ponedeljek, 07. januar 2008

Negreira - Olveiroa

Ponoči močno dežuje in ker je spalnica mansardna, se počutim skoraj kot doma. Če zanemarim trdoto in toploto postelje ter prisotnost domačih.
Jutro je megleno in še ob devetih, ob sončnem vzhodu zelo temno. Iz hostla pričnem hojo prvi. Kmalu me z zelo hitrim tempom prehitita obe Američanki (včeraj sem mislil, da sta nemki saj sta se pogovarjali prav lepo nemško. Ena v bistvu je, a že 40 let živi v USA, druga pa je njena hči).
Po kakšni urici hoje se izkaže da s takšnim tempom ne bo šlo, saj počivata ob poti. Do konca dne ju ne vidim več.
Po prvem vzponu izgine megla, a oblakov je še ravno dovolj, da zakrivajo sonce. Na bližnjih hribih se pokaže na stotine veternic, ki skrbijo za proizvodnjo električne energije. Le na enem hribu jih preštejem več kot sedemdeset (70). Te me spremljajo ves dan.
Pot poteka deloma po cestah, deloma po poteh, ki so, kot na fotografiji, posejane s štrlečim kamenjem. Ob prvem vetru izgine tudi del oblakov in posveti toplo sonce. Temperatura se dvigne prek 16 stopinj in ves dan je prav prijetno toplo.
Med potjo ne najdem nobene trgovine, zato se za malico ustavim v baru. Tu si naročim še dodaten sendvič za popoldne, saj če se prav spominjam, do Olveiroa-e ni več niti bara.
Pot mi je znana, narava pa bo danes in jutri do prihoda na obalo precej enolična.
Pozno popoldne končno pridem do vasi s prenočiščem. Ker sem prvi si poiščem isto posteljo kot predlanskem :)
Po tuširanju se prikažeta še obe američanki in si izbereta zgornjo spalnico. Hostel je ogrevan a ni prav preveč vroč, za spanje ravno prav, zjutraj pa se bo prav težko spraviti iz tople spalne vreče.
Jutri me čaka še 31 + 3 km do Finisterra-e, ko bom ponovno na obali, tokrat atlantskega oceana.

Hrana: 11
Nočitev: 5
Trasa poti

1 komentar:

  1. Težka zadeva - kamenje,ki plava v blatu.Ni si težko predstavljati tvojih bolečih nog, ki v čevljih mešajo razmočeno blatno brozgo. Že en žulj je dovolj za infekcijo Ti pa si cel okužen s tem caminom. Nebi odnehal, če ravno žge celo telo. Toda tudi v takih razmerah ne misliš na bridkost ampak na lepoto, ki ti je ostala. Imaš oči, da opaziš, srce da vzljubiš in roko da stisneš. Hodiš naprej in se ne oziraš nazaj. Čestitam. Zaradi tega imajo hrasti globoke korenine.

    OdgovoriIzbriši