četrtek, 26. februar 2009

Guillena - Castilblanco de los Arroyos

Po prespani noči se zbudim še v temnem jutru. Navaditi se bom moral, da ima tu sonce v primerjavi s Slovenijo enourno zamudo. V Albergu sicer ni bilo tople vode, ima pa namesto te klimo, ki me je prav lepo grela.
Danes v nahrbtnik pospravim pohodne čevlje in si nadanem športne copate. Že dolgo ni deževalo in ne pričakujem blata. Toda z njimi je nahrbtnik težji še za slab kilogram. Glede teže nahrbtnika bom moral kaj postoriti.
Po odhodu pod vrata porinem ključe in pogledam na streho. Tam se v vsem svojem blišču svetita dva sončna panela za toplo vodo. Res ne vem, zakaj je ni bilo.
Pot nadaljujem čez potok, mimo industrijske cone, kjer po 2km končno zavije v levo na makedamsko pot. Makedam je tu bolj mivka in ker veter zelo piha, jo nosi vse povsod.
Pot se ves čas dviguje ob oljčnem nasadu na levi strani ter nasadu pomaranč na desni. Neko drevje močno cveti vendar se za vrsto ne bi mogel odločiti, saj to presega moje botanično znanje. Na tleh je polno pomaranč, večina gnilih, a nekaj jih je še uporabnih, zato se odločim, da si enkrat privoščim prave španske pomaranče, ki so bile še pred kratkim na drevju. So sočne, sladke, skratka odlične.
Pot se vije po gozdovih, hribih in dolinah. Po dveh dneh hoje se naselja in ljudje zdijo bolj naključje kot pravilo, zato si moram pred pričetkom hoje zagotoviti vode in hrane za cel dan, kar še močno poveča težo nahrbtnika.
Danes se mi zdi odličen dan za ponavljanje španščine, kar je tudi en izmed mojih ciljev Camina. A po dobri uri mi zaradi nepazljivosti veter odnese list, na katerem imam izpisanih prvih 12 strani zvezka. Bom nadaljeval jutri, z drugim listom, na katerega bom bolj pazil.
Po 19km se ponovno prikaže civilizacija in poiskati moram ključe prenočišča. Ti se nahajajo na bencinski črpalki. Mimogrede, super 98 - 0,995 super 95 - 0,880 in dizel 0,825.
Alberge je čist in juhu, ima toplo vodo. Po prhi se odpravim v mesto, kjer mi kmet, ki prodaja sadje v roke potisne dve ravnokar odtrgani pomaranči. Tu jih imajo očitno res v izobilju in ne vedo kam bi z njimi.
V kotu sosednje sobe najdem pripomoček za mojo toplo večerjo. Toda štedilnik je potrebno najprej usposobiti, saj ni priključen na jeklenko plina. V Španiji imajo nek poseben sistem priključkov, za katerega ni potrebno orodje. Ventil se le potisne na vrh jeklenke in topla večerja je že na mizi. Še dobro, da imam s seboj posodo, saj le te v hostlu ni.
Tokrat v prostorih ni klime in ker se ponoči močno shladi, me bo grel majhen električni grelnik.

3 komentarji:

  1. Pozdravljen Andrej. Dobro, da imaš lepo vreme, saj sta bila dosti na dežju na zadnji poti.Jutri ti želim lep dan. Tako, brebrala sem tvoj dnevnik, zdaj grem pa tudi jaz spat. Pa lahko noč

    OdgovoriIzbriši
  2. Želela bi biti puščica v deblu oljke. Opazovala bi popotnike in jim gledala v njihova srca, da bi videla vsa njihova hrepenenja, njihovo voljo, vse njihove želje, ljubezen vztrajnost,,..., sploh pa, zakaj se odločajo za dolge brezkončne poti. Kaj jih žene, kaj jih vodi? Verjrtno tega kot puščica ne bi odkrila. Zato bom ostala običajni smrtnik in spremljala tvoj dnevnik. Težko pričakovanega in vsaga posebej ker so res zanimivi.

    OdgovoriIzbriši
  3. Upam, da te bo spremljala sreča z vremenom. Sicer je malce utopočno pričakovati tako čudovite dneve celo pot, pa vendarle...

    OdgovoriIzbriši