sobota, 08. november 2008

Prvobitna pot - zaključek

Tokrat se v zaključku ne bom ukvarjal s številkami, katere zanimajo vse, ki še niso nikoli okusili Camina. Že po prvi poti spoznaš, da na koncu štejejo le ljudje, izkušnje in spoznanja, ki jih doživiš med hojo.
Večina znancev me še vedno sprašuje, kaj vidim na tej poti. Nekateri vidijo v tem le zapravljanje časa in energije, drugi menijo da bi bila pot po Sloveniji bolj sprejemljiva, tretji so mnenja, da je z mojo pametjo nekaj narobe, sam pa jim še vedno težko razlagam o izkušnji, ki je tu povsem drugačna kot na ostalih poteh. Skoraj nemogoče je razložiti tudi to, kako te pot na nek način za vedno spremeni. Na življenje pričneš enostavno gledati drugače.
In izkušnja Nataše, ki mi je še ped mesecem zastavljala enaka vprašanja? Bliže ko sva bila Finisterri, večkrat me je vprašala, kdaj se vrneva.
Kdor nima dovolj časa za kakšen daljši Camino, je Primitivo odlična izbira. Pot je težja kot Severna, da Francoske niti ne omenjam, trud pa je poplačan s čudovito pokrajino in le peščico asfalta.
Na poti do rta Finisterre, sva v tem letnem času hodila po dežju, megli, soncu in snegu. Po vaseh, gozdovih, hribovju, mestih in obali. Srečala sva nekaj pohodnikov ter vedno prijaznih domačinov in prehodila enega lepših Caminov.

petek, 07. november 2008

Olveiroa - Finisterre

Večina perila in čevlji so mokri, a nič ne de. Vode sva se privadila že po nekaj dneh suh dan izgleda prav smešno.
Prvi del poti hodiva navkreber in opazujeva veterne elektrarne ter črne oblake. Kmalu se umaknejo, prav tako kot najina dežna oprava.
Kot ponavadi naju prehiti nekaj pohodnikov, a kljub hitrosti na koncu vedno končamo na istem mestu.
Pred Cee-jem prvič zagledava morje in najin končni cilj, rt Finisterre. Od tu naprej je v pričakovanju zadnega kamna pot z vsakim metrom lažja. Po drugi strani pa je vse bližje tudi konec poti, ki bi jo z velikim veseljem še nadaljevala.
Tokrat poleg starih znancev srečava še Belgijca in Čehinjo. Od drugih pa se posloviva, saj odhajajo z zadnjim večernim avtobusom nazaj v Santiago. Midva se vračava jutri, skupaj z večino ostalih pohodnikov.
Prehodila sva 40km ter 680m vzponov in 940m spustov.

četrtek, 06. november 2008

Negreira - Olveiroa

Jutro je megleno in s hojo pričneva še v mraku. Prepričana, da bo prav kmalu zasijalo sonce si ne nadaneva dežne opreme. Po dobri uri pa se izkaže da bo le ta danes še potrebna.
Do prvega bara naju prehiti nekaj pohodnikov, izmed katerih si trije naročijo taksi. Že vedo.
Kilometri bežijo hitro, sam pa se med potjo spominjam dogodkov iz prejšnjih dveh Caminov, ko sem zadnjih nekaj dni hodil po isti poti. Vsak izmed njih je bil edinstven in težko bi jih primerjal med seboj.
Zaradi dežja in megle današnji dan ni prav primeren za ogled čudovite okolice, saj se ne vidi dlje kot 100 metrov, je pa zato prav primeren za razmišljanje.
Po dolgih 33km ter 710m vzponov in 560m spustov prideva v že znan hostel, kjer ponovno spoznava nekaj ljudi. Tokrat so se mi zdeli zanimivi Brazilci, saj prihajajo iz istega mesta, kot dobra znanka iz Camina Frances.
Med prvimi si skuhava večerjo, nato pa kakor naju je naučil Luis, za trenutek prižgeva dišečo indijsko paličico, da omiliva vonjave 16 ljudi ki sušijo perilo in se spraviva k počitku in pisanju. Ostali člani naše spalnice bodo po izkušnjah prejšnjega dne prišli naj minut pred 22.00.

