sreda, 09. januar 2008

Finisterre - Muxia

Ko se zjutraj zbudim mi je jasna le ena stvar: Danes mi nihče ne bo preprečil zadnjega dne Camina. Do Muxie me ne ustavi nihče. Vreme ni dobro ali slabo. Vreme je pač vreme in danes bo dobro, pa kakršnokoli že bo. Spomnim se slogana znanega proizvajalca tekstila, katerega trenutno nosim tudi sam in se zasmejim.Tudi oblačila ne morejo biti več kot mokra. Žulj pa se bo imel čas celiti še dolgo po današnjemu dnevu. Torej, končajmo Camino por la Costa v slogu.
Zjutraj se ponovno zberemo vsi štirje člani hostla, in vsakdo prispeva svoj delež. Hostelier prinese še topel in hrustljav kruh. Vreme danes napoveduje on. Pogleda v nebo, da ugotovi smer vetra. Hm, res nenavadno, oblaki potujejo z zahoda. Veter s te smeri ni pogost a vedno nekaj prinese.
Po zajtrku, tokrat nekoliko kasneje, se počasi vsi odpravimo v svojo smer. Jutro je oblačno a toplo, okrog 14 stopinj. Smerni kamni tokrat vodijo proti severu, puščice pa kažejo v obe smeri. Poti se nekateri lotijo iz Muxia-e, drugi s Fisterra-e.
Po dobri uri hoje prične pihati to lahko pomeni le dvoje. Ali bo jakna prav kmalu suha, ali pa se bo sušila še doma.
Po dobrih desetih minutah mi je jasno. Obveljala je druga možnost.
Poti so lepo označene, razen enega odseka, ki se močno razlikuje od zarisane poti na zemljevidu, ki sem ga dobil od kolesarjev. Vrnem se kilometer nazaj do prejšnjega smerokaza, a možnost je precej verjetno le ena. Torej se vrnem po prej pričeti poti. Po štirih kilometrih pot naredi velik ovinek in ponovno se pojavijo puščice. To današjo pot podaljša za dva kilometra. Ko sem ravno pri številkah. Jutri ali pojutrišnjem napišem zaključek in statistiko poti.
Naslednja ovira sledi dobro uro kasneje. Prečkanje običajnega potoka lahko pozimi ob veliki količini vode postane cel podvig. Kamniti bloki, postavljeni za prečkanje so poplavljeni, kakšnih 30cm. Preveč za čevlje. Vzamem jih v roke, zaviham hlačnice in ker je potok miren, se odpravim čez ta 8m širok potok.
Pot se tu prične močno dvigovati in končna nadmorska višina se konča nekje v oblakih oz. megli na 285m. Od tu se le še spustim do trenutno 8km oddaljene Muxia-e.
Še vedno dež in tudi megla se spusti do morja. Počasi se bližam centru mesta, ko na zahodu zagledam nad morjem svetel pas. Morda pa imam le privide. Toda bolj ko se bližam koncu poti, bolj postaja jasno, pas nad morjem pa vedno bolj svetel. Tudi veter se popolnoma umiri, le dež še kar vztraja. Končno dosežem kilometerski kamen 0,00. Ta je z razliko od Fisterre tu sramežljivo skrit za kamnitimi količki. Seveda sem na celem rtu tako kot na več ali manj celotni poti sam in odpravim se proti svetilniku.
Od tega trenutka dalje se v dvajsetih minutah tu zgodijo stvari, zaradi katerih bi bil pripravljen prehoditi še marsikateri kilometer.
V trenutku preneha deževati, daleč na zahodu, tik nad morjem se izza oblakov prikaže sonce in obsije celoten rt. Na jugu je nebo še vedno temno modro, le barva je spremenila ton. To ni več sivo modra temveč živo modra. Morje postaja bolj in bolj valovito. Pena ki nastaja ob tem, v soju sončnih žarkov zažari rdeče. Prav tako se obarva tudi sicer siv svetilnik. Na vzhodu na temnem ozadju zažari čudovita mavrica, ki se končuje v morju tik pred menoj. Pravijo da se na koncu mavrice skriva zaklad. Trenutno sem najsrečnejši človek daleč okrog. Naključje?
Stvari se pričenjajo umirjati, ljudje pa z vseh koncev hitijo na ogled. Razen dveh nemških romarjev, ki sta po naklučju prišla sem z avtom in se vračata v Santiago, so ostali zamudili najlepše.
Ura je šest in sonce tone v morje. Tu se konča tudi moj Camino. Lepšega zaključka si ne bi mogel predstavljati. In če ob tem samo pomislim, da bi ga zamudil...

Hrana: Zaloge
Nočitev: 4
Trasa poti

9 komentarjev:

  1. Cestitke za opravljeno pot in hvala, ker si izkusnje delil z nami...

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaj naj rečem drugega, kot da ti iskreno in od srca čestitam! Camino te je na koncu nagradil za tvoj trud, voljo, vztrajnost. Čez nekaj časa se boš, ko boš pomislil na Camino de Norte, spomnil le te mavrice na koncu poti. Srečno pot nazaj ti želim.

    OdgovoriIzbriši
  3. Živjo Andrej, Tudi pri nas sije danes sonce( služba skozi okno).Zmagal si,čestitam za voljo,pogum in vztrajnost. Se vidmo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Čestitam in nasvidenje; upam ,da boš iz Ljubljane odgnal meglo in oblake,ki soncu že ves mesec preprečuje , da bi nas ogrelo.

    OdgovoriIzbriši
  5. -hvala. Naučila sem se veliko. Zaradi tebe smo tudi mi bogatejši.

    OdgovoriIzbriši
  6. Veselim se Tvoje zmage in veselega zaključka. Čestitam! Pa hvala za vsakodnevne zapise.Pozdrav1! Jože

    OdgovoriIzbriši
  7. Točka 0.00 Muxia. Čudovit posnetek in neizmerno doživet opis. To lahko napravi le človek z očmi ki znajo videti, s srcrm ki zna ljubiti in ima roke ki znajo objeti.
    Mojo pot " tvojega camina" so spremljali: želje, pričakovanja, strah, čudenje, upanje, solze, smeh,..., ki so se ponavljali kot stopinje-koraak za korakom, nikoli enako.
    Odgovornost, breme, radost in žalost si nosil sam. Nič te ni zadržalo, nič te ni zlomilo, pa vem da ni bilo enostavno. Takrat si preiluhnil glasu srca in tvoji stopali sta božali neznana tla. Odstiral si nova polja, nova obzorja-sebi in nam. Mislim.da vsi ki smo te spremljali, vemo da so tvoje stopinje tudi v naših srcih pustile pečat. Meni- mogočnega-hvala. Naučila sem se veliko. Zaradi tebe smo tudi mi bogatejši.

    OdgovoriIzbriši
  8. Sedaj pa še po Srebrni poti iz juga na sever, iz Seville do Santiaga.
    Dosti veselja na pohodih in srečno.
    Lep pozdrav, Marko

    OdgovoriIzbriši
  9. Ostaja res še nekaj odprtih smeri. La Via de la Plata, Camino Portuges, Camino Primitivo... Morda pa bom kdaj pisal tudi o teh :)

    OdgovoriIzbriši