četrtek, 06. november 2008

Negreira - Olveiroa

Jutro je megleno in s hojo pričneva še v mraku. Prepričana, da bo prav kmalu zasijalo sonce si ne nadaneva dežne opreme. Po dobri uri pa se izkaže da bo le ta danes še potrebna.
Do prvega bara naju prehiti nekaj pohodnikov, izmed katerih si trije naročijo taksi. Že vedo.
Kilometri bežijo hitro, sam pa se med potjo spominjam dogodkov iz prejšnjih dveh Caminov, ko sem zadnjih nekaj dni hodil po isti poti. Vsak izmed njih je bil edinstven in težko bi jih primerjal med seboj.
Zaradi dežja in megle današnji dan ni prav primeren za ogled čudovite okolice, saj se ne vidi dlje kot 100 metrov, je pa zato prav primeren za razmišljanje.
Po dolgih 33km ter 710m vzponov in 560m spustov prideva v že znan hostel, kjer ponovno spoznava nekaj ljudi. Tokrat so se mi zdeli zanimivi Brazilci, saj prihajajo iz istega mesta, kot dobra znanka iz Camina Frances.
Med prvimi si skuhava večerjo, nato pa kakor naju je naučil Luis, za trenutek prižgeva dišečo indijsko paličico, da omiliva vonjave 16 ljudi ki sušijo perilo in se spraviva k počitku in pisanju. Ostali člani naše spalnice bodo po izkušnjah prejšnjega dne prišli naj minut pred 22.00.

4 komentarji:

  1. Uf, dober "gemiš", en prostor pa toliko dišav! Ko se zjutraj odpro vrata hostla, se s popotniki vred, dišave difuzno širijo v atmosfero. Pritisk se zmanjša, vi ste lažji, narava pa bogatejša. Super se imate in imejte se še naprej. Jutri je nov dan potem pa že nedelja. Nič več hoje, samo še letenje. Naj bosta vzlet in pristanek srečna!!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Škoda, vsaj ta dan bi lahko posijalo malo sonca. Ampak, kaj češ. Zdaj pa se pravljica prav zares končuje. Spet se bo treba odločati za pravo pot brez pomoči rumenih puščic. Pa tako preprosto je bilo vse skupaj, a ne?

    OdgovoriIzbriši
  3. Kdo si starec neumorni,
    da odmerjaš mi korake
    in v svitu puščaš samo,

    kdo, da poslušaš moja
    hotenja na razpotju ječati
    in jih neslišna storiš


    in kdo, da vzpenjati
    visoko tresočih rok mi
    brez oprimkov pustiš?

    Ne daj se čutiti hladnega,
    le položi dlani na ramena,
    le prisloni lestev v meglo

    in v dar mi pokloni, starec
    tvojo pot in razmak skritih
    korakov v meni izmeri.

    Avtor: jest (ne vem zakaj, zdi se mi, da paše tukaj).

    OdgovoriIzbriši
  4. Občudujem vaju. Naj vaju čuva Stvarnik še naprej,na poti nazaj in vsak dan posebej v krogu vajine družine

    OdgovoriIzbriši