sreda, 05. november 2008

Santiago de Compostella - Negreira

Za zajtrk naju gosti Marijina mama. Malo poklepetamo, nato pa se odpraviva v megleno jutro. V bližnji trgovini kupiva nekaj popotnice, potem pa se prične prava pot.
Po vzponu na prvi grič posveti sonce, Santiago pa je v daljavi še vedno v megli. Izgleda, da bova danes potovala v kratkih rokavih in čudovitem vremenu.
Nekaj hitrostnih popotnikov ki vidijo pred seboj le cilj oddrvi mimo naju. Midva pa se bova še zadnjih nekaj dni prepustila užitkom na poti proti atlantiku. Nekajkrat nebo prekrijejo črni oblaki in prav takrat drevje najlepše zažari v rjavo-rdečih jesenskih barvah.
Naselja so v tem delu Galicije urejena in popolnoma drugačna od zmešnjave in turističnih krajev v okolici Santiaga in Francoske poti.
Do Alberge-ja prideva v zgodnjih popoldanskih urah a naju pričaka že prav vesela druščina popotnikov. Zasedeva dve postelji in ugotoviva, da so poleg najinih proste le še štiri. Tudi te so kmalu zasedene in nekaj pohodnikov bo moralo spati na tleh in prostorih za invalide.
Nekaj finih Francoskih gospôd se pritožuje nad smradom, ki je mimogrede danes res precej hud, se počeše in naliči, obleče pižamo, si nadane čez oči masko, v ušesa potisne čepke in godrnjaje zleze na s posebnim ščitnikom pokrito posteljo. Izgleda, da so zgrešile hotel.
Midva pa sladko zaspiva v danes čudovito toplem hostlu.
Prehodila sva 24km ter 535m vzponov in 615m spustov.

torek, 04. november 2008

Arca (Pedrouzo) - Santiago de Compostela

V Arci oz. Pedrouzo, kot piše na prometnem znaku za ime naselja se pohodniki počasi odpravljamo proti Santiagu de Compostelli. Za večino pohodnikov s katerimi sva se pogovarjala bo to veliki finale.
Sam pa nad Santiagom niti nisem preveč navdušen. Mesto je precej veliko in turistično. Pa tudi sama pot je na Caminu pomembnejša od cilja.
Do letališča SCQ poteka pot po gozdu, od tu naprej pa se vleče deloma po makedamskih, v zadnjem delu pa predvsem po asfaltnih cestah. Kljub današnji kratki razdalji, poti ni in ni konca.
Ko prispeva v Santiago de Compostella, naju čaka še zadnji boj s semaforji in nekaj križišči. Današnja pot se konča v romarski informacijski pisarni, kjer prevzameva potrdilo o prehojeni poti. Največji hostel v samem Santiagu - Seminario menor je zaprt, zato si bova priskrbela nočitev drugje. Ko zapustiva stavbo, na ulici zagledam Marijo, pri kateri sem prenočil že letos januarja.
Začudeno me pogleda, saj se me je še spomnila, in iskanja prenočišča je bilo konec. Sledil je še ogled katedrale in večerja izven starega, dragega dela mesta ter nekaj obveznih nakupov za nadaljevanje najlepšega dela poti.
Danes bova ponovno spala med rjuhami in ne v vrečah, kot zadje dni.
Prehodila sva 21km.

ponedeljek, 03. november 2008

Melide - Arca (Pedrouzo)

V Melide stopiva v deževno jutro in si poiščeva priboljške za zajtrk. Tokrat bodo to rogljički in pecivo z vanilijevo kremo. Poleg si bova privoščila še jagodni jogurt.
Na poti do Ribadiso-e naju prehiti že nekaj pohodnikov, blatnih od glave do pet. Midva se ne dava prav veliko motiti, saj je pred nama še mnogo kilometrov.
V Arzui, katero prečkam že tretjič se tokrat ne bova ustavljala. Za nama je šele 14 kilometrov. Za malico si nakupiva nekaj sadja in ga prav hitro tudi pojeva. Glavna malica sledi nekaj kilometrov kasneje, v baru ob poti.
Danes kilometri bežijo nenavadno hitro. Sprehodiva se mimo hostla v Santa Irene in do Arca (Pedrouzo) naju loči le še 3km.
Poleg ciljnega Alberga je trgovina, zato se po tuširanju v hladni vodi odpraviva po nakupih za večerjo.
Danes sva spoznala Francozinjo, ki hodi že od konca avgusta in je pričela pot v La Puy-u. Imenitna izkušnja.
Za nama je dolg dan in počasi se bova zavila v tople spalne vreče.
Prehodila sva 32km ter 635m vzponov in 800m spustov.

nedelja, 02. november 2008

San Roman de Retorta - Melide

San Roman de Retorto zapustiva šele ob 8.15, saj sva si vzela nekaj več časa za zajtrk. Iz okenske police naju še vedno opazuje tigrast oranžen muc.
Zunaj še vedno dežuje, a naju to sedaj ne moti več. Na poti proti Puente Romano naju prehiti več pohodnikov. Občutek imam, da je veliko izmed njih nedeljskih sprehajalcev.
Grobovi so še vedno lepo obiskani in opazim bistveno razliko s slovenskimi navadami. Na njih je zmerna količina rož, in nikjer ne opazim niti ene sveče. Izgleda, da smo slovenci obsedeni z njimi.
Današnje poti potekajo ali po asfaltnih cestah, ali pa se na poti čevlji dobesedno ugrezajo do gležnjev v blato. V ??spitalu se pričneva vzpenjati na hrib poln veternih elektraren. Posveti sonce in zapiha veter. Idealni pogoji za sušenje opreme.
V Melide se spustiva v popoldskih urah, ko se s severa prikažejo črni oblaki. Sledi nekaj dežja, a midva sva že v bližini varnega zavetja.
Prišla sva do točke, kjer se združita Camino Primitivo in turistični Camino Frances. V albergu nas danes prenočuje okrog 35 pohodnikov. V naši sobi sta še po dva Američana in Francoza, Danec in nekaj Špancev. Po hitrem tuširanju se odpraviva po mestu in na večerjo. Kmalu bova zaspala, saj naju jutri ča nekoliko daljša pot.
Prehodila sva 28km ter 460m vzponov in 590m spustov.

sobota, 01. november 2008

Lugo - San Roman de Retorta

Zaradi današnjega praznika in ciljnega mesta brez trgovin in restavracij, sva včeraj v Lugu nakupila hrane za skoraj dva dni. Zjutraj je bilo potrebno kar nekaj časa, da sva vse pospravila v nahrbtnika.
Luis nama je pripravil topel čaj, ostala pohodnika pa sta že odšla. Dežuje kot bi z vedra zlival vodo, a to je za ta letni čas nekaj popolnoma običajnega.
V San Vicente do Burgu se ustaviva v baru in pomalicava. Ravno ko zaključiva prihrumijo pohodniki z Malorce. Prav hitro se odpraviva na pot, saj ima naslednji hostel le 12 postelj.
A zvečer se izkaže, da si bodo turisti privoščili boljšo nočitev, zato tokrat spiva sama. Na okenski polici nama dela družbo le maček.
Alberge San Roman de Retorta, je nekaj prav posebnega. Mala nizka hišica, v katero lahko vstopim le tako, da se sklonim. Znotraj pa je lepo urejena in čista. Tudi kopalnica in tuši so posebni, saj so zunaj, v posebnem prostoru, pokritem s prozorno streho. Tudi tu se vse sveti.
Po večerji naju obišče skrbnik Jorge, potrdi najin dnevnik in nama zaželi prijetno pot.
Midva pa se odpraviva v postelje, kjer naju uspava dež, ki kaplja po strehi.
Prehodila sva 21km ter 400m vzponov in 330m spustov.