nedelja, 02. november 2008

San Roman de Retorta - Melide

San Roman de Retorto zapustiva šele ob 8.15, saj sva si vzela nekaj več časa za zajtrk. Iz okenske police naju še vedno opazuje tigrast oranžen muc.
Zunaj še vedno dežuje, a naju to sedaj ne moti več. Na poti proti Puente Romano naju prehiti več pohodnikov. Občutek imam, da je veliko izmed njih nedeljskih sprehajalcev.
Grobovi so še vedno lepo obiskani in opazim bistveno razliko s slovenskimi navadami. Na njih je zmerna količina rož, in nikjer ne opazim niti ene sveče. Izgleda, da smo slovenci obsedeni z njimi.
Današnje poti potekajo ali po asfaltnih cestah, ali pa se na poti čevlji dobesedno ugrezajo do gležnjev v blato. V ??spitalu se pričneva vzpenjati na hrib poln veternih elektraren. Posveti sonce in zapiha veter. Idealni pogoji za sušenje opreme.
V Melide se spustiva v popoldskih urah, ko se s severa prikažejo črni oblaki. Sledi nekaj dežja, a midva sva že v bližini varnega zavetja.
Prišla sva do točke, kjer se združita Camino Primitivo in turistični Camino Frances. V albergu nas danes prenočuje okrog 35 pohodnikov. V naši sobi sta še po dva Američana in Francoza, Danec in nekaj Špancev. Po hitrem tuširanju se odpraviva po mestu in na večerjo. Kmalu bova zaspala, saj naju jutri ča nekoliko daljša pot.
Prehodila sva 28km ter 460m vzponov in 590m spustov.

3 komentarji:

  1. Ojla, borca! Lepo napredujeta. Zdaj bosta verjetno imela nekaj več družbe (vsaj mislim). Kar pa se dežja tiče, tega pa se res sčasoma tako navadiš, da ti postane vseeno. Pomembno je, da znaš uživati v tem, kar ti je v tistem trenutku dano. Ker to je tudi vse, kar imamo. Trenutki. In če jih ne znamo izluščiti iz trde lupine, imenovane življenje, se nam slabo piše. Ampak vidva to zmoreta. Uživajta še naprej, mislim na vaju in navijam do konca!!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Čao potepuha, berem, da vama gre dobro in da sta še malo kožice plavalne dobila med prsti :-). Upam, da bo ta teden boljše vreme. Pa SREČNO še naprej in se vidimo, bomokakšno več rekli!!!!

    OdgovoriIzbriši
  3. Kot cvetni vrtovi bi bili naši grobovi, če bi na vsakem dehtela roža, rožmarin in roženkravt. Tudi vajina hoja bi bila lahkotnejša, če bi sijalo sonce. Vem, da vama srca že osvetljuje sonce, saj sta z vsako etapo bližje cilju. Čestitam vama za vso prehojeno pot, še posebej, ker je dež vajin "NEBODIGATREBA" spremljevalec. Res sta heroja! Ampak, bodita vesela, za vsakim dežjem posije sonce! Tudi cigani se smejijo kadar pada dež:). Pa suha oblačila, veselo srce in lahke noge. Buen camino.

    OdgovoriIzbriši