petek, 27. februar 2009

Castilblanco de los Arroyos - Almáden de la Plata

Danes sem imel poleg golega ležišča tudi blazino, toda to so ogromne gmote, ki so bolj v napoto kot pomoč. Zavit v spalno vrečo se zbudim šele ob groznem zvoku budilke na telefonu.
Danes je cilj oddaljen 30km. Končno se bom približal dnevnemu povprečju Camina.
Ključe vrnem na bencinsko postajo in odhitim na pot, saj je ura že pol devetih. Tokrat hodim po asfaltu in kar nič ne kaže, da ga bo zmanjkalo. Pokrajina se ne spreminja, prav tako ni nobenih stranskih poti. Zato vzamem v roke španščino in se odločim, da se končno pravilno naučim vse dneve tedna, letne čase, svojilne zaimke, številke in spreganje vseh treh oblik pravilnih glagolov v sedanjiku.
Promet po cesti je redek, Morda vsakih 20 minut pripelje kakšno vozilo, toda nihče ne odpelje mimo brez mahanja. Vreme je za hojo idealno. Sonce sveti skozi zelo redke oblake, ozračje pa je segreto na 20 stopinj.
Po 16 kilometrih Camino končno zavije desno na makedamsko cesto. Pot od tu dalje poteka po parku natural. Pesek je oranžen, skoraj rumen in res se počutim skoraj tako kot Dorothy na poti v Oz.
Oblaki se počasi gostijo in ob 14h je skoraj popolnoma oblačno. Tokrat prvič vidim nekaj divjih živali. Pred menoj sta stala dva jelena s svojimi veličastnimi rogovi. O fotografiji nisem niti razmišljal, saj sta ob mojem prvem gibu za seboj pustila le prašen oblaček.
Pot po parku poteka po čisti naravi, brez večjih sledi civilizacije. Celo Gsm signal za nekaj ur izgine.
Za veliki finale današnjega dne se moram še povzpeti na približno 100 metrov visok hrib, in se nato spustiti v dolino, kjer je vasica in moje današnje prenočišče.
V naselju so trgovine, v Albergu pa kuhinja, zato ne vidim nikakršnega razloga, da si večerje ne bi pripravil sam. Danes bom opral nekaj perila, saj za naslednje dni napovedujejo deževje.
Po večerji se mi pridružite dva kolesarja, ki pa prav hitro odhitita nekam proti centru, verjetno na večerjo. Sam pa se počasi odpravim na spodnji del zelo nizkega pograda.

4 komentarji:

  1. Lepo,da uživaš v prelepem pravljičnem okolju in vesel sem, da imaš lepo vreme, vendar na tvoj cilj boš moral žal priti kar peš brez pomoči tornada. Veš tudi domači delimo s tabo lepa doživetja in upamo, da bo tako vso pot.

    OdgovoriIzbriši
  2. Nič sledu o še kakšnem osamljenem peregrinosu. Verjamem, da ti vsi mahajo, saj si verjetno res v tem času tam bolj izjema kot pravilo. Ravno v teh dneh mi je pisal španec Nicolas in pravi, kako radi pomagajo popotnikom v tem času, saj vztrajajo kljub "krutim zimskim razmeram".

    OdgovoriIzbriši
  3. Oranžni prah, zelena pokrajina, samotna cesta, utrujen popotnik. Vode za vzorec zrcalu luni in zvezdam, dokler je sonce ne izsuši. Steber pa kot mogočni tujek stoji in nikoli ne strohni. Ti čuvaj sebe, da te voda ne odnese, veter ne odpihne in sonce ne izsuši! Andrej, dober si.

    OdgovoriIzbriši
  4. Vsem hvala za komentarje. Tokrat sem si strani uredil tako, da jih dobim po e-pošti.
    Ko omeniš 4 mestno številko kilometrov, Camino izgleda res velik zalogaj, navsezadnje pa je le stvar odločitve volje in želje ter strinjanja najbližjih. Seveda pade marsikateri očitek in nevoščljiva pripomba predvsem ljudi ki ne poznajo ozadja in razlogov, a to je le še dodatna moivcija za dosego cilja.

    OdgovoriIzbriši