sobota, 08. november 2008

Prvobitna pot - zaključek

Tokrat se v zaključku ne bom ukvarjal s številkami, katere zanimajo vse, ki še niso nikoli okusili Camina. Že po prvi poti spoznaš, da na koncu štejejo le ljudje, izkušnje in spoznanja, ki jih doživiš med hojo.
Večina znancev me še vedno sprašuje, kaj vidim na tej poti. Nekateri vidijo v tem le zapravljanje časa in energije, drugi menijo da bi bila pot po Sloveniji bolj sprejemljiva, tretji so mnenja, da je z mojo pametjo nekaj narobe, sam pa jim še vedno težko razlagam o izkušnji, ki je tu povsem drugačna kot na ostalih poteh. Skoraj nemogoče je razložiti tudi to, kako te pot na nek način za vedno spremeni. Na življenje pričneš enostavno gledati drugače.
In izkušnja Nataše, ki mi je še ped mesecem zastavljala enaka vprašanja? Bliže ko sva bila Finisterri, večkrat me je vprašala, kdaj se vrneva.
Kdor nima dovolj časa za kakšen daljši Camino, je Primitivo odlična izbira. Pot je težja kot Severna, da Francoske niti ne omenjam, trud pa je poplačan s čudovito pokrajino in le peščico asfalta.
Na poti do rta Finisterre, sva v tem letnem času hodila po dežju, megli, soncu in snegu. Po vaseh, gozdovih, hribovju, mestih in obali. Srečala sva nekaj pohodnikov ter vedno prijaznih domačinov in prehodila enega lepših Caminov.

petek, 07. november 2008

Olveiroa - Finisterre

Večina perila in čevlji so mokri, a nič ne de. Vode sva se privadila že po nekaj dneh suh dan izgleda prav smešno.
Prvi del poti hodiva navkreber in opazujeva veterne elektrarne ter črne oblake. Kmalu se umaknejo, prav tako kot najina dežna oprava.
Kot ponavadi naju prehiti nekaj pohodnikov, a kljub hitrosti na koncu vedno končamo na istem mestu.
Pred Cee-jem prvič zagledava morje in najin končni cilj, rt Finisterre. Od tu naprej je v pričakovanju zadnega kamna pot z vsakim metrom lažja. Po drugi strani pa je vse bližje tudi konec poti, ki bi jo z velikim veseljem še nadaljevala.
Tokrat poleg starih znancev srečava še Belgijca in Čehinjo. Od drugih pa se posloviva, saj odhajajo z zadnjim večernim avtobusom nazaj v Santiago. Midva se vračava jutri, skupaj z večino ostalih pohodnikov.
Prehodila sva 40km ter 680m vzponov in 940m spustov.

četrtek, 06. november 2008

Negreira - Olveiroa

Jutro je megleno in s hojo pričneva še v mraku. Prepričana, da bo prav kmalu zasijalo sonce si ne nadaneva dežne opreme. Po dobri uri pa se izkaže da bo le ta danes še potrebna.
Do prvega bara naju prehiti nekaj pohodnikov, izmed katerih si trije naročijo taksi. Že vedo.
Kilometri bežijo hitro, sam pa se med potjo spominjam dogodkov iz prejšnjih dveh Caminov, ko sem zadnjih nekaj dni hodil po isti poti. Vsak izmed njih je bil edinstven in težko bi jih primerjal med seboj.
Zaradi dežja in megle današnji dan ni prav primeren za ogled čudovite okolice, saj se ne vidi dlje kot 100 metrov, je pa zato prav primeren za razmišljanje.
Po dolgih 33km ter 710m vzponov in 560m spustov prideva v že znan hostel, kjer ponovno spoznava nekaj ljudi. Tokrat so se mi zdeli zanimivi Brazilci, saj prihajajo iz istega mesta, kot dobra znanka iz Camina Frances.
Med prvimi si skuhava večerjo, nato pa kakor naju je naučil Luis, za trenutek prižgeva dišečo indijsko paličico, da omiliva vonjave 16 ljudi ki sušijo perilo in se spraviva k počitku in pisanju. Ostali člani naše spalnice bodo po izkušnjah prejšnjega dne prišli naj minut pred 22.00.

sreda, 05. november 2008

Santiago de Compostella - Negreira

Za zajtrk naju gosti Marijina mama. Malo poklepetamo, nato pa se odpraviva v megleno jutro. V bližnji trgovini kupiva nekaj popotnice, potem pa se prične prava pot.
Po vzponu na prvi grič posveti sonce, Santiago pa je v daljavi še vedno v megli. Izgleda, da bova danes potovala v kratkih rokavih in čudovitem vremenu.
Nekaj hitrostnih popotnikov ki vidijo pred seboj le cilj oddrvi mimo naju. Midva pa se bova še zadnjih nekaj dni prepustila užitkom na poti proti atlantiku. Nekajkrat nebo prekrijejo črni oblaki in prav takrat drevje najlepše zažari v rjavo-rdečih jesenskih barvah.
Naselja so v tem delu Galicije urejena in popolnoma drugačna od zmešnjave in turističnih krajev v okolici Santiaga in Francoske poti.
Do Alberge-ja prideva v zgodnjih popoldanskih urah a naju pričaka že prav vesela druščina popotnikov. Zasedeva dve postelji in ugotoviva, da so poleg najinih proste le še štiri. Tudi te so kmalu zasedene in nekaj pohodnikov bo moralo spati na tleh in prostorih za invalide.
Nekaj finih Francoskih gospôd se pritožuje nad smradom, ki je mimogrede danes res precej hud, se počeše in naliči, obleče pižamo, si nadane čez oči masko, v ušesa potisne čepke in godrnjaje zleze na s posebnim ščitnikom pokrito posteljo. Izgleda, da so zgrešile hotel.
Midva pa sladko zaspiva v danes čudovito toplem hostlu.
Prehodila sva 24km ter 535m vzponov in 615m spustov.

torek, 04. november 2008

Arca (Pedrouzo) - Santiago de Compostela

V Arci oz. Pedrouzo, kot piše na prometnem znaku za ime naselja se pohodniki počasi odpravljamo proti Santiagu de Compostelli. Za večino pohodnikov s katerimi sva se pogovarjala bo to veliki finale.
Sam pa nad Santiagom niti nisem preveč navdušen. Mesto je precej veliko in turistično. Pa tudi sama pot je na Caminu pomembnejša od cilja.
Do letališča SCQ poteka pot po gozdu, od tu naprej pa se vleče deloma po makedamskih, v zadnjem delu pa predvsem po asfaltnih cestah. Kljub današnji kratki razdalji, poti ni in ni konca.
Ko prispeva v Santiago de Compostella, naju čaka še zadnji boj s semaforji in nekaj križišči. Današnja pot se konča v romarski informacijski pisarni, kjer prevzameva potrdilo o prehojeni poti. Največji hostel v samem Santiagu - Seminario menor je zaprt, zato si bova priskrbela nočitev drugje. Ko zapustiva stavbo, na ulici zagledam Marijo, pri kateri sem prenočil že letos januarja.
Začudeno me pogleda, saj se me je še spomnila, in iskanja prenočišča je bilo konec. Sledil je še ogled katedrale in večerja izven starega, dragega dela mesta ter nekaj obveznih nakupov za nadaljevanje najlepšega dela poti.
Danes bova ponovno spala med rjuhami in ne v vrečah, kot zadje dni.
Prehodila sva 21km.

ponedeljek, 03. november 2008

Melide - Arca (Pedrouzo)

V Melide stopiva v deževno jutro in si poiščeva priboljške za zajtrk. Tokrat bodo to rogljički in pecivo z vanilijevo kremo. Poleg si bova privoščila še jagodni jogurt.
Na poti do Ribadiso-e naju prehiti že nekaj pohodnikov, blatnih od glave do pet. Midva se ne dava prav veliko motiti, saj je pred nama še mnogo kilometrov.
V Arzui, katero prečkam že tretjič se tokrat ne bova ustavljala. Za nama je šele 14 kilometrov. Za malico si nakupiva nekaj sadja in ga prav hitro tudi pojeva. Glavna malica sledi nekaj kilometrov kasneje, v baru ob poti.
Danes kilometri bežijo nenavadno hitro. Sprehodiva se mimo hostla v Santa Irene in do Arca (Pedrouzo) naju loči le še 3km.
Poleg ciljnega Alberga je trgovina, zato se po tuširanju v hladni vodi odpraviva po nakupih za večerjo.
Danes sva spoznala Francozinjo, ki hodi že od konca avgusta in je pričela pot v La Puy-u. Imenitna izkušnja.
Za nama je dolg dan in počasi se bova zavila v tople spalne vreče.
Prehodila sva 32km ter 635m vzponov in 800m spustov.

nedelja, 02. november 2008

San Roman de Retorta - Melide

San Roman de Retorto zapustiva šele ob 8.15, saj sva si vzela nekaj več časa za zajtrk. Iz okenske police naju še vedno opazuje tigrast oranžen muc.
Zunaj še vedno dežuje, a naju to sedaj ne moti več. Na poti proti Puente Romano naju prehiti več pohodnikov. Občutek imam, da je veliko izmed njih nedeljskih sprehajalcev.
Grobovi so še vedno lepo obiskani in opazim bistveno razliko s slovenskimi navadami. Na njih je zmerna količina rož, in nikjer ne opazim niti ene sveče. Izgleda, da smo slovenci obsedeni z njimi.
Današnje poti potekajo ali po asfaltnih cestah, ali pa se na poti čevlji dobesedno ugrezajo do gležnjev v blato. V ??spitalu se pričneva vzpenjati na hrib poln veternih elektraren. Posveti sonce in zapiha veter. Idealni pogoji za sušenje opreme.
V Melide se spustiva v popoldskih urah, ko se s severa prikažejo črni oblaki. Sledi nekaj dežja, a midva sva že v bližini varnega zavetja.
Prišla sva do točke, kjer se združita Camino Primitivo in turistični Camino Frances. V albergu nas danes prenočuje okrog 35 pohodnikov. V naši sobi sta še po dva Američana in Francoza, Danec in nekaj Špancev. Po hitrem tuširanju se odpraviva po mestu in na večerjo. Kmalu bova zaspala, saj naju jutri ča nekoliko daljša pot.
Prehodila sva 28km ter 460m vzponov in 590m spustov.

sobota, 01. november 2008

Lugo - San Roman de Retorta

Zaradi današnjega praznika in ciljnega mesta brez trgovin in restavracij, sva včeraj v Lugu nakupila hrane za skoraj dva dni. Zjutraj je bilo potrebno kar nekaj časa, da sva vse pospravila v nahrbtnika.
Luis nama je pripravil topel čaj, ostala pohodnika pa sta že odšla. Dežuje kot bi z vedra zlival vodo, a to je za ta letni čas nekaj popolnoma običajnega.
V San Vicente do Burgu se ustaviva v baru in pomalicava. Ravno ko zaključiva prihrumijo pohodniki z Malorce. Prav hitro se odpraviva na pot, saj ima naslednji hostel le 12 postelj.
A zvečer se izkaže, da si bodo turisti privoščili boljšo nočitev, zato tokrat spiva sama. Na okenski polici nama dela družbo le maček.
Alberge San Roman de Retorta, je nekaj prav posebnega. Mala nizka hišica, v katero lahko vstopim le tako, da se sklonim. Znotraj pa je lepo urejena in čista. Tudi kopalnica in tuši so posebni, saj so zunaj, v posebnem prostoru, pokritem s prozorno streho. Tudi tu se vse sveti.
Po večerji naju obišče skrbnik Jorge, potrdi najin dnevnik in nama zaželi prijetno pot.
Midva pa se odpraviva v postelje, kjer naju uspava dež, ki kaplja po strehi.
Prehodila sva 21km ter 400m vzponov in 330m spustov.

petek, 31. oktober 2008

Cadavo - Lugo

Cadavo ponoči zaliva močan dež a zjutraj je zavit v meglo in na nebu je videti modrino. Po mnogo dneh dežja bo to dobrodošla sprememba. Gostje iz Malorce se zjutrj le s težavo odpravijo na zajterk, saj so prišli z večerje šele ob pol enih.
Proti Castroverde se pot ves čas dviga in poteka po gozdičku.
Hodiva še mimo Gondar-ja, kjer med potjo ponovno nabereva nekaj pesti debeleg kostanja. Na poti proti Lugo-u se na nebu prično zbirati črni oblaki, shladi se in prične pihati veter. V mestu termometer kaže le štiri stopinje celzija.
Danes sva uspela do Albergeja, kjer naju že čaka star znanec, priti po suhem. Zadnjih nekaj kilometrov se je pot vlekla po asfaltu.
Danes je Luisov zadnji dan, saj mora v ponedeljek k v službo. Tokrat gremo skupaj na večerjo v kitajsko restavracijo. Tam je menda precej poceni.
Ob pol desetih se spravimo vsak v svojo spalno vrečo, veseli, da nam družbe ne delajo sinočnji turisti. Meni je bil za več kot evro cenejši kot romarski meni v najcenejši restavraciji.
Ob 22.00 prideta še dva pohodnika, ki pa sta tiha in ob 22.30, ko se ugasnejo luči, že skoraj spita.
Prehodila sva 33km ter 585m vzponov in 840m spustov.

četrtek, 30. oktober 2008

Padron - Cadavo

Jutro je ponovno temno in hladno. Tudi veter in dež ne popuščata. Z Luisem pričnemo pot skupaj, a ker je hitrejši nadaljujemo vsak s svojim tempom.
Zaradi dežja in nizkih oblakov oz. megle je pot precej dolgočasna. Pot postaja vedno bolj razmočena in včasih je potrebno prav paziti, da čevelj ne ostane v blatu :)
Lep del poti sva imela spremstvo treh lovskih psov, ki so po nekaj kilometrih obupali.
Pot je potekala večinoma po botovem in kostanjevem gozdu. Evkvaliptusov je bilo le za vzorec.
Prepričana, da bomo v hostlu ponovno le trije, se prav presenečena ozreva na množico enajstih pohodnikov. Kasneje izveva, da so z Malorce, z izjemo finca, ki ima tam le hišo, in da nadaljujejo pot, ki so jo lani tu zaključili.
Prehodila sva 25km ter 745m vzponov in 875m spustov.

sreda, 29. oktober 2008

Castro - Padron

V Castru sva se med močnim dežjem sprehodila do zajtrka. Najedla sva se vsaj za pol poti.
Zunaj je mraz, zato se nama nikamor ne mudi. Nekaj minut čez deveto se le odpraviva v še zadnji del asturijskega hribovja.
Med dežjem pričnejo prav počasi padati ledena zrna, kmalu zatem pa že prav lepo sneži. Saj ne da bi bila prav nizko, a v tem letnem času na 900 metrih res še nisva pričakovala zimske idile.
Na današnji najvišji točki se počutim že skoraj tako kot pred dvemi leti na pohodu iz Pasje ravni v Dražgoše.
Tu tudi prestopiva v Galicijo in sledi le še spust v dolino. Ko v baru malo pomalicava, se nama pridrži španski znanec iz prejšnjih dni.
Pot do današnjega cilja se vleče po novo narejeni cesti, ki jo prav danes asfaltirajo. Delavci, ki se danes že tretjič peljejo mimo naju sprašujejo, če se želiva peljati v mesto. Seveda jih prijazno zavrneva, saj sva vendarle prišla na trekking in ne na avtoštop.
Po poti naju dohiti španec in skupaj nadaljujemo do hostla. Med potjo pove, da je že dva dni prenočeval sam, prav tako kot midva in da o pohodnikih iz Borresa ni ne duha ne sluha.
Zvečer nam vsem skupaj speče kostanj, in po ogledu španskih novic (da, ta hostel ima tv), kjer je glavna atrakcija sneg, se počasi odpravimo spat v mrzle postelje. Temperatura je namreč le 10 st. C.
Prehodila sva 23km ter 730m vzponov in 510m spustov.

torek, 28. oktober 2008

Lamesa - Castro

Zjutraj najprej preveriva najino mokro opremo, ki se ni uspela popolnoma posušiti, a zunaj še vedno dežuje, zato to niti nima kakšnega večjega pomena.
Ko končno vse pospraviva v nahrbtnik in stopiva v mrzlo jutro, se zagledava v zasneženo hribovje. Med oblaki nekoliko posije sonce, midva pa se lotiva prvega vzpona.
Malo pred vrhom dobrih 1000m visokega hriba sva tudi sama deležna nekaj snežink in obilice vetra.
Od tu sledi okrog 6km strmega spusta v dolino, ki leži 750m nižje. Tu se nahaja jez embalse de Salime, preko katerega vodi cesta na drugo stran doline. Elektrarna danes verjetno zaradi pomanjkanja vode ni delovala.
Ves čas se menjata deževje in sonce, midva pa se po asfaltu počasi vzpenjava proti kraju Grandas de Salime. Tu je sicer hostel (za katerega pravijo da je zeloo slab), vendar bova najin dan raje zaključila v 5km oddaljenem Castro-u s privatnim Albergejem, saj sva prehodila še premalo.
Ker sva zaradi spusta v dolino nekoliko utrujena, bova pozno popoldne malo poležala, zvečer pa si privoščila večerjo.
Prehodila sva 23km ter 755m vzponov in 950m spustov.

ponedeljek, 27. oktober 2008

Borres - Lamesa

V Borresu takoj po vzhodu prične deževati. Jutro je temno vendar prav prijetno toplo. Danes bova prehodila najlepši del Camina, katerega pa žal zaradi dežja in nizke oblačnosti ne moreva v celoti doživeti.
Današnja etapa je med Borresom in Berducedo dolga 25km, in med tema krajema ni prav ničesar, ni vode, hrane in prenočišča.
Ta razdalja je tudi ena najtežjih, z vzponom na dobrih 1200 meterski hrib, ki je najvišja točka Camina Primitivo.
V hribovju je že vse pripravljeno za bližajočo se zimo. Tudi oznake poti so dvignjene na količkih. Zaradi precej močnega vetra imava dež prav v vseh kotičkih in počasi že čutim, kako mi teče po hrbtu.
V Lago se pod streho vaške cerkve, ki je umaknjena v gozd ustaviva, da pomalicava.
Odločiva se tudi, da se ne ustaviva v Berducedo, temveč nadaljujeva do Lamesa.
Kasneje se izkaže ta odločitev pravilna. V hostlu sva sama z obilico prostora za sušenje. Prostor je ogrevan, voda topla, pa tudi štedilnik z dvema loncema je postavljen v kotu predsobe. Seveda to ni razkošen hotel, zato krožnikov ni.
Po obilni večerji se odpraviva spat, saj naju jutri čaka naporen spust v dolino.
Prehodila sva 30km ter 1125m vzponov in 870m spustov.

nedelja, 26. oktober 2008

Bodenaya - Borres

Zjutraj nas, kot je obljubil, zbudi Alex z glasbo prejšnjega dne. To noč smo si prislužili dodatno uro spanja in ob 7.30 se že prav lepo dani. Iz kuhinje diši po opečenem kruhu in čas je za zajtrk in nove dogodivščine.
Ves dopoldanski čas preživiva v gozdu, na samotni poti. V Tineu poskrbiva za zalogo energije, saj naju do Borres-a loči 930m visok hrib. Kmalu po startu srečava vaškega posebneža, menda iz Filipinov, ki nama na dolgo in široko razlaga o poti. Za jutri napove tudi slabo vreme.
Pot se strmo dvigne v hribovje, od koder lahko v daljavi opazujeva morje. Vreme je prav poletno vroče
V Campiellu, 3km pred Boresom v tiendi nakupiva primerno količino hrane, primerne za uživanje brez kuhe, saj Alberge ne premore kuhinje.
Ko sva se tuširala, sva ugotovila, da ne premore niti tople vode.... Brrrr. Tu nas prenoči nekaj več. Trije španci, dva nemca in midva. 5 postelj ostane praznih. Za jutri vsi napovedujejo deževno vreme, a pustimo se presenetiti.
Prehodila sva 29km ter 720m vzponov in 725m spustov.

sobota, 25. oktober 2008

San Juan de Villapañada - Bodenaya

Iz S. Juan de Villapañada se odpraviva zadnja, okrog 9.00. V vasi poskusiva najti žig, a po nekaj minutah opustiva misli, saj je povsod vse zaprto. Jutro je jasno lahko spremljava čudovit sončni vzhod. Tu sonce vzhaja dobro uro kasneje kot v Sloveniji. Vrstijo se manjše vasi in lepa pokrajina. Hodiva večinoma po ravnem. Pot je označena odlično, še vedno pa se spotikava ob polno debelega kostanja. A je nahrbtnik ravno prav težak tudi brez njega.
Prvi večji kraj je Salas, kjer je tudi Alberge in hotel z eno samo zvezdico.
Toda cilj današnjega dne je po priporočilu Laurie nekoliko dlje, v Bodenaya. Do tam vodi strma gozdna pot, ki se zaključi ob novo nastajajoči cesti. Klju temu je za pohdnike lepo poskrbljno s posebnim odsekom poti ob gradbišču.
Na vratih hostla naju pričaka lastnik Alex z nasmeškom. Pospremi naju v notranjos na novo prenovljene hiše, kjer biva tudi sam. Iz Madrida se je preselil v Asturijo in sedaj nudi Alberge popotnikom na Caminu Primitivo. Polg naju je v hostlu še en španski pohodnik, ki pa je trenutno odsoten.
Po veh formalnostih se urediva, Alex pa prične pripravljati večerjo. Juho z rezanci, rižem in zelenjavo ter testenine. Sledi prijetn večer ob kaminu, kjer nam razkaže nekaj zanimivosti iz njegovih popotovanj po različnih Caminih in ponudi nekaj napotkov za naslednje dni.
Sledi pa še eno presenečenje, ko na mizo postavi boteljko. Smeji se nama in kaže na nalepko, kjer piše Teranov liker. Seveda prihaja iz slovenske primorske. Razkaže nam tudi svoj Horrio, katerega je preuredil v spalnico, a zaradi mraza trenutno ni najbolj primeren za spanje.
Počasi se odpravimo spat v tople spalne vreče in tudi argentinska in španska glasba, ki nas spremlja vse popoldne počasi utihne. Minil je še en čudovit dan, zaradi katerega bo ostal ta Camino nekaj edinstvenega.
Prehodila sva 31km ter 880m vzponov in 485m spustov.

petek, 24. oktober 2008

Oviedo - San Juan de Villapañada

Danes se nadaljuje najino potovanje iz Barcelone proti Asturiji. Let imava že ob 6.15 in v letalu na udobnih sedežih, utrujena od obilice spanja takoj zaspiva. Žal se morava po slabi uri leta že izkrcati. Ker so letala nizkocenovne družbe točna skoraj do minute, morava na avtobus do Ovieda še nekoliko počakati. Na njem skoraj celo uro sanjava sladke sanje.
Končno se pripeljemo do Ovieda, ki je najino izhodiščno mesto. Sledi lov na romarski dnevnik, katerega bova potrebovala za dokazovanje, da sva prava pohodnika in upravičena do spanja v hostlih - Alberges.
Turistična pisarna se v zimskem času odpre šele ob 10.00, zato imava še nekaj časa za ogled mesta. Po nekaj kilometrih in obisku trgovine s hrano končava v Turistični pisarni. Po vprašanju o dnevniku nama zelo prijazna uslužbenka začne razlagati pot do cerkve St. Lazaro, kjer bova dobila potrebno potrdilo. Toda dvigneva ga lahko šele po 19. uri. Nekaj časa naju gleda, potem pa vzame v roke telefon in pokliče nekaj številk.
Rezultat je bil presenetljiv. Ob 11.00 naju bo po končani maši pred cerkvijo čakal gospod z romarskimi dnevniki. Seveda se nama je zasmejalo, toda ob 11.00 pred vhodom ni bilo nikogar. Celo vrata so bila zaklenjena. Po nekaj minutah se končno prikaže nasmejan starejši moški, ki nama vse razloži, naju popiše in razkaže celo cerkev.
Po trenutno prehojenih 8 km. se končno znajdeva pred prvimi rumenimi puščicami. Ura je že 13, prehoditi pa morava še dobrih 30km.
Po pričakovanjih, je pot precej bolj razgibana, pokrajina in okolica poti pa ena najlepših do sedaj.
Med potjo nabereva nekaj zelooo debelega kostanja, da si ga bova lahko pripravila v hostlu. A bolj ko se bližava cilju, se le-ta zdi vedno dlje. Tudi misel na kuhan kostanj, okrog sedmih zvečer postane utopična. Počasi se znoči, ostal pa nama je še zajeten del poti. Do San Juan de Villapañada-e naju čaka še vzpon in 8 km. poti. V temi iščeva oznake, sprašujeva ljudi, in ob 21.30 končno prisopihava do hostla.
Odprejo nama gostje, ki jih je bilo poleg naju še 6. Dve starejši korejki, ostali so Španci. Ker nama do ugašanja luči ob 22.00 ni ostalo več veliko minut, se prav na hitro stuširava in zlezeva v spalni vreči.
V celem dnevu sva prehodila 40km ter 715m vzponov in 740m spustov.

četrtek, 23. oktober 2008

Camino primitivo 2008

Camino primitivo je prva znana pot proti Santiagu. Po tej poti so iz novo nastale kraljevine Asturije romarji hodili proti Santiagu de Compostelli. V prvi tretjini 9. stoletja je pot prehodil sam kralj, Alphonse II.
Pot se prične v mestu Oviedo in po razgibanem terenu vodi mimo krajev Grado, Salas, Tineo, Borres, Pola de Allande, La Mesa, Grandas de Salime, Fonsagrada, Cádavo Baleira Lugo, Palas de Rei, kjer se priključi Francoski poti. Od tu do Santiaga je še dva dni hoje.
Tokrat bova Camino Primitivo prehodila skupaj z Natašo. Potovanje pričneva pozno popoldne v Benetkah, od koder letiva proti Barceloni. Tu morava počakati do naslednjega jutra, ko bova pot nadaljevala do izhodišča.
O samem potovanju ne bi izgubljal preveč časa, saj ni nič posebnega, morda le o letališču v Barceloni, ki ni najbolj prijazno za nočitev. Povsod piha mrzel veter, stoli pa so kovinski, z vmesnimi naslonjali in prav nesramno trdi in hladni. Nekaj potnikov se zato raje odloči za spanje na tleh.

četrtek, 10. januar 2008

Severna pot Camino de Santiago - Zaključek

V Muxiji srečam pri svetilniku dva nemška romarja, ki sta z avtom prišla iz Santiaga. Ponosno se pohvalita s pridobljenim potrdilom o prehojeni poti. Prehodila sva vseh 100km. Pogled se mi ustavi na GPSu obešenim na nahrbtniku. Števec kilometrov se je ustavil nekaj kilometrov pred magično številko 1000. Posmejim se jima, spregovorimo nekaj besed nato odidemo vsak v svojo smer. Odpravim se do hladnega, lepo urejenega prenočišča, v katerem sem ponovno sam.Če sem bil še lani prepričan, da vem kakšen je pravi El Camino, zdaj vem, da tega ne bom nikoli izvedel. In kakšen v resnici je?
Vsakokrat drugačen, vsakokrat edinstven a vedno poln nepozabnih doživetij, trenutkov veselja, radosti. Bolečine in tegobe pa so bile pozabljene že včeraj.

Razlika med Caminom Frances in Camino del Norte je očitna. Francoska pot je bolj turistična, bolj obiskana in temu primerno bolje opremljena. Na severni pa je precej težje najti samo pot, poceni prenočišč namenjenih romarjem je manj in v zimskem času jih je veliko zaprtih. Pot je precej zahtevnejša, več je vzponov (za četrtino) in manj asfaltnih površin. V zimskem času je potrebnih veliko odločitev in sprejemanje kompromisov. Uporabiti prevoz, spati v hotelu, uporabiti daljšo a lažjo pot... Na poti je potrebno sprejeti vsako pomoč v trenutku ko ti je ponujena, ta trenutek se kasneje, ko jo boš rabil ne bo več vrnil. Na tej poti so mi jo ljudje večkrat ponudili. Vedno sem jo sprejel in prav za nobeno mi ni žal, saj mi je vsaka omogočila korak bliže končnemu cilju.

Utrinki s poti
Zaradi vsega tega dobi ta pot poseben čar. Po poti hodiš sam, okolica ni obremenjena s smetmi in vrezanimi črkami v drevju, nočitev ni sama po sebi umevna, ljudje ob poti so te veseli, ponujajo pomoč, več je stika s prebivalci, hospitalerji ob desetih ne ugasnejo luči in odidejo temveč se popoldne oz. zvečer želijo pogovarjati, svetujejo skuhajo večerjo... Vsem udeležencem ob poti nekaj pomeniš in za vse to v nekaterih prenočiščih celo zavračajo prostovoljne prispevke.

Komu bi priporočil tak Camino? Hm... Nikomur... Vsem... Če ste vsaj bežno prebrali dnevnik, ste že izvedeli, da je pot težka. Torej dobro pripravljenim. Hostle je težko najti in dokler se ne uležeš v posteljo ne veš, če boš spal na suhem. Torej vsem, ki se ne vznemirjate, če ne veste kje boste spali. Poti so prazne, nikjer ni nikogar. Torej tistim, ki vas ni strah hoditi po samotnih širnih gozdovih.
Vse to pa je bogato poplačano s čudovitim mesecem popotovanja.

Ob trenutnih oznakah priporočam kakšno novejšo navigacijsko napravo (GPS), ki vas ne bo pustila na cedilu niti v ozkih, z drevjem poraslih soteskah. Prihranila bo marsikateri kilometer. Sam si poti v zimskem času brez tega pripomočka ne predstavljam.

In kot se spodobi, na koncu še zahvale.
Najprej seveda ženi in sinu, ki sta me pustila na pot :), me ves čas spodbujala in spremljala. Ostalim domačim za vso podporo, delodajalcu in nadrejenim za odobritev tako dolgega dopusta, sodelavcem za nadomeščanje, vsem Vam, ki ste me na poti spremljali z mislimi in komentarji in seveda vsem udeležencem ob poti.

Ta članek bom v prihodnjih dneh po vsej verjetnosti dopolnjeval. Za nocoj pa naj bo dovolj.

Jutri me čaka le še celodnevno potovanje in ob dvajsetih se bom z odhodom iz letališča proti domači hiši dokončno poslovil od tokratnega Camina.

Za vse številk željne pa še nekaj statističnih podatkov (matematika mi ni nikoli ležala, zato ne preračunavajte preveč :)
Skupne vrednosti:
Prehojeni kilometri: 980 km
Vzponi: 20500 m
Spusti: 20550 m
---
Nočitve: 350 eur
Hrana: 320 eur
Ostalo: 251 eur (Letalski in ostali prevozi, dodatna zavarovanja in ostale stvari kupljene v trajanju Camina)

Dnevna povprečja zaokrožena na cele številke:
Kilometri: 29
Vzponi: 603
Spusti: 604
---
Nočitev: 10 eur
Hrana: 9 eur
Ostalo: 1 eur (brez letalskega prevoza in zavarovanja)

Suhih dni: 19
Deževnih dni: 14

Nočitev: 13
Hrana: 13
Prevoz: 6

sreda, 09. januar 2008

Finisterre - Muxia

Ko se zjutraj zbudim mi je jasna le ena stvar: Danes mi nihče ne bo preprečil zadnjega dne Camina. Do Muxie me ne ustavi nihče. Vreme ni dobro ali slabo. Vreme je pač vreme in danes bo dobro, pa kakršnokoli že bo. Spomnim se slogana znanega proizvajalca tekstila, katerega trenutno nosim tudi sam in se zasmejim.Tudi oblačila ne morejo biti več kot mokra. Žulj pa se bo imel čas celiti še dolgo po današnjemu dnevu. Torej, končajmo Camino por la Costa v slogu.
Zjutraj se ponovno zberemo vsi štirje člani hostla, in vsakdo prispeva svoj delež. Hostelier prinese še topel in hrustljav kruh. Vreme danes napoveduje on. Pogleda v nebo, da ugotovi smer vetra. Hm, res nenavadno, oblaki potujejo z zahoda. Veter s te smeri ni pogost a vedno nekaj prinese.
Po zajtrku, tokrat nekoliko kasneje, se počasi vsi odpravimo v svojo smer. Jutro je oblačno a toplo, okrog 14 stopinj. Smerni kamni tokrat vodijo proti severu, puščice pa kažejo v obe smeri. Poti se nekateri lotijo iz Muxia-e, drugi s Fisterra-e.
Po dobri uri hoje prične pihati to lahko pomeni le dvoje. Ali bo jakna prav kmalu suha, ali pa se bo sušila še doma.
Po dobrih desetih minutah mi je jasno. Obveljala je druga možnost.
Poti so lepo označene, razen enega odseka, ki se močno razlikuje od zarisane poti na zemljevidu, ki sem ga dobil od kolesarjev. Vrnem se kilometer nazaj do prejšnjega smerokaza, a možnost je precej verjetno le ena. Torej se vrnem po prej pričeti poti. Po štirih kilometrih pot naredi velik ovinek in ponovno se pojavijo puščice. To današjo pot podaljša za dva kilometra. Ko sem ravno pri številkah. Jutri ali pojutrišnjem napišem zaključek in statistiko poti.
Naslednja ovira sledi dobro uro kasneje. Prečkanje običajnega potoka lahko pozimi ob veliki količini vode postane cel podvig. Kamniti bloki, postavljeni za prečkanje so poplavljeni, kakšnih 30cm. Preveč za čevlje. Vzamem jih v roke, zaviham hlačnice in ker je potok miren, se odpravim čez ta 8m širok potok.
Pot se tu prične močno dvigovati in končna nadmorska višina se konča nekje v oblakih oz. megli na 285m. Od tu se le še spustim do trenutno 8km oddaljene Muxia-e.
Še vedno dež in tudi megla se spusti do morja. Počasi se bližam centru mesta, ko na zahodu zagledam nad morjem svetel pas. Morda pa imam le privide. Toda bolj ko se bližam koncu poti, bolj postaja jasno, pas nad morjem pa vedno bolj svetel. Tudi veter se popolnoma umiri, le dež še kar vztraja. Končno dosežem kilometerski kamen 0,00. Ta je z razliko od Fisterre tu sramežljivo skrit za kamnitimi količki. Seveda sem na celem rtu tako kot na več ali manj celotni poti sam in odpravim se proti svetilniku.
Od tega trenutka dalje se v dvajsetih minutah tu zgodijo stvari, zaradi katerih bi bil pripravljen prehoditi še marsikateri kilometer.
V trenutku preneha deževati, daleč na zahodu, tik nad morjem se izza oblakov prikaže sonce in obsije celoten rt. Na jugu je nebo še vedno temno modro, le barva je spremenila ton. To ni več sivo modra temveč živo modra. Morje postaja bolj in bolj valovito. Pena ki nastaja ob tem, v soju sončnih žarkov zažari rdeče. Prav tako se obarva tudi sicer siv svetilnik. Na vzhodu na temnem ozadju zažari čudovita mavrica, ki se končuje v morju tik pred menoj. Pravijo da se na koncu mavrice skriva zaklad. Trenutno sem najsrečnejši človek daleč okrog. Naključje?
Stvari se pričenjajo umirjati, ljudje pa z vseh koncev hitijo na ogled. Razen dveh nemških romarjev, ki sta po naklučju prišla sem z avtom in se vračata v Santiago, so ostali zamudili najlepše.
Ura je šest in sonce tone v morje. Tu se konča tudi moj Camino. Lepšega zaključka si ne bi mogel predstavljati. In če ob tem samo pomislim, da bi ga zamudil...

Hrana: Zaloge
Nočitev: 4
Trasa poti

torek, 08. januar 2008

Olveiroa - Finisterre (Fisterra)

Ponoči se v zgornji kopalnici slišijo čudni zvoki. Mislim, da imata Američanki po včerajšnji večerji prebavne motnje.
Zaradi težav z vremenom, ki jih pričakujem danes, pričnem nekoliko prej. Vreme je oblačno a zaenkrat še ne kaže na dež. Vzpnem se na prvi hrib, in po petih kilometrih se na odcepu Finisterre-Muxia odločim za prvo. Sledim puščici levo.
Že po nekaj metrih prične rahlo deževati, in naslednje pol ure se deževje le stopnjuje. Ker nimam vodoodpornega ohišja za fotoaparat, ga pospravim na varno v nahrbtnik.
Kmalu prične še močno pihati in hribovje prekrije megla. Slabšega vremena si skoraj ne bi mogel omisliti. Kapljice dežja, ki jih nosi močan veter skoraj vodoravno, se zaletavajo v obraz in v veliki meri končajo nekje za vratom.
A tudi to je Camino. Potoki vode, ki so zapolnili ozke poti mi večkrat oblijejo čevlje. Po dobrih šetih urah, ko se spustim v dolino, pričnejo popuščati tako jakna, kot hlače in čevlji. Naliv je vedno močnejši in nič ne kaže, da bi popustil. Nekoliko se umiri le veter.
V dolini končno pridem do bara in zaslužene malice. Oblačila, ki jih odložim na naslonjalu stola po nekaj minutah povzročijo pravo poplavo. Vsi gledamo ven, kjer močan naliv ustvarja po cesti prave potoke vode.
Do Finisterre me čaka le še 12 kilometrov. Tokrat niti ne pomislim, da bi odšel do rta, saj to pomeni dodatnih 7 kilometrov hoje.
Po naslednjih treh urah končno pridem do težko pričakovane vasi. Tudi deževje se umiri. Le še tu in tam pade kakšna kapljica.
V bližnji trgovini nakupim hrane za večerjo. V tokratnem hostlu je kuhinja in prilegla se bo doma skuhana hrana. Kot sta obljubila že v Negreira-i, sta tu tudi mlajša nemška kolesarja iz Dresdna. Skupaj zložimo hrano in pripravimo večerjo, na katero povabimo tudi hospetalierja - Irca ki trenutno tu pomaga pri sprejemu gostov. Prispeva odlično sladico, ki jo kljub obilni večerji pojemo do zadnje drobtinice.
Ob devetih se spravimo v spalnico, kjer se pogovarjamo še dolgo v noč.
Če bo jutri ponovno tako zelo slabo vreme, bom na tej točki zaključil s Caminom in se počasi odpravil proti Santiagu.
Žal mi je le zaradi izgubljenega popoldneva, ki je, tako kot je bil današnji, lahko res prijeten.
Morda pa si vreme le premisli.

Hrana: 21
Nočitev: 5
Trasa poti

ponedeljek, 07. januar 2008

Negreira - Olveiroa

Ponoči močno dežuje in ker je spalnica mansardna, se počutim skoraj kot doma. Če zanemarim trdoto in toploto postelje ter prisotnost domačih.
Jutro je megleno in še ob devetih, ob sončnem vzhodu zelo temno. Iz hostla pričnem hojo prvi. Kmalu me z zelo hitrim tempom prehitita obe Američanki (včeraj sem mislil, da sta nemki saj sta se pogovarjali prav lepo nemško. Ena v bistvu je, a že 40 let živi v USA, druga pa je njena hči).
Po kakšni urici hoje se izkaže da s takšnim tempom ne bo šlo, saj počivata ob poti. Do konca dne ju ne vidim več.
Po prvem vzponu izgine megla, a oblakov je še ravno dovolj, da zakrivajo sonce. Na bližnjih hribih se pokaže na stotine veternic, ki skrbijo za proizvodnjo električne energije. Le na enem hribu jih preštejem več kot sedemdeset (70). Te me spremljajo ves dan.
Pot poteka deloma po cestah, deloma po poteh, ki so, kot na fotografiji, posejane s štrlečim kamenjem. Ob prvem vetru izgine tudi del oblakov in posveti toplo sonce. Temperatura se dvigne prek 16 stopinj in ves dan je prav prijetno toplo.
Med potjo ne najdem nobene trgovine, zato se za malico ustavim v baