kozarec jagodne marmelade, misleč, da jo bova pokončala. Ob tem se pogovarjava o jagodah, saj dela na sinovi ogromni farmi, kjer pridelujejo jagode in maline. Pravi, da je za Američane važno le to, kako izgledajo. Okus jim ne pomeni nič. Evropejcem pa mora ustrezati oboje.
Sevda kozarec ostane le na pol prazen in nekaj časa bo še delal družbo ostali hrani v nahrbtniku.
Ura bo pol osmih in čas je, da se odpravim na današnjo kratko popotovanje. Jutro je jasno in zelo mrrrzlo. Termometer na lekarni kaže -3°C. Prste na rokah kljub rokavicam še komaj čutim, zato pohitim, da se segrejem. Prvih nekaj kilometrov pot vodi po cesti, kasneje, ko vzide sonce, pa zavije na gozdne poti in se prične vzpenjati. Hodim po dišečih borovih gozdovih in le vsake toliko časa se pokaže kakšen evkvaliptus.
Na vrhu vzpona, na okrog 1000m stoji velik lesen križ - saj sem vendar na romarski poti. Od tu dalje pot vodi le še navzdol do Vilar de Barrio.
Ura je šele ena in samo upam lahko, da je alberge že odprt. Imam srečo, saj ga dve gospe ravno čistita. Vse se sveti in pravita, da je sedaj vse čisto in se lahko stuširam.
Seveda tako zgodnjo uro in lepo vreme izkoristim za pranje vseh oblačil, ki se na vetru v dobri uri posušijo.
Čez eno uro pride še Paul. Ko se uredi in ko bo ura pet, se bova odpravila v trgovino po stvari za večerjo. Nekaj časa je okleval, da bi šel jutri do Orense, a se je na koncu le odločil, da bo startal zgodaj in preskusil 35km pot.
Za današnjo večerjo si je omislil hamburger, sam pa si bom ponovno pripravil makarone s črnimi olivami in paradžnikom, saj jih nisem jedel že vse od nedelje :) Pri nakupih Paulu pomagam s španščino, saj zna le nekaj besed.
Popoldne skupaj pripraviva vsak svojo večerjo in se ob hrani in pijači pogovarjava o različnih stvareh.
Začuda je danes tudi športni navdušenec Javier - končno sem se ga spomnil vprašati za ime - prišel že zelo zgodaj, nekaj ropotal po kuhinji in se odpravil spat.
Tudi sam bom danes poskusil delati družbo postelji že pred deseto.

ponedeljek, 23. marec 2009

La Gudiña - Laza

S Paulom se zbudiva vsak v svojem kotu ogromne spalnice. Končno nekdo, ki tudi zgodaj vstane. Ura je namreč šele pol sedmih. Ko končam Camino, si bom prvi dan zagotovo privoščil spanec brez budilke. Bojim se le, da se bom že iz navade zbudil pred sedmo :)Zajtrku in pripravi na današnjo etapo oba posvetiva kar lep del jutra. Čokoladni namaz, kruh in vroč čaj. Nato pa v mrzlo jutro.
Ko sem stopil ven, sem bil prav začuden, saj ni bilo posebnega mraza.
Današnja hoja po pričakovanju ne bi smela biti ravno težka, saj se pot iz 1000 metrov, razen nekaj krajših vzponov, v glavnem spušča, vse do višine okrog 450m. Večji del bo zaradi hribovja potekal po asfaltni cesti.
V prvem delu je ob cesti cela množica manjših vasi, a ne štejejo več kot pet do deset hiš. V daljavi se še vedno vidi dim, kjer kot pravijo, gorijo borovi gozdovi. Dim je tako gost, da sem najprej pomislil, da gre za pooblačitev. Kasneje izvem, da se bo res tudi pooblačilo. Predvidoma pojutrišnjem lahko pričakujem nekajdnevne padavine.
Na desni strani se v dolini prikaže veliko jezero, v katerega teče reka Camba. Pogled je prelep, da bi šel kar tako mimo. Ustavim se in odprem nahrbtnik. Nekaj sadja bo utonilo v kislini.
Sredi prvega počitka me ujameta Španca iz okolice Malage. Mudi se jima v Campobecerros, kjer bosta v baru nekaj pojedla. V baru je tudi edina trgovina v vasi, zato se tam ustavim tudi sam. Kupim si sok, saj je voda v čutari prav nesramno slaba. Ko jo povonjam, spominja na tisto iz naših kopališč. Tudi okus je podoben. To je ena redkih stvari, ki se jih v Španiji na Caminu ne bom nikoli privadil. Sprejemljivo dobro vodo se najde le na kakšnem vaškem vodnjaku.
Španca pravita da le še pojesta in me bosta že dohitela na poti.
Do Porto Camba se pot nekajkrat spusti in dvigne, vse do velikega križa, ki stoji ob robu križišča. Od tu dalje gre le še navzdol. Mislim, da je čas za moj glavni dnevni obrok. Jem in jem, ter še malo pijem, tokrat nekoliko -popravljeno- vodo, a o sopotnikih ni niti glasu.
Do as Eiras se pot počasi spušča, od tu naprej pa je cesta prav pošteno strma.
V Lazi, končni postaji se le srečamo. Sam grem do alberga, onadva pa na lov za kakšno bolj udobno rešitev. V stavbi civilne zaščite dobim ključe ter obvestilo, da hostal, kjer sem želel 35km etapo prepoloviti ne deluje. V albergu kasneje preberem, da bo zaprt do 8. aprila.
Po tuširanju vsa nesrečna prideta tudi oba Španca. Ni druge rešitve kot alberge. Uboga reveža pa v majhnih nahrbtnikih nimata niti spalk. Na četrti postaji bosta morala spalnico deliti še z mano, ter Paulom, ki ga kasneje srečam sredi naselja, ter športnim navdušencem, ki se nam pridruži okrog osme.
Hrane si nakupim za večerjo, zajtrk in še kaj, kar bo kaj ostalo za malico.
Vsi trije Španci se odpravijo na večerjo v bližnjo restavracijo, s Paulom pa se po večerji odpraviva spat, saj bo jutri pot sicer kratka, a višinsko zahtevna. 450-1000-600.

nedelja, 22. marec 2009

Lubián - La Gudiña

Zadnja noč v Castilla y León je hitro pri koncu. Zajtrk se zavleče v pozne jutranje ure, saj se mi nikamor ne mudi. Današnja etapa ima le nekaj več kot 20km.
V naselju je vse mirno. Malo zaradi zgodnje ure, malo pa zaradi nedelje. Za mano sta še dva pohodnika, ki sta prespala v privatnem hostalu.
Držita se nasvetov domačinov in se odpravita po cesti. Sam se bom držal Camina, ki ga je prehodilo že na stotine pohodnikov. Spustim se do struge bližnje reke, na okoli 900m. Od tu dalje vodi pot le še navzgor.
Oznake so solidne in po lepši poti že dolgo nisem hodil. Lahko bi mi bilo žal, če bi se odločil za suhoparen asfalt. Ponovno hodim mimo nekaj snežnih ostankov, ki so ostali na osojnih področjih. Po poti večktat teče potok vode ki kmalu izgine.
Vreme je ponovno sončno in jasno. Danes je ravno toliko toplo, da mi je v dolgih rokavih pošteno vroče, v kratkih pa je v vetru pošteno mrzlo. Odločim se za dolge. Veternice se na vrhu hribov lepo vrtijo, kar pomeni, da je tam zelo vetrovno. To prav kmalu občutim na svoji koži, ko pridem do prelaza na meji z Galicijo. Pojem malico, saj sva z vetrom dobra prijatelja.
Ko se spustim v dolino že občutim vse značilnosti Galicije, kjer so doma voda, kamenje, eukvaliptusi in odlične oznake poti.
Vode imajo tu res na pretek in ne vem, kaj delajo, da jo je po toliko dneh suše povsod preveč.
Prva vas je A Canda, od tu pa se pot ponovno dvigne do Vilavella, O Pereiro in O Cañizo. Končni spust na višino 980m poteka v zadnjem delu predvsem po cesti, kjer je zaradi nove AC ponovno nekaj zmede. A tu so stare oznake lepo prečrtane in narisane nove.
Alberge je na začetku tega precej velikega naselja in za ključe moram poklicati hosteliero. Ta pride čez približno 15 minut. V albergeju je že en peregrino iz Canade, a ker je spal, ni slišal mojega prihoda. Vrat se od zunaj ne da odpreti brez ključa, zato dobi vsak gost svoj ključ.
Popoldne srečam še dva Španska pohodnika, ki pravita da sta prestara za alberge -ne vem, zakaj ne rečeta prefina- in sta se namestila v bližnjem hostalu, ter včerajšnjega teniškega navdušenca, ki bo tudi raje prespal v hostalu.
Za večerjo bo danes poskrbel 57 letni Paul, ki pravi da ima preveč makaronov in paradižnika.
Po zgodnji večerji poskrbim za pomivanje posode, čemur bo sledilo zgodnje spanje.

sobota, 21. marec 2009

Puebla de Sanabria - Lubián

Ravnokar mi je moj dlančnik izbrisal zadnjo uro in pol pisanja, ura pa je že nekaj čez polnoč. Pa se torej lotimo zadeve ponovno, morda malo krajše kot prvič.Moja današnja etapa bo prva bolj gorata in zaradi cene hostala v Requejo tudi nekoliko daljša. Za slabih 8km hoje si namesto enega -hostal- spanja lahko privoščim 10x spanje v albergih.
Zjutraj si najprej privoščim nekaj pomaranč, ki mi jih je iz svoze zbirke okrog 3kg odstopil Španec. Danes si bo privoščil obilico soka.
Jutro je mrzlo toda jasno in brez oblačka. Odpravim se v center naselja, kjer oznake nenadoma izginejo. Seveda, danes je sobota in avtomobili so parkirani ob pločnikih, kjer so oznake.
Za vsak slučaj vprašam za pot nekaj najzgodnejših domačinov. Nekateri mi predlagajo pravi Camino, drugi mi svetujejo pot po cesti. Če sem do tu prišel po uradni poti, bom tudi nadaljeval in se podam v smeri puščic. Pot zavije v breg, med grmičevje in le po občutku držim smer. Izkaže se, da sem bil na pravi poti. Do Terroso nimam nikakršnih težav, tu pa mi povzroča težave puščica, ki je obrnjena prav smešno.
Držim se besed, ki sem jih slišal na tem Caminu že neštetokrat. Todo reto. In se odpravim naravnost naprej. Pot je vse ožja in na križiščih ni več oznak. Kmalu se ponovno znajdem v neprehodnem grmičevju in izgleda, da sem tokrat pošteno zašel iz poti. Poskusim priti na pravo pot, a bolj ko hodim, težje je kam priti. Močvirje, grmičevje, in kmalu tudi široka reka brez mostu v vidnem polju. Še dobro, da imam navigacijo in si vedno poskusim zapomniti položaj zadnjih oznak. Po nekaj klancih, potokih, osmih kilometrih, močvirju in slabih dveh urah hoje se končno znajdem na mestu s puščico. Moja prva odločitev se mi še vedno zdi pravilna, a se vseeno razgledam po bližnji okolici. Na ograji, poraščeni z rumenim mahom in tokrat obsijani s soncem se mi zdi nekaj podobnega puščici. Po podrobni raziskavi se odločim, da bo to pravilna smer - ki pa je precej drugačna od tiste prve oznake. Še dobro da je danes prav lep dan, zato se dobre volje odpravim naprej.
Ponovno srečam nekaj včerajšnjih štirinogih živali, ki preplašeno tečejo v gozd. Do Requejo nimam več kakšnih večjih težav.
Tu pridem do odprte trgovine, kjer se založim s sadjem, kruhom in rdeče-belo pločevinko mrzle rjave tekočine, ki bo poskrbela, da mi sladkor v krvi preveč ne pade. Srečan tudi dva kolesarja, ki me seveda prehitita.
Tu se bo danes pričel resnejši vzpon. Na prvem bregu me že čakata kolesarja, ki popravljatavljata verigo, ki je popustila pod bremenom, ali pa se ji je odtrgalo :)
Sledi vzpon na 1350 metrov visok prelaz, kjer imam priložnost občutii sneg in narediti čisto pravo kepo. Upam da zadnjo letos.
Pot poteka približno 4km od Portugalske. Od tu nekje je tudi fotografija, ki ni ravno tiste vrste s katero bi se hvalil. Predstavlja pa pokrajino, po kateri sem danes hodil.
Pot se ob reki spusti do Padornelo, deloma po cesti, deloma po makedamu, ki se počasi spreminja v gozdno pot, nato v blatno stezo, na koncu pa hodim ob in po pravem potoku.
V Aciberosu vprašam za nadaljno pot in ponovno dobim klasičen odgovor -Todo reto-. Gospa se morda ravno tisti trenutek ni spomnila vseh nekaj deset krišišč in ovinkov.
Končno se okrog 19h znajdem pred albergom, ki je prva stavba v naselju in je začuda odprt. Verjetno nima smisla ponavljati, da sem ponovno sam. Če sem bolj točen, obiskal me je nek Španec, ki mu alberge ni preveč všeč, saj nima televizije, da bi si ogledal teniški polfinale, če sem ga prav razumel. Odloči se za bližnji kmečki turizem.
Meni pa je prav všeč, saj ima čisto vse. Kuhinjo, toplo vodo, čisto prave postelje in električne radiatorje, ki bodo služili za sušenje perila.
Zvečer prične pihati močan veter, sam pa si ob tem čudovitem zvoku, skuham večerjo in se odpravm spat.

petek, 20. marec 2009

Mombuey - Puebla de Sanabria

Danes je jutro prav zabavno, najprej se zbudi Španski pohodnik, vedno ga pozabim vprašat, kako mu je ime, saj se mu vedno nekam mudi. Prične ropotati, kolesar pa se nekaj pritožuje in se pokrije čez glavo. Še bolj prične bentiti, ko prižge luč. Mislim da je včeraj preveč pokadil in se mu danes nikamor ne da.Sam izkoristim priložnost in se prav na hitro pospravim na prosto. Ker je prvi pohodnik že odšel, za sabo ugasnem luč in kolesar si naglas oddahne.
Jutro je precej toplejše od včerajšnjega, in že sedaj se sprašujem, kako bom opoldne sopihal po soncu. Danes bom z razliko prejšnjih dni prehodil celo množico naselij. Kako velika bodo, pa bom videl sproti. Vem samo, da imam kruha le še za zajtrk, ki si ga bom pripravil čez nekaj kilometrov. Tudi avtocesto bom prečkal kar nekajkrat.
Torej pričnimo današnjo pot. Čez avtocesto pridem do Valdemerilla. To je kraj s cerkvijo a brez bara in trgovin. Tudi ura je še prerana, da bi bile trgovine odprte. Tu vse oživi šele po 9h. Vas je kot izumrla. Ko pridem iz naselja si privoščim zajtrk. Nahrbtnik imam prav težak, saj se v njem skriva celo marmelada in čokoladni namaz :)
V Cernadilla že pričnem zastavljati vprašanja o kruhu a mi odgovorijo da v naselju nimajo kruha, in da jim ga panadero pripelje malo pred 12. Čakanje torej odpade.
V San Salvador de Palazuelo se vprašanje ponovi a tudi odgovor je precej podoben, le da pride kruh pol ure prej.
Pričnem razmišljati. V Entrepiñas bom okrog 11h torej ravno takrat, ko bo kruh prišel v vas. Tam sem bil res ob predvideni uri, a se v naselju ni nič dogajalo. Tuda še preden zapustim vas se zasliši glasno trobljenje. Obrnem se in skoraj stečem za zvokom. Ljudje, zbrani okrog kombija pa mi že od daleč mahajo in kričijo. Ne tu, Camino je zgoraj!
Ampak jaz bi pa kruh kupil. Pa planejo tudi oni v smeh, me spustijo mimo vrste do kombija, kjer si kupim največjo štruco, ki jo premore in se nato res vrnem navzgor na pravi Camino.
Pot vodi v dolino in prav na najnižjem delu pred mano zbežita dve živali, gamsa, kozoroga, kdo bi vedel. Vem samo, da imata rogove, veliko belino okrog repa in se jima nekam strašno mudi.
Ker se bojim, da bom svež kruh poglodal še pred kosilom, se ob pol dvanajstih odločim za glavni obrok.
Ponovno prečkam avtocesto - seveda so to nadvozi, in si ogledam manjše naselje Asturianos. Ta naselja imajo skoraj obvezno vodnjake in voda s teh vodnjakov se ne da primerjati z mnogo slabšo vodo iz pipe. Seveda je voda povsod pitna. Kjer ni, je to posebaj označeno.
Ko sem že mislil, da bo danes pot nemogoče zgrešiti, saj je odlično označena, kar naenkrat zavije v gozd, med grmičevje in le po občutku skušam hoditi od enega do drugega drevesa z zbledelimi oznakami.
Pot vodi mimo Palacios de Sanabria, Remesal, čez avtocesto do Otero de Sanabria. Tu se zaključi makedam oz. gozdna steza. Po dolgi vijugasti cesti se tokrat za spremembo sprehodim pod avtocesto. Pridem do Triufé, od koder je še 4km do današnjega cilja.
Sledi še en nadvoz, od koder se že lepo vidi današnji cilj. Privatni alberge je na začetku turističnega mesta, tako da bo potrebno jutri najprej prečkati mesto in se podati v hribovje.
Prispem še dovolj zgodaj, da si operem perilo in v miru nakupim hrano za večerjo in vikend. V trgovino se odpravim lačen, toda vzamem tudi jutrišnji plan poti, da me opominja, koliko hrane si bom natovoril. Hrbtenica in kolena pa ploskajo od navdušenja :).
Zvečer si v kuhinji, ki je prav lepo pospravljena in zelo čista, skuham večerjo in se pripravim na nov dan.
Nocoj je v albergu tudi včerajšnji Španec, ki si bo vzel dan počitka in se ponovno podal na pot šele pojutrišnjem.
---
Branka, tudi Zlatki gre na Frances odlično. Tu in tam si pošljeva kakšen SMS.
Poti so tu res prav slabo označene. Morda malo spominjajo na Camino del Norte. Veliko oznak je prestavljenih zaradi novih cest in avtoceste. Vendar s tem tudi Camino izgublja svoj čar. Danes nisem več štel, kolikokrat sem moral prečkati ac. Vsekakor prevečkrat.
---
Sonja, nikakor se ne počutim sam, še manj osamljen. Če bi želel več družbe, bi se odpravil kak mesec kasneje na kakšno drugo pot. Sam imam ravno zaradi samote na poti tako rad zimski čas. Na tej poti se lahko odmaknem od vsakodnevnega vrveža, ki ga imam dovolj že v vsakdanjem življenju. Nekateri ne morejo preživeti dan brez družbe, drugi se včasih za kakšen dan :) raje umaknemo na "svoje". Skratka užitek na vsakem koraku.

četrtek, 19. marec 2009

Santa Marta de Tera - Mombuey

Včeraj zvečer so imeli v stavbi, kjer je tudi aberge, vaščani bojni posvet o današnjem prazniku. Sredi noči, ob pol desetih sem jim moral odpirati vrata. Komaj sem se spravil iz postelje in spalne vreče, v sp. hlačah do vrat, misleč da je prišel kakšen revež, romar spat, pa se pred mano znajde cela množica vaščanov.Nekaj so se opravičevali, sam pa sem se ponovno posvetil postelji. Pol ure kasneje se je zgodba z zapiranjem vrat ponovila.
Zjutraj sem preveril termometer in v prostoru, kjer sem spal, je kazal 8°C. Prav na hitro se oblečem v svojo pohodno opremo, pojem zajtrk in si skuham čaj.
Zunaj me čaka še eno presenečenje, saj je vsaj 10 stopinj manj kot v stavbi. Polja in travniki so lepo pobeljena z zmrznjeno roso, iz bližnje reke pa se pošteno kadi. Morda bi si moral poleg zimske kape, rokavic in termo flisa, ki mu veter ne pride do živega omisliti še dolge spodnje hlače in majico z dolgimi rokavi. Bom videl, kako bo jutri.
Malo pred Camarzana de Tera srečam Španskega pohodnika, s katerim skupaj iščeva pot. Ta je namreč še vedno oz. vedno slabše označena.
V Calzadilla de Tera gre v bar, kjer pije pivo, sam pa želim priti le do kruha, ki mi ga že malo primanjkuje. Le smeji se mi, točajka pae potegne od nekje včerajšnji kruh. Seveda sem popolnoma zadovoljen, plačam in nadaljujem pot.
V Olleros de Tera se pot razcepi levo za kolesarje in desno za pešce. Vodi ob reki Tera, dokler ne pride do križišča, kjer so oznake spremenjene. Sledim novim oznakam, ki me privedejo na cesto, predvideno kolesarjem. To mojo današnjo pot podaljša za 2km. Cesta pelje čez jez, na drugi strani pa ponovno ob reki proti severozahodu.
Ves čas se počasi dviga, hribovje iz daljave pa postaja vse bolj resnično. Jutri je zadnji dan ravnine, nato se prične zahtevnejša zadnja četrtina poti, po hribovju, kjer se bom vzpenjal in spuščal med 400 in 1400m.
Na poti do Villar de Farfón v daljavi zagledam zajca, ki se ne zmeni zame, saj gleda nekam v tla. Obstanem, on pa kar proti meni. Ko je oddaljen kakšnih 5 metrov, končno dvigne glavo, izbuli oči, čemur sledi zajčji rekord v skoku v višino in daljino obenem, potem pa teče v goščavo kot bi mu šlo za življenje.
V vasi mi kmet, ki je kkokošim ravnokar pokradel vsa jajca, ponudi vodo, saj ni nikjer vodnjaka. V hlevu napolnim čutaro, se mu prav lepo zahvalim in odidem naprej, tako sva oba zadovoljna.
Po Riónegro del Puente imam le še nekaj kilometrov do cilja toda vročina je neznosna in zaloge vode hitro kopnijo.
V naselju si priskrbim ključ in se stuširam. Med tem pride tudi Španec. Kuhinje ni, zato bom danes na mrzli hrani. Tudi za pridobitev pečata imam nekaj težav, saj ga alberge nima, ostalo p je po večini zaprto. Predlagajo mi neko trgovino, ki se odpre jutri po deveti. Po pregledu mesta pa le najdem odprt bar s pečatom.
Pozno zvečer prispe še en kolesar, ki začuda odlično govori angleško. Kasneje ugotovim, da je žena s Češke in uči angleščino ter da se mora vseskozi pogovarjati v angleščini, da ga lahko popravlja.
Oba kadita kot turka, tudi v albergu, sam pa se mirno sprehodim do okna, ga na stežaj odprem ter se zavijem v toplo spalno vrečo.
Gosta se kasneje odpravita na večerjo, toda kmalu prideta nazaj, saj je povsod vse zaprto. Sam medtem potegnem na plano še preostali kos kruha, ki sem ga dopoldne kupil v baru ter povečerjam, si umijem zobe in odidem spat.

sreda, 18. marec 2009

Tábara - Santa Marta de Tera

Pot bo kratka, le 24km in temu primerno pozno vstanem. Pripravim si zajtrk, Daniela pa v tem času že odide na pot. Prehoditi želi okrog 40km.
Ob osmih je sonce že kar visoko a zunaj ni več kot 5 stopinj. Oznake poti so še vedno slabe, ponekod dvoumne, kar je še slabše. Naselja se prav kmalu znebim in znajdem se na neki novi makedamski cesti. Tu so puščice dvojne in vsake vodijo v drugo smer. Odločim se za desne in kmalu se znajdem med drevesi in grmovjem. Vseeno nadaljujem v začeti smeri in čez kakšen kilometer se izkaže, da sem le prispel na stezo, kjer so oznake dovolj jasne.
Dan je ponovno sončen, brez oblačka, kot že zadnjih nekaj dni. Pot je prašna in hlač niti ne perem več, saj so po eni uri hoje enako zaprašene kot pred pranjem.
Nahrbtnk je zaradi veliko vode ponovno težak in jutri bo še težji, saj imajo Španci enega večjih praznikov in bo vse zaprto. Še dobro, da sem zvedel za ta praznk.
Do prvega naselja - Bercianos de Valverde je 14km in pot se le vsakih nekaj kilometrov rahlo dvigne ali spusti. Prav daleč nekje pa se že vidi hribovje. V naslednjih dveh dneh se bo pot le rahlo povzpela, kasneje pa bomo še videli, kaj me čaka. Vsekakor obilica novih doživetij.
Približno na polovici poti si privoščim daljši oddih in malico oz. kosilo. Malo še posedim v travi in uživam v tišini, ki jo tu in tam prekine kakšen ptič.
V naselju pot prečka reko in se nadaljuje med drevesi, ki so jih pred kratkim posadili. Tu se dvignem za okrog 50 metrov in ponovno nadaljujem po klasični poti, ki ji ni videti konca.
V Santa Croya de Tera pridem že okrog 15h in v naselju je zaradi popoldanskega počitka vse mirno. Ogovori me lea sratea ženska, ki mi razlaga, naj ne ostanem v tem albergu, ampak naj grem do naslednjega v Santa Marto de Tera. Tudi moj prvotni namen je bil tak, saj me jutri že tako čaka 36km. Pravi, da je precej cenejši kot ta, med njima pa je vsega skupaj le 2km razlike.
Na končnem cilju se znajdem v manj kot pol ure in v baru, kjer požigosam dnevnik, dobim tudi ključe alberga, ki je na glavnem trgu. Ni nič posebnega, prej slab kot dober. V prostoru je zelo mrzlo, ni kuhinje, voda je topla in v kotu se skriva mikrovalovna pečica. Naselje ima 2 bara, cerkev in okrog 30 hiš.
Popoldne si v mikrovalovni pečici pripravim večerjo, uredim stvari za jutrišjo pot in nakupim precejšnje količine hrane za dva dni v bližnji trgovini, ki je precej za časom.
Zvečer se pripeljejo trije kolesarji, a si ob ogledu alberga premislijo in se odpravijo kilometer nazaj, v privatni hostel. Tudi v redu, bom lahko zjutraj v miru ropotal.

torek, 17. marec 2009

Granja de Moreruela - Tábara

Danes sem noč podaljšal, saj je kilometrov manj in se mi nikamor ne mudi. Za zajtrk ni primernega prostora, zato bom pojedel, ko pridem iz naselja. Ko odhajam, se kolesar, ki se mi je včeraj popoldne pridružil, ravno prebuja. Ker ni ravno družabne sorte - pa sem mislil, da sem sam tak, se le na hitro posloviva.
Včeraj sem natakarico v sosednjem baru, ki je tudi skrbnica hstla sprašeal o 4km oddaljenih ruševinah Monasteria de Moreruela. Razloži mi, da bo jutri (danes) zaprt, ker je torek in če bi prej vedela, da me zanima, bi me z avtom peljala do tam.
Pot se na križišču razcepi in odpravim se proti zahodu. Moje prvo spoznanje je bilo: Kje so pa oznake? Razgledam se naokrog in ker ni ničesar, se držim pravila. Če ni drugače nakazano, greš naravnost. A že čez nekaj trenutkov za mano nekdo kriči. Obrnem se, da vidim kaj dogaja in na križišču zgledam staro pastirico brez zob, ki mi maha. Grem do nje, in mi začne na dolgo in široko nekaj razlagati. Tudi če bi znal odlično Špansko, ne vem koliko bi jo razumel. Nekako se le dogovoriva, da je Camino na desno in ne naravnost.
Tudi na drugih križiščih so razmere podobne. Puščic ni, ali pa so tam le bledi ostanki. Celo lisica, ki jo srečam izgleda nekam zgubljeno... Samo dokler me ne opazi, nato ostane za njo le oblak prahu.
Pot se strmo spusti do reke oz. jezera, čez katero je speljan star most. Tu Camino nekaj časa vodi ob vodi, kasneje pa se prav tako kot se je spustil, hitro dvigne.
Tu me dohiti Nemka, ki si ravno pripravlja daljši postanek, zato odhitim dalje. Ponovno sem na starih dobrih ravnih poteh, ki jim ni videti konca.
Po malici me pred končnim ciljem čaka le še Faramontanos de Tábara.
Pred ciljem nekoliko zgrešim pravo pot, zato moram zadnji kilometer prehoditi po asfaltu.
Alberge se nahaja na koncu naselja in ker ni odklenjen, moram najti ključe. Po posvetu z bližnjimi domačini mi le uspe.
Kmalu za mano pride tudi Daniela, ki je 15 let bivala v Španiji, hodila v francosko šolo, živi pa v Nemčiji ter dela v razvoju znane tovarne letal kot projektni vodja. Po končanih obveznih opravilih - tuširanje, pranje perila... se odpraviva v center po nakupih in na pijačo. Tu smo kar naenkrat z vsemi prijatli, nosijo nama pijačo, da se nazadnje komaj izmuzneva iz bara. Tu v Španiji se vse življenje odvija v barih. Če sta na kupu cerkev in bar, je to vas, če pa je vsakega po dvoje, se temu reče mesto, mi razlaga Daniela.
Večerjo si skuhava sama in ker je ura že veliko, prav hitro pospraviva posodo in odideva spat.
---
Sonja, upam, da se res prav kmalu vidimo na kakšnem pohodu. Glede pisanja pa vidiš, da se tudi meni včasih ne da, in je vse skupaj bolj kratko in zmedeno napisano :)
---
Žika, res uživam v naravi, zaradi lednega plezanja pa je tudi meni malo žal, ampak saj bo še veliko priložnosti.

ponedeljek, 16. marec 2009

Roales del Pan - Granja de Moreruela

Včeraj se mi je izpolnila želja, da bi enkrat spal v -ta pravem albergu-. Druga želja, da bi enkrat na Caminu spal na prostem pa upam da se mi izpolni enkrat, ko bo zjutraj vsaj 10 stopinj več.
Dvo centimeterski blazini ponoči nista nudili ne vem kakšnega udobja, prostor pa se je prav lepo segrel in ko sem zjutraj stopil ven, me je pošteno zmrazilo. Počakal bom vsaj še do osmih, da bo vzšlo sonce.
Zaklenem velika železna vrata in se sprehodim do nabiralnika mestne hiše, da vrnem ključe. Seveda ob tej -zgodnji- uri ni še nikjer nikogar. Tu in tam kakšen avtomobil.
Pot do Montamarte poteka, le kje drugje, po dolgi ravni makedamski poti, ki ji ni videti konca. Po treh urah se le prikažejo hiše. Pot poteka skozi naselje, toda nikjer ne zasledim trgovine. Z iskanjem pa tudi ne bom izgubljal časa. Moje zaloge v nahrbtniku se bližajo koncu. Imam še pol vrečke v sladkorju praženih mandljev, če temu lahko rečem hrana, dva dni star kruh in nekaj sadja ter makaronov, ki pa jih neželim jesti surovih. Zato pa je nahrbtnik kljub obilici vode peresno lahek več kot 14kg zagotovo nima.
Pot mimo jezera in reke vijuga levo in desno. Naredim 5km a se ne premaknem nikamor. Še vedno vidim pot, po kateri sem hodil pred več kot eno uro.
7km pred ciljem se ustavim v baru, da nekaj pojem. Zaloge so skopnele, v vasi pa je ob 16h še siesta in trgovine so zaprte. Mislim, da je to prvi bar, v katerem bom malical. Ali pa drugi. Ne spomnim se več. Na splošno se jim izogibam, prav tako restavracijam.
Pot je danes sicer dolga, a prav nič zanimiva, zato nimam o ničemer pisati.
Danes je moj zadnji dan na Caminu Via de la plata, ki se zaključi v Arbas de Puerto. Jutri se pot razcepi in nadaljujem po Camino Mozárabe oz. Camino de Fonseca. Podatki so na vsaki info tabli ali knjigi drugačni. Ko pridem domov bom zadevi poskusil priti do dna.
Vsekakor se lažji del poti čez nekaj dni zaključi in ostane še zadnja tretjina gorskega Camina.

nedelja, 15. marec 2009

El Cubo del Vino - Roales del Pan

Danes naj bi prehodil 32km do Zamore, toda ker se želim mestom izogniti, in jutrišnjo 40km etapo skrajšati, bom pot poskusil podaljšati za 6km, do Roales.
Alberge, kjer sva prespala z Gottfriedom, je čist, s kuhinjo in 12 ležišči. Cena je nekoliko višja, na račun čistih rjuh - le kdo jih potrebuje?
Danes je za bujenje skrbel Nemec in sicer ob 6:15.
Po krajšem zajtrku se odpraviva v mrzlo jutro. Ura je še zgodnja in kar nekaj časa sonce še ne bo pokukalo izza hribov. Kljub rokavicam in kapi je pošteno mrzlo.
Naselje je majhno, zato se prav hitro ponovno znajdeva ob opuščeni železniški progi. Sonce prav počasi pokua izza hribov in ptiči pričnejo prepevati. Kmalu se bo segrelo. Malo postanem, se razgledam in se prepustim užitkom. Gottfried gre naprej, saj ga zanimajo le mesta in stvaritve, ki jih je postavil človek. Na Camino pač hodimo z različnimi razlogi.
Pot danes začuda ne poteka v celoti po ravni črti in tudi asfalta je je nekaj metrov. Po prvi tretjini poti prečkam Villanueva de Campeán, naslednji kraj pa je Zamora. Na tem delu srečam Gottfrieda, počivati v senci. Tu ga prehitim in do Zamore se ne srečava več.
Zamora je bistveno manjša kot Salamanca in po moji prvi oceni starejša. Pri lokalnih policistih skušam dobiti informacije o 5km oddaljenem Roalesu, a nimajo pojma. Na telefonski številki mestne hiše pa se tudi nihče ne javi. Verjetno bo za to kriva nedelja. V knjigi piše, da alberge je, na seznamu Alvip pa ga ni. Vseeno bom poskusil srečo. V najslabšem primeru bom moral od Roalesa prehoditi še 12km.
V Zamori si v prvi pasteleriji kupim nekaj dobrot in v sladkorju pražene mandlje. Nakupu sledi pohod proti današnji končni postaji.
Pot mine hitro, mimo gradbišča nove avtoceste, kjer je ponovno nekaj zmešnjave z oznakami in že stojim pred mestno hišo v lovu na ključe. Stare ženičke, ki posedajo na klopeh me napotijo v sosednjo hišo, kjer mi gospa iz Ayuntamienta prinese šop ključev. Napoti me na glav o cesto v stavbo Salon Municipal Roales.
Kmalu se znajdem pred velikimi železnimi vrati. Ko odprem, sledi presenečenje, saj stopim v prazen prostor 15x15m z odrom in mizo na njem.
Na dvorišču je za drugimi železnimi vrati stranišče in kopalnica z ledeno mrzlo vodo.
Na odru si torej posteljem z edinima dvema umazanima blazinama in se prav na hitro umijem.
Tu so v nedeljo zaprte vse trgovine, restavracije v tem naselju ni, najdem le bar, kjer si za večerjo privoščim sendvič in kos tople tortille patate.
Sedaj si bom za kakšno urico prišgal plinski grelnik, kakršnega srečamo pri nas pozimi na stojnicah in se pripravil na spanje.

sobota, 14. marec 2009

Salamanca - El Cubo del Vino


Danes bo sledila še ena etapa s prav lepim številom kilometrov. Iz Salamance se odpravim malo pred osmo toda v mestu je prav pusto. Med stavbami nikjer ne posveti sonce, povsod, kjer smetarji še niso opravili svojega dela leži polno odpadkov, mladina, ki komaj stoji na nogah se odpravlja domov, razbita izložba... Prav zaradi takih stvari mi večja mesta niti malo niso všeč. Morda sem mestne gneče naveličan že od doma. Gottfried pa ne more in ne more prehvaliti Salamance. Za danes je rekel, da se bo ustavil v prvem Albergu v Calzada de V.
Alberge je na začetku mesta in predem pridem ponovno na pravi Camino mineta skoraj dve uri. Tu ponovno posveti sonce in izpušne pline zamenja vonj cvetja.
Pot ponovno poteka po peščenih cestah brez konca. Naselja Aldeaseca de Armuña, Castellanos de Villiquera in Calzada de Valdunciel, kjer je alberge bežijo mimo mene.
Med potjo srečam kmeta, ki po prvi oceni že dolgo ni srečal nikogar, saj mi že od daleč maha in ko pride bliže, ga ni za ustaviti. Govori in govori. Ponovno sem pred nalogo, da mu razložim, kje je Slovenija, ki jo takoj poveže z rusijo. Komaj mu dopovem, da je to del bivše Jugoslavije. Nekaj časa mu je jasno, nato pa nas začne mešati s Srbijo. Obljubi mi lepo vreme, mi zaželi buen Camino, nato pa se postavi pred svoj res ogromni traktor z jelenčki in vpraša: Ali imate tudi pri vas take? Rečem, da malo manjše in je takoj še bolj nasmejan. Izgleda, da je tudi tu pomembno, kako velikega imaš :)
Sledi zelo slabo, morda ne tako slabo kot dvoumno, označena pot, ki poteka po in ob N-630. Vso zmedo gre pripisati novi cesti A-66, ki jo ravno gradijo. Deloma hodim tudi ob progi, ki že vrsto let ni v uporabi, saj je vsa zaraščena in rjasta.
Blizu španskih zaporov me nekdo od daleč pokliče. Seveda, Gottfried. Odločil se je, da bo šel tudi on do El Cubo de Tierra del Vino, ali pa si je mislil, da bo bolje če hodi z nekom, ki zna vsaj malo špansko. Skupaj hodiva po novo narejeni avtocesti in verjetno sva ena izmed redkih, ki bodo hodili po njej, saj jo bodo izgleda kmalu odprli.
Okrog pol šestih se končno znajdeva pred albergom. Po telefonu moram le še poklicati za ključe, in že uživava vsak na svoji postelji.
Večerjo si tokrat skuham na čisto pravem štedilniku, operem nekaj perila, ki ga bom skrivaj posušil na električnem radiatorju, potem pa se posvetim počitku.
---
Axi, tudi tebi želim vso srečo na Camino del Norte. Ta je zame še vedno tisti, ki mi je ostal v najlepšem spominu. Tako po pokrajini in doživetjih - naklučjih, kot po prijaznosti domačinov.
In seveda dobrodošla v družbi vseh, ki smo prehodili enega od Caminov in nas sedaj nekaj vleče nazaj :)
---
Branka, nikakor te nsem hotel kakorkoli prestrašiti. Seveda je pot prečudovita in če jo vsako leto prehodi nekaj tisoč romarjev, med katerimi smo lepo zastopani tudi Slovenci, ne vidim razloga za strah. Še vedno pa sem mnenja, in bom kot kaže tudi ostal, da je edini pravi Camino tisti, ki ga prehodiš sam.
---
Mimogrede, v reviji Peregrino sem zasledil podatek, da je bilo rekordno leto 2004 (Jakobovo), ko je v Santiago v celem letu po vseh poteh prišlo 179.944 romarjev, kar je povprečno nekaj manj kot 500 dnevno. Če odštejemo še manj obiskane zimske mesece, si ne predstavljam gneče v Santiagu DC.

petek, 13. marec 2009

San Pedro de Rozados - Salamanca

Upam, da nisem poleg vsega danes vstal še z levo nogo... Ne, nisem vraževeren, va vendar je danes petek. Pa še blizu polne lune smo.
Ponovno sem v odlični formi in čaka me le 26km do Salamance.
Nikamor se mi ne mudi, zato v miru pozajtrkujem, v mikrovalovni pečici si skuham čaj in pojem naj včerajšnjih dobrot. Odidem šele ob osmih, zato je sonce že visoko in odveč so vsa oblačila, razen majice s kratkimi rokavi. Ponovno bo lep sončen dan, saj na obzorju ni niti enega samega oblačka.
Iz vasi pridem še predno se dobro zavem. Če sem še včeraj pisal, da so sončne elektrarne zamenjale veterne, sem se pač uštel. Na koncu vasi je namreč polje približno 2000 sončnih panelov.
Pot bo danes potekala v skoraj ravni črti, ki se bo prelomila le v prvi in edini vas, ki jo bom prečkal v petem kilometru. Pot do tja mine kot bi trenil. V Morelle opazim alberge, ki v knjigi ni označen. Žal zanj nisem vedel, a že mora biti tako, saj drugače ne bi spoznal včerajšnje pekarice in hosteliere :)
Nikjer se ne morem izgubiti, saj daleč naokrog ni nobene druge poti, dežuje tudi ne, veter ne piha in ni kamenja, torej nimam izgovorov. V roke vzamem španščino in se odločim, da se pošteno naučim števil in števnikov.
V Morelle se izgubijo oznake za pot in za pomoč prosim mimoidočo starejšo sprehajalko. Mimogrede jo še pošteno izprašam glede letnic v španščini.
Čez nekj ur se v daljavi le prikaže mesto. Nad njim se dviga siv oblak, ki na obeh koncih mesta zbledi. Kdo bi si mislil, da mesta pridelajo toliko nesnage.
V Salamanco, mesto kulture, kot jo oglašujejo, pridem čez puente romano in nedaleč stran je tudi alberge. Odpre se šele ob petih, pa še poklicati je potrebno. S hostelierom se zmeniva za pol peto.
Med tem imam nekaj časa za ogled starega dela mesta. Kot da že ne bi dovolj hodil.
Po tuširanju in pranju perila se mi pridruži še Gottfried, ki je prišel že včeraj in prenočil v mladinskem hostlu. Španec pa si je zaradi fieste v svojem kraju vzel mesec dni dopusta.
Za večerjo si v mikrovalovni pečici, ki se je ponavadi izogibam, skuham makarone - prosim brez komentarjev, da to ne gre :) in jih s še večjim užitkom pojem.
Z 62 letnim Nemcem iz bližine Aachna, ki se ob pol desetih vrne iz mesta se pogovarjava še kakšno uro, nato pa se zavlečeva vsak v svojo spalnico.
Danes sem zaključil pot v Španijo. Od jutri naprej bom hodil iz Španije. Tudi kilometrov se je nabralo že čez 500, kar pomeni, da je za menoj približno polovica poti.
---
Etape so bile res naporne, toda tokrat sem ubal drugačen pristop in uživam v vsakem dnevu posebaj. Četudi je naporen.

četrtek, 12. marec 2009

Fuenterroble de Salvatierra - San Pedro de Rozados

Prejšnje tri dni zvečer res nisem imel več prav veliko volje pisati teh člankov, saj sem v hostle prišel pozno popoldan (po 18h) in ko sem vse postoril, si skuhal in pojedel, je bila ura že vsaj 22. Zato se bom poskusil danes oddolžiti za prejšnje dni.Pot bo danes končno nekoliko krajša. 30km pot bo ponovno potekala le med dvema krajema, brez vmesnih trgovin ali barov. To pomeni, da bo v nahrbtniku poleg vse opreme še 2kg vode in ravno toliko, ali pa nekoliko manj hrane. Španec me je celo prepričeval, da v San Pedru ni trgovin in barov. Morda sem ga napačno razumel in jih ne bo DO San Pedra.
Ko se zbudim, najprej začutim noge, ki si še niso opomogle od preteklih dni. Tu resnično spoznaš, da so nekatere stvari, na katere nikoli niti ne pomisliš ali pa so same po sebi umevne, vredne veliko več. Ravnokar sem mislil na noge :) in na to, koliko pozornosti jim ponavadi posvetim.
Ko stopim na trdno podlago, v stopalih začutim vsako kito posebaj. Ta bolečina je le trenutna, saj po nekaj metrih hoje izgine, in dokončno bo izginila, ko bo za mano nekaj normalno dolgih etap. Upam.
V nahrbtnik zložim stvari, ki ležijo vse povprek, saj imam spalnico z 12 ležišči samo zase. V čutaro in plastenko nalijem vodo in obtežim nahrbnik ter se odpravim zajtrkovati.
Oba ostala popotnika sta že končala in se pripravljata na odhod. Meni pa se danes nič ne mudi, zato si privoščim zajtrk s sadjem vred.
Iz naselja z nekaj hišami pridem v manj kot minuti. Lahko si bom ogledal še en sončni vzhod. Obrnem se tudi na drugo stran, kjer ravno zahaja polna luna. Če še ni pa še bo, ali pa je ravnokar že bila.
Travniki so lepo pobeljeni in temperatura je na 850m okrog -3°C Tudi luže so lepo pomrznjene in sonce jih stopi šele po slabi uri.
Hodim po pašnikih, kjer se nič hudega sluteč pasejo krave in veliki črni biki. Verjetno jih ne bodo redili zaradi mleka. Za vsak slučaj pospravim rdečo -nogavico- s telefonom, ki binglja iz nekoliko manj rdečega nahrbtnika. Kljub temu me bik še vedno opazuje s prav posebnim navdušenjem.
Pot se sedaj povzpne v hrib, od koder se lepo vidi številne veterne elektrarne, ki so zamenjale sončne, na desni strani pa se prav žalostno bohoti druga plat človeškega odnosa do zemlje - divje odlagališče odpadkov.
Rumenih puščic je zmanjkalo, pot GR-100 ni več označena in to bi lahko pomenilo le to, da sem nekoliko premalo gledal stvari, ki bi me morale zanimati.
K sreči se iz kot bi padel z Lune pojavi avto. Ustavim ga in povprašam za pot. Mlajši moški se na široko zasmeji, saj očitno nisem prvi, ki je zgrešil smer. Pokaže na točko nekj daleč in reče: No tam zadaj je pa prava pot. Napoti me čez njegov pašnik, kjer bo najbliže. Kasneje ugotovim, da sem si s tem pot morda za kakšen meter celo skrajšal.
Sledi vzpon na najvišjo točko do sedaj, in nekoliko naslednjih dni, 1100m visok hrib, katerega se vidi daleč naokrog. Morda bom od tu videl Včerajšnja popotnika. Toda onadva sta izginila, kot bi se ugreznila v zemljo. Verjetno ju srečam popoldan v San Pedru, kamor sta namenjena. Vidim le dolgo ravno cesto, na kateri se znajdem takoj, ko se spustim iz hriba.
Ponovno tako znani pogled ravne črte, ki se izgublja na vrhu hriba.
Po dobrih dveh urah cesta izgine izpred oči, in prav tako signal mojega veselega mobilca. Sledi šezadnja ura, po poljski poti. Levo rjava, desno pa zelena površina. In končno ob pol štirih na vidiku naselje z maloštevilčnimi hišami.
Puščice vodijo do Alberga, kamor pridem prvi. Po rezervnem telefonu s kartico -slovenskega ponudnika- pokličem hosteliero, ki mi zaupa, da je kjuč pod prepražnikom. Sicer je rekla da zna malo, malo angleško, a že po prvih besedah je jasno, da bova prišla s španščino bistveno dlje.
Alberge je lep, čist, tuda brez kuhinje. Restavracija, za katero je nek gost napisal naj se je na daleč izogibamo, pa zaprta. Obisk bližnje tiende je bil neizogiben, saj se mi prav danes ne grizlja surovih makarnov.
V trgovini po čistem naključju srečam lastnico sosednje pekarne, ki dela le dopoldan. Ta mi po nakupu prijazno odpre pekarno in ponudi čokoladne rogljičke in kruh, ki že cel dan leži na polici. Tudi to je sestavni del Camina.
Zvečer -ravno ob pisanju tega članka- me obišče lastnica alberga El Miliario, Nuria Rubio Bueno, predsednica Alvip. Zaželi mi srečen Camino in pove, da je moja španščina čisto v redu, in da sva se po telefonu prav lepo zmenila.
Pa sem ponovno dobil motivacijo za nadaljnje učenje :)
Včerajšnjih pohodnikov ni od nikoder, sam pa bom počasi zadrgnil spalno vrečo in ugasnil luč.
---
Milan in ostali sodelavci, tudi sam včasih :) mislim na vas. Ko se vrnem, bom končno pripravil povzetek vseh štirih Caminov in te držal za besedo.
---
Zlatka, verjamem, da tega sporočila ne boš več brala, sicer pa sem ti napisal SMS. Za vse ostale, ki pa bodo to brali kot napotek:
Spalna vreča je na Caminu obvezen pripomoček, saj v albergih dobiš le golo vzmetnico, ponekod jo celo zaščitijo s kakšno prevleko, ki jo zamenjajo hkrati z novo vzmetnico :)
V nekaterih (večini) hostlov dobiš tudi blazino in morda kje kakšno odejo. Seveda govorim za javne alberge (municipal). Privatni se nekoliko razlikujejo - tudi v ceni. Tam včasih dobiš celo rjuho. Seveda pa si lahko izbereš tudi hostal (Hs), kjer praviloma za 20-30 EUR dobiš tudi brisačo in seveda hotel, za katerega je samo po sebi umeven kompleten komfort (nad 40 EUR).
Toda edini pravi Camino se vsak večer zaključi v Albergih.
Glede Pirinejev, se boš morala odločiti sama. V kolikor je snežilo pred več dnevi, verjetno ne bo težav, saj bo pot že shojena, sicer pa brez dobre navigacije sam ne bi tvegal. Pot do alberga je le dolga 27km. Posvetuj se z domačini v St. JPdP.
---
Branka, pot je res čudovita, čeprav je osebno verjetno ne bi zamenjal za Severni Camino. Pri tem Caminu je najpomembneje to, da si ga resnično želiš, imaš veliko, ne veliko, ogromno volje in vztrajnosti. Govorim za prvo polovico poti, saj me čaka še več kot polovico drugega težjega dela.
Predvsem se moraš navaditi na to, da pričneš v enem kraju, hodiš po dolgi ravni poti, ki ji ni videti konca oz. se konec skrije za prvo neravnino, in ko prideš na vrh griča se to ponovi, in ko končno le prideš popoldan na tisti hrib, kjer se vidi drugo naselje, te tam čaka (ali pa tudi ne) zaklenjen alberge in trgovine, ki so ponavadi popoldan zaprte. Seveda ni vmes ne krajev, ne vodnjakov in ne ljudi, ki bi ti lahko pomagali.
Toda ko to sprejmeš, te čaka pot, na kateri se lahko resnično -odklopiš- in le neizmerno uživaš ter spoznavaš samega sebe.
---
Sonja, tu je veliko konj, a le malo takih lepih belih, ki ti sami pridejo nasproti po prašni cesti. Res ne vem, od kje se je vzel. Na Caminu človek res doživi marsikaj.
Španšina... Hm, po moje bo imel Bojan še kar veliko dela. Moj namen je bil dober. Ponoviti vso snov in se vsak dan naučiti vsaj 2 novi besedi. Tuda ko dežuje ne gre, ko piha veter tudi ne (en list mi je odneslo že na začetku), ko je pot neravna tudi ne, saj bi rad ostal cel, ko pot sprminja smer tudi ne gre, sem se ravno danes celo brez španščine skoraj izgubil :), zvečer pa vedno ostane premalo časa. No ja, saj srečam kakšnega Španca, pa rečeva tudi kaj na to temo. Sem razmišljal, da bi na kratko - res na kratko napisal povzetek dnevnikov v španšini, saj me po poti spremlja tudi nekaj njih in nič ne razumejo, a mi že to pisanje vzame dnevno vsaj eno uro časa.
---
Nataša, res naj bi severne poti potekale po energetsko bogatih predelih. Namen mojega prvega Camina je bil med drugim prav to.
Morda pa je ravno ta tvoja izkušnja - pa nisi edina, ki si Camino doživela tako, posledica zmajevih črt. Menim, da je bil Camino najbolj pozitivna izkušnja za večino nas, ki smo ga prehodili.
Razmišljal sem, da bi enkrat naredil predstavitev vseh štirih poti, zakaj in kako sem se zanje odločil in kako sem jih sam doživljal. Nekako se mi zdi bolj primerno, kot na Internetu vsemu širnemu svetu razagati o tem in onem.
Seveda pa lahko kdorkoli in kadarkoli piše na moj mail. (kontakt na www.nagaju.com)
---
In če sem še koga pozabil, naj mi ne zameri :)

sreda, 11. marec 2009

Aldeanueva de Camino - Fuenterroble de Salvatierra

Za mano je ponovno dolg dan - 43km, zato bom zapis skrajšal na minimum.Danes bom zapustil Extremaduro in pričel hoditi po Castilla y León. Pričnem ob običajni uri, prav potiho, da ne zbudim ostalih dveh popotnic. Mislim, da se mi ni najbole posrečilo. Kasneje jih nisem več videl, čeprav me kolesarji navadno tekom dne prehitijo.
Moj današnji cilj je prehoditi razdaljo do Valdelacasa. V Baños de Montemayor si nakupim nekaj hrane, nato pa se pot strmo dvigne. V Calzadi de Béjar, ki je na polovici poti izvem, da v Valdelacasi ni albergeja, zato moram ali prenočiti tu, ali pa pešačiti do Fuenterroble. Odločim se za slednje, saj nisem prehodil niti še polovico poti in imam le en dan viška, ki ga lahko še izkoristim za skrajševanje etap.
Po zadnjih nekaj napornih dneh se prav zadnji kilometri vlečejo v neskončnost. Povrhu vsega je pot prav neprijetna. Blato, ki se je posušilo po tem, ko je nekaj traktorjev peljalo čezenj.
V albergu srečam še dva starejša pohodnika, Gottfried-a iz Nemčije in Španca.
Več pa v prihodnjih dneh.

torek, 10. marec 2009

Carcaboso - Aldeanueva de Camino

Jutro je zelo mrzlo, ponekod se celo sveti slana, sonce je še za gorami, sam pa že prav hitro, da se ogrejem, hodim novim ciljem nasproti. To je moj že... ne vem več kateri dan, ko bom prehodil precej čez 30km.Pot skozi Carcaboso se kmalu konča in prične se rahel dvig na pašnike, kateri se skrivajo na vzpetini. Ponovno bo lep sončen dan.
Zajtrk bom imel danes v naravi, pod prvim drevesom brez čokoladnih bombončkov. Tu se namreč pasejo ovce v velikih količinah.
Med potjo je danes ogromno mlak, kjer se vsakič, ko pridem mimo žabe poskrijejo v vodo. Zdaj vem, zakaj imajo tu štorklje svoje kraljestvo. Toda v eni mlaki namesto žab plavajo želve, ki so tu našle svoj mir.
Po 18km poti, nekoliko pred polovico se odločim za malico. Gledam mojo toplo vodo, ki jo že cel dan greje sonce, naredim nekaj požirkov in ob tem mislim na pijačo iz hladilnika. Odpravim se po prašni poti, ko mi ustavi avto, ven pogleda nasmejana glava in mi pomoli pločevinko piva. Čisto pravega, ledeno mrzlega. Pravi, da ima še eno in da mi bo gotivo prijala. Pa saj se nisem pogovarjal sam s sabo, da bi me slišal... V roki držim mrzlo pijačo, za špancem pa ostane le prašen oblak.
Že nekaj dni srečujem veliko ljudi, ki tu na pašnikih nabirajo divje šparglje. Tudi sam sem jih iskal, a brez uspeha. Gotovo imajo svoje skrivne kotičke.
Po naslednjem kilometru se pred mano pojavi verjetno najbolj znan zaščitni znak Via de la Plate. Rimski Arco de Cáparra - fotografija. Pot vodi pod obokom in od tu do današnjega cilja je le še dobrih 20km.
Pot poteka deloma po cesti, deloma po travnikih in makedamskih poteh. Prav zadnji kilometri se vlečejo in vlečejo. Vsak kilometer nad 35 - tudi odvisno od prejšnjega dne, se vleče kot prejšnjih 5. In v Aldeanuevo pridem šele okoli 19h. Ob tej uri tu seveda še prav lepo sije sonce.
V albergeju sem trenutno še sam, a prav kmalu sta se mi pridružili še dve španski kolesarki, ki pa takoj po tuširanju izgineta neznano kam. Menda v bar gledat neko tekmo.
Sam se bom zaradi jutršnjega ponovno napornega dne (34 oz. 42km) spravil v vrečo in sladko zaspal.

ponedeljek, 09. marec 2009

Cañaveral - Carcaboso

Tu bi morala biti slika belega konja, pa je trenutno ne najdem.

Ura je zgodnja in naselje še spi, prav tako tudi ostala dva obiskovalca alberga. Dan bo dolg, zato se odpravim kikor se da hitro na pot.
Začne se z vzponom na bližnji hrib, od tod pa po travnikih naprej.
Naselju Grimaldo se izognem po levi strani, kjer poteka uradna pot in s tem pridobim kakšen kilometer. Od tu dalje večinoma časa hodim po mehkih tratah in pašnikih. Dan je sončen a zaradi vetra prav nič prevroč.
Med potjo srečam nekega francoskega romarja, ki si v senci drevesa kuha čaj v mleku. Na kratko izmenjava nekaj besed in odhitim dalje. Z njim zagotovo ne bom prenočil, saj se bo ustavil že v naslednjem kraju.
Tudi Galisteu se izognem po uradni poti, kar se kasneje izkaže za napačno odločitev. Tu popravljajo pot in na veliko polivajo cesto s smolo, da se bo asfalt bolje prijel. Seveda se prime tudi podplatov mojih čevljev, na katere se sdaj prijema vse, kar mi pride pd noge. Do Santiaga se bodo že očistili.
Cesta poteka mimo Romskih oz. Ciganskih naselij, daleč mimo mojega kraja nočitve. Še dobro, da sem to opazil dovolj zgodaj, da sem našel neko diagonalno rešitev, ki močno omili zgrešeno izbiro poti.
Ključe za alberge municipal imajo v mestni hiši, ki je seveda popoldne zaprta, drugi pa so v bau, ki je v ponedeljek zaprt. Pa ravno danes je ponedeljek. Posteljo zato poiščem v privatnem albergeju, ki je celo cenejši od najdražjih uradnih.
Tu bova vsak v svojem prostoru prenočila še z Špancem iz Bilbao-a. Ura je že veliko, zato po prhanju poiščem trgovino s hrano. Ker ni v albergu kuhinje in ker me jutri čaka zelo dolg dan, bova skupaj z Xavier-jem povečerjala v bližnji restavraciji. Ker zna dobro angleško, se cel večer pogovarjava o tisoč in eni stvari. Med drugim je bil tudi že v Sloveniji. O Španščini, dopustih, znamenitostih in še in še... Skratka večer, ki naredi Camino popoln.

nedelja, 08. marec 2009

Casar de Cáceres - Cañaveral

Zjutraj poskušam pričeti z rekordno zgodno uro, a glej ga zlomka, že spet pričnem ob pol osmih. Le da sem tokrat že zajtrkoval. Noč je jasna in za nekimi hribčki v daljavi se že rahko svita.
Že navse zgodaj pot zavije v hrib, na katerem je ponovno kar lepa sončna elektrarna, tokrat s sledilnimi paneli. V zanjem tednu, ko je kar naprej pihalo, sem pomislil, da bi bilo bolje postaviti kakšno veterno elektrarno, kot je praksa na severnem delu.
Sonce se prav kmalu prikaže izza gora in prične se najlepši del dneva. Morda zato, ker ga, če se le da, ponavadi prespim. Sence so dolge, vse je v rdeči barvi, petelini kikirikajo in ptiči čivkajo - le kaj bi počeli drugega :)
Teren je danes nekoliko bolj razgiban in kar naprej se dviga in spušča. Tla so presušena, kot da vsaj dober mesec ne bi deževalo in za vsakim avtomobilom, ki hiti na svoj pašnik se vali gost oblak dima. Še dobro, da jih lahko preštejem na prste ene roke.
Pot precej skrene iz idealne črte in takoj mi je jasno, zakaj v vodniku piše 33km, zračne črte pa je samo 28.
Bližam se jezeru, ob katerem poteka N-630, z dolgimi ovinki in je raj za motoriste. Na desetine jih preizkuša svoje sposobnosti s policisti vred. Tudi sam se spustim na to cesto, saj je le tu most čez reki Almonte in še eno, katere imena se trenutno ne spomnim.
Ker imam že dovolj mahanja mimoidočim motoristom, in ker me podplati zaradi asfalta in kilometrov že pošteno bolijo, komaj čakam, da se pot ponovno odcepi na stranski makedam. Po 6. km to končno dočakam, a s tem je tudi konec ravnine. Ura je 13 in termometer na telefonu, ki binglja v senci nahrbtnika kaže 26°C. Naslednjo uro sledi vzpon po žgočem soncu - nikoli mi ni prav, kajne - in ovinkastem makedamu. Končno pridem do vrha in tisti grički, ki so bili zjutraj še nedolžni, so postali prav strašni. Upam, da se jim jutri nekako izognem.
Naselje Cañaveral je ravno ob vznožju tega hribovja, in pot do tja vodi po pašnikih, kjer se pasejo mladi biki, pripravljeni za bikoborbe ali pa krave, kdo bi vedel. Zame se ne zmenijo in se raje umaknejo na varno razdaljo.
Sledi še današnji zadnji most San Benito iz 14. stoletja in iskanje penočišča. Ta se nahaja na drugem koncu naselja, skrit v stranski ulici, s hišno številko 3. V knjigi, ki sem si jo včeraj ogledal pri Špancu, je opisan kot zelo slab. Meni pa se zdi na prvi pogled čisto soliden. 3 spalnice s po dvema posteljama - za tri današnje goste, kuhinjo, v kateri se da kuhati le na enem gorilniku, kjer se ne da zapreti plina. Plinsko bombo je potrebno prestaviti iz plinskega bojlerja v sosednji sobi, kar pa tudi ni problem, saj tako ali drugače ne deluje in je voda za tuširanje mrzla.
Tuširanje je zato danes ekspresno. Ostala dva pohodnika iz Galicije in Nemčije pa se zanj niti ne odločita. Še dobro, da so sobe ločene. Sledi kuhanje večerje in spanec.
----
Pokrajina na Via de la Plata morda izgleda dolgočasna, pusta in ravna toda ni ne eno, ne drugo in ne tretje. Vseskozi se kaj dogaja. Srečujem živali - zajce, martinčke, kače - ja danes sem srečal enega goža, jelene, pujse, krave, konje, koze, ovce in še milijon raznih živih bitij, rože na veliko cvetijo... Seveda je v prvi tretjini bolj ravna kot so bili ostali Camini, toda do sedaj sem opravil že preko 3.500 m vzponov in prav toliko spustov.
----
Vreme na Caminu je pač veme, kakršnega si ne ustvarjaš sam. Včasih sončno, drugič deževno, kdaj pa kdaj sneženo.
Seveda se nad vremenom ne pritožujem, le razlagam stanje - no ja, morda včasih, saj smo po naravi velikokrat nezadovoljni, a tega se poskušam tudi s Caminom odvaditi. Meni je čisto všeč prav takšno, kakršno je. Saj mi je takô dano in nanj nimam vpliva. Res je, da ima dež slabe lastnosti, a prav tako tudi sonce. In kakšno bi bilo idealno? Dobro vprašanje.
Tudi sam imam iz prejšnjih Caminov najlepša doživetja in spomine prav iz trenutkov ekstremnih vremenskih razmer. Morda je prav tako idealno... Kdo bi vedel?
Na Caminu se resnično prepustiš dogodkom in naključjem in o tem, kaj nas vleče nazaj na pot, kjer so vsi popotniki od zdravnikov do beračev le "romarji" in kjer lahko preživiš dan le s svojim umom in mislimi, bi se lahko pogovarjal v zimskih večerih ure in ure.

sobota, 07. marec 2009

Aldea de Cano - Casar de Cáceres

Zjutraj si ob zvonenju telefona rečem, da bom še malo zadremal, a ta dremež traja več kot pol ure, zato se hitro oblečem in pripravim za hojo. Ura je že pol osmih, in zajtrk si bom pripravil zunaj na prostem. Zbudim še Alvina(?), kot sem mu obljubil, da bo za menoj zaklenil vrata.
Jutro je mrzlo, a zato končno po dolgem času jasno. Po nekaj kilometrih se ustavim ob enem od kamnov, ki označujejo pot in pojem zajtrk. Pot bo danes še dolga in ne smem pretiravati s hitrostjo.
Sonce ob 11h že prav močno pripeka. Ozračje ima 16°C a je zaradi vetra prijetno hladno.
Vasi so čedalje pogostejše, a ne vem, ali je to posledica gostejše naseljenosti ali mojih daljših razdalj.
Pred Valdesorjem prečkam športno letališče, ki je na današnjo soboto osamljeno in brez letal. Tu in tam pristane kakšna štorklja, a to se dogaja že od Seville. Tu imajo v bajerjih dovolj žab.
Pred Cáceresom dolgo hodim mimo vojaških zemljišč, pa tudi pot skozi dobro označeno mesto traja dobro uro. Mesto je precej veliko, s starim delom dvignjenim na hribu. Danes je, verjetno tudi zaradi sobote, veliko turistov.
Tu se ne bom ustavil, a tudi če bi se hotel, bi si moral prenočišče poiskati v kakšnem Hostalu ali hotelu. Turistični alberge - kjer lahko prenočijo tudi čisto navadni turisti je namreč že ob dveh popolnoma poln. Temperatura se je dvignila že na 22°C, pot pa naslednjih nekaj kilometrov vodi po asfaltni cesti. Po slabih 30 kilometrih je to za že utrujene podplate vse prej kot balzam.
Na srečo zadnjih nekaj kilometrov pot le zavije na peščeno stezo, kjer so na kamnih zložene lobanje krav in konj, če se kaj spoznam na živalsko anatomijo.
Hostel je na drugem koncu mesta in ker je danes menda sobota, so popoldne vse trgovine zaprte. Za večerjo izpraznim nekaj zalog, in ker je jutri ponovno dolg dan, se mi res ne da več pisati. Aja, Tudi danes bom prespal z nekim kolesarjem iz Seville.

petek, 06. marec 2009

Aljucén - Aldea de Cano

Včeraj pozno popoldne se mi v Albergu pridruži kolesar David, ki živi z ženo in otrokm v Malagi, od koder je tudi pričel, sicer pa je doma iz Californije. Tako sva lahko pogovarjala čisto normalno, ne da bi se lomil s španščino.
Ker je bila ura že pozna, sva se oba kmalu odpravila spat.
Danes sem ob 7:30 že pripravljen in stopam nivim dogodivščinam naproti. Ker je bil večer popolnoma jasen, si nisem omislil palerine in nepremočljivih hlač, a se je že čez nekaj kilometrov izkazalo, da je bila odločitev napačna.
Kakšen kilometer hodim po glavni cesti N-630, nato pa pot zavije desno. Tu v vsakem grmu tiči kakšen zajec - dobesedno. Vzpnem se na grič, kjer kmetje pospravljajo po gozdu in kurijo vejevje. Samo to mi ni jasno, zakaj tako smrdi po zažgani plastiki in ne po lesu.
Vseskozi je oblačno, tu in tam posije sonce izza oblakov. Vsaj deževati je nehalo.
Pot je približno enaka kot zadnjih nekaj dni, le nekoliko bolj višinsko razgibana. Del ceste kjer poteka Camino na novo urejajo in vseskozi mimo vozijo tovornjaki in delovni stroji.
V Alcuéscar-ju ne bom prespal, saj je moj današnji cilj nekoliko dlje, iz razloga, da skrajšam etape dolge več kot 40km in nekoliko podaljšam tiste krajše od 30. V povprečju bom od danes naprej, naslednjih nekaj dni, hodil med 35-39km.
Po pašnikih, kjer se pasejo ovce leži kar nekaj okostnjakov - ovčjih seveda a očitno domačinov nič ne motijo.
Sprehajam se tudi mimo Romanskih najdbišč ter mostov, ki se bolj pogosto začnejo ponavljati v Casas de Don Antonio. Od tu do hostla mi ostane še okrog 6km.
Hostel kjer nocoj prenočujem je pravo razkošje. Ključi zanj se skrivajo v vaškem baru, cena pa je prav smešna. Premore dve spalnici s po dvema posteljama, kuhinjo, čudovito kopalnico z omarami in brisačami, ki jih sicer ne uporabljam - kdove, kaj se skra v njih, pralno-sušilni stroj, hladilnik, kaloriferji itd. itd.
Prva stvar, ki jo storim po tuširanju je pranje vseh oblačil, takoj za tem pa lov na trgovino, saj so bile včeraj popoldne vse zaprte in so mi zaloge že skoraj pošle.
Po posvetu z domačini za enimi čisto običajnimi vrati najdem pekarno, za drugimi pa se skriva vaška trgovina, kakršne smo poznali pred mnogo leti. Prodajalec za pultom ti lepo prinese vse, česar si zaželiš, po nakupu pa dobiš lepo na roko napisan račun. Pa še prav poceni je bilo vse skupaj.
Zvečer imam ponovno obiske. Tokrat prispeta dva popotnika, mož in žena. Malo se trudimo po Špansko, a ima prav čuden naglas. Ko končno pridemo tudi do teme, od kje smo, se predstavita kot Portugalca. Živela sta tudi v Španiji, tako da znata, predvsem mož, govoriti špansko. In ko enkrat prične govoriti, ga ni za ustaviti.
Imata pa smešen način potovanja, ki ga prav danes zaključujeta. Žena z avtom vozi hrano in opremo, mož pa se sprehaja. In ko naredi 30km, ga žena pobere in pelje v prvi alberge :)
Skupaj povečerjamo nekaj sadja, nato pa gremo vsak v svojo spalnico spat.

četrtek, 05. marec 2009

Mérida - Aljucén

Poleg mene danes v albergu prespi še znanec hostelierja. Zjutraj se zbudim šele ob 7h in sem prepričan, da je že odšel, ker je popolna tišina. A ko se zbudi tudi on, se mu je tako mudilo, da se je komaj oblekel in že ga ni bilo več.
Zunaj še vedno dežuje in piha veter. Sledim puščicam, a že po nekaj minutah pridem do gradbišča, kjer ne morem nadaljevati. Domačini me napotijo okrog, a za to potrebujem kar nekaj dodatnega časa in ko po nekaj napačnih ulicah in posvetovanju s policistom na sredini velikega krožnega križišča le zapustim mesto, je ura že precej preveč.
Na srečo je le nehalo deževati, a pričelo je pošteno pihati. Morda se bo vreme le spremenilo.
V vodiču je pot narisana ob levi strani glavne ceste, toda oznake vseskozi vodijo na desno stran. Izgleda, da se je v zadnjih nekaj letih tudi pot spremenila. Sicer pa vodita proti santiagu dve poti. Ena je starodavna romanska, označena z zeleno, pri kateri je vedno opozorilo, naj se je popotniki raje izogibajo, ker ni vedno prehodna, ter druga, ki se včasih združi s prvo in je prijazna do pohodnikov. Označena je z rumeno barvo.
Kar sem vedno gledal po televiziji in mi ni bilo nikoli jasno, tu sedaj spremljam v živo. Po tleh veter nosi gmote vejevja spredene v velike žoge. Pa sem vedno mislil, da se to dogaja le na divjem zahodu.
Hodim po poti iz mivke, v kateri so globoki žlebovi, ki jih je pustilo nedavno deževje. Prav tako se borim tudi z mogočnimi lužami, katere moram na široko obhoditi.
Danes mi veter dela preglavice celo pri malici. Nahrbtnik vseskozi pada, karkoli želim pojesti bi odpihnilo, če ne bi držal...
Pot me vodi mimo moto kros proge z imenom Via de la Plata, do vasi Aljucén. Veter je še vedno neznosen, sveti sonce, ura pa je že 14. Prehodil sem šele 19km, a do naslednjega mesta jih je še 21. Odločim se, da bom tu prenočil, se odpočil pred naslednjimi etapami, ter si končno ponovno opral vse perilo, saj bo v vetru hitro suho. Ker je vas majhna, hitro najdem gospo s ključi, se oprham in operem perilo. Upam, da ga kljub dobrim ščipalkam ne bo odneslo.
Popoldne imam čas za počitek, kuhanje večerje in taktično pripravo naslednjih etap.

sreda, 04. marec 2009

Villafranca de los Barros - Mérida

Ob pol sedmih prav počasi zlezem iz postelje, saj je v spalnici še kar mrzlo in pogledam proti sobi, kjer je spal drugi peregrino. Odšel je še predno sem se zbudil.Pošteno se pripravim na današnji dan, saj so včeraj Španci za sever napovedali hude padavine, za pokrajine zahodno od Via de la Plate pa orkanski veter.
Hoditi pričnem zgodaj, saj morda izpustim Torremegijo, v kateri ni alberga. Ravno ko zapuščam mesto prične vzhajati sonce, a se že po nekaj minutah skrije za oblake. Trenutno še ne dežuje, pot je odlična, zato nekoliko pospešim. V dobrih dveh urah sem oddaljen že 11km in ker se je ponovno močno stemnilo, na prvem kamnu z oznako camina pomalicam. Rad bi izkoristl ta kamen in suho obdobje, saj med kraji - ponavadi sta v enem dnevu dva ali trije - tam kjer začnem in tam, kjer se ustavim, ni prostora, kamor bi se lahko usedel ali položil nahrbtnik. Če je suho ni težav, saj zna biti trava prav prijetna. Ob dežju pa obstajajo le blato in luže.
Veselje ne traja dolgo, saj pot kmalu zavije na blatno stezo, oblaki pa prično puščati. Če sem še včeraj mislil, da se zemlja prijema podplatov, sem se močno motil. Podlaga kakršna je danes je prav obupna. Na podplatih imam vse, od blata, kamenja do vseh vejic, ki mi pridejo pod noge. Čevlji so tako težki, da bi se mi sezuvali, če prej ne bi malical in tudi če jih očistim so po desetih korakih enaki. Naselje po vsej verjetnosti nima zastonj takega imena. Barro - blato.
Dragi izdelovalci podplatov, naredite kaj, da se blato ne bo prijemalo.
A tokrat se ne dam in nadaljujem svoj tempo, pa čeprav se z vsakim korakom nekoliko odpeljem po svoje.
In kot da vsega še ni dovolj, začne močno, res močno, pihati. Na srečo imam rad zelo vetrovno vreme, kar mi da dodatne energije. Kljub temu le stežka držim zastavljeno smer.
V Torremegijo pridem ob pol dveh. Tu ni hostla in ker se počutim več kot odlično, nadaljujem svojo pot. Še vedno zelo močno piha, deževati pa je ravnokar nehalo. Celo nekoliko se je razjasnilo. Nekaj časa hodim po cesti, nato pot ponovno zavije med vinograde in žito. Če bi bilo žito nekoliko višje, bi se počutil kot v Gladiatorju.
Merida je nekoliko večje naselje - mesto, a ima svoj Alberge. Pot do njega pa ni označena, zato se odpravim do Ayuntamienta - mestne hiše, kjer mi prijazna uslužbenka razloži pot, naloži še cel kup papirjev o znamentostih, ter požigosa dnevnik.
V albergu sem prav presenečen, ker ne srečam včerajšnjega popotnika in sem ponovno sam. Hostelier pa je tudi prav posebne sorte. Gleda televizijo, cigarete, ki ležijo prav povsod prižiga eno z drugo in se pogovarja sam s sabo. Sicer pa tako umazanega hostla že lep čas nisem videl.
Sledi nakup hrane, nekaj hitrih posnetkov zahoda in tole pisanje.
Jutri me ponovno čaka zajeten kupček kilometrov, zato grem kar takoj spat.

torek, 03. marec 2009

Los Santos de Maimona - Villafranca de los Barros

Včeraj mi prijazni Španci naseljeni v hostlu ponujajo, naj si za večerjo iz hladilnika vzamem kar želim - ko ga moški odpre so znotraj ležali sami kosi mesa, razlagajo, da mi ga bodo spekli, itd. Bolj ko jim razlagam, da sem že jedel večerjo in da mesa nikakor ne jem, da sem vegeterjanec, bolj se spogledujejo in ne morejo verjeti ušesom. Tu očitno potrebujejo nekoga, da sadje in zelenjavo prežveči namesto njih.
Danes je moja pot krajša in v mestu ponovno ne bo alberga. Tudi jutri sledi podoben scenarij, le da bo razdalja blizu 30km. Zunaj dežuje, zato se mi nikamor ne mudi in prav počasi se pripravim za dež. Po zajtrku se spustim iz hriba v center naselja, kjer na policiji oddam ključe. Ura je že pol desetih.
Pot kmalu zvije na makedam in zagledam tipičen Camino razgled. Makedamska pot, polna širokih in globokih luž ter popolnoma ravna cesta, katere konec izgine nekaj kilometrov naprej za hribom.
V današnji noči sta se pesek in blato prav lepo napojila vode in z vsakim korakom sem nekoliko višji in težji. Plasti blata se namreč nabirajo na podplatih, kar upočasni moj današnji tempo. Podobno se mi je godilo že včeraj a v bistveno manjših količinah.
Po poljih in vinogradih skačejo divji zajci in to je tudi današnji največji dogodek. Cel dan dežuje in tudi palerina je po nekaj urah popustila dežju.
V naselje pridem zelo zgodaj, okrog 14h, a do nadaljnih 28km oddaljene Torremegie je za tako pozno uro predaleč.
Do hostala Case Perin me pospremi gospod, ki mi med potjo razlaga, kako je njegov prijatelj na konju prepotoval Portugalsko. Hostal je v redu, ima celo kuhinjo in TV. Le temperatura je nizka (12 st.). Upam da bo grelnik kaj pomagal.
Popoldne se mi v hostalu pridruži Španski pohodnik, ki jutri navsezgodaj nadaljuje pot do Méride (44km). Tudi sam bom šel zgodaj spat, jutri pa bom videl, kakšna bo pot in kako daleč me bodo nosile noge.

ponedeljek, 02. marec 2009

Fuente de Cantos - Los Santos de Maimona

Jutro je hladno in prav priležejo se opečeni kruhki in marmelada. Hospitelier, ki je ponoči prespal v albergeju za danes napoveduje rahel dež, prav tako tudi za jutri, potem pa bo morda bolje.
Nič prav navdušen se odpravim proti Caminu, saj je hostel od poti oddaljen okrog 700m. Vmes moram obiskati še pošto iz dveh razlogov. Prvi je moja mobi kartica, drugi pa, da Mariji v Santiago de Compostelo končno pošljem zaščitno prevleko za nahrbtnik, ki jo bom potreboval le še za potovanje proti domu. Dodal bom še nepremočljivo jakno, saj sem se odločil, da bo palerina zadostovala. Marija je hosteliera, ki v starem centru Santiaga de Compostele (cca 50-100m od katedrale) na Rua de Villar 12 oddaja sobe za sprejemljivih 15 EUR (trenutno).
Pošta se je odprla že ob 8.30, a ker sem dobil informacijo, da bo odprta ob 9h se mi nikamor ne mudi.
S pošiljko ni bilo nikakršnih težav, kako napolniti moj Srečni Mobi, pa smo s skupnimi močmi tudi odkrili. Polnenje sim kartice - rešeno. Možno na vsaki pošti.
Ob pol desetih se odpravim proti Calzadilla de los Barros in že na prvem ovinku me želi neki ata peljati. Prav lepo se mu zahvalim za pomoč in vsak odhitiva svojim dogodivščinam naproti. To je bil tudi edini avtomobil, ki sem ga srečal do vasi. Vse več je vinogradov in trenutno je čas obrezovanja. Prične deževati, zapiha veter in močno se ohladi.
Puebla de Sancho Pérez je manjši kraj, ki ga prehodim v nekaj minutah, sledi pa mnogo večji - Zafra, skozi katero želim čimprej priti. Sam nisem preveč navdušen nad velikimi mesti, zato se bom podal v sosednji kraj, v katerem je tudi alberge. To je 5km oddaljen Los Santos de Maimona.
Pot vodi na hrib, nato se spusti v naselje.
Tu najprej poiščem turistični urad, ki pa je popoldan zaprt. Najbližja je knjižnica, kjer mi narišejo pot do policije, kjer bom dobil ključe albergeja. Seveda je policija na drugi strani naselja. Tudi tu so vrata zaprta, zato bo potrebno poklicati po telefonu. Policija pride čez 5 minut. In že se grejem v topli pisarni lokalne policijske postaje. Dobim ključe, toda alberge je na drugi strani naselja, na vrhu hriba. To je zelo hladen hostel (8°C) s toplo vodo, dvema spalnicama in kuhinjo v katerem začasno biva tudi španska družina, ki se mi pridruži okrog 21h, ravno ko pojem večerjo in se odpravljam spat.
Ura je že skoraj 23. Jutri se bom verjetno odpravil v le 16km oddaljen kraj, torej bom imel za hojo več kot dovolj časa.

nedelja, 01. marec 2009

Monesterio - Fuente de Cantos

Perilo, ki sem ga včeraj opral se je lepo posušilo, saj sem ga obesil na zračnik, iz katerega je pihal hladen zrak. Hostal zapustim šele ob 8.30, saj se mi nikamor ne mudi. Danes na sporedu ni veliko kilometrov, pa še nedelja je, če me spomin ne vara. Na Caminu so dnevi in datumi povsem postranska stvar. A včasih se zgodi, da zaradi tega ostaneš brez malice. Tokrat se to ne bo zgodilo, saj imam kar pošteno naložen nahrbtnik. Sadje, kruh, sojin napitek, piškoti, sok stisnjenih pomaranč, voda...
Hodim mimo pošte, nogometnega igrišča in vmes preskusim vseh 5 bančnih avtomatov, kjer bi lahko napolnil mojo eksotično predplačniško sim kartico. Povsod le Vod... Ora... Eus... Nikjer pa mojega Veselega Mobilca. Bom jutri poskusil srečo na pošti, ki se odpre ob 9. uri.
Na severnem delu Španije sem med vikendi srečeval veliko lovcev, tu pa se v hlevih dere živina, zunaj pa tekajo možje v belem. Gotovo ne hitijo pujsom na pomoč. Ubogi reveži bodo morda še nocoj končali na krožnikih. Naj bo današnja fotografija posvečena vsem tem ubogim dušam.
Vreme je oblačno in pot vodi mimo svinjskih farm. Danes se je tudi nekoliko shladilo, saj je le okrog 12 stopinj. Po 8 kilometrih se pot razcepi. Sam se odločim za desno varianto, ki vodi rahlo navzdol :), desna pa se povzpne v klanec.
Po slabih desetih kilometrih prične deževati. Na to sem bil pripravljen in le še nadanem kapuco na glavo in zapnem palerino. Pet minut dežja, in ponovno suho obdobje. Postopek se ponovi v obratni smeri. Odpnem palerino in snamem kapuco. To sem danes ponovil mnogo krat.
Na 15. kilometru zagledam križišče, kjer se poti ponovno združita, ter križ in pod njem škatlo z vpisno knjigo. Vpišem se in nadaljujem pot proti naselju, ki je sedaj že viden.
Ko prispem do hostla že sveti sonce in vsa oprema je suha. Juhu.
Po prhanju si vzamem nekaj časa za španščino, a hosteliera ni videti preveč zainteresirana za razlago besed, saj je popolnoma zatopljena v računalnik in komuniciranje z kdo ve kom. Vmes zapoje tudi kakšno špansko. Nekoliko več se zmenim z njenim sodelavcem, zadolženim za nočno izmeno.
Preučim še etape naslednjih dni, a bolj ko jih preučujem, manj mi je jasno. En dan 16km, drug dan pa 45. Vmes pa nobenega albergeja oz. so zaprti. Jutri grem do Zafre, morda še kakšen kilometer naprej, nato pa bom razmišljal dalje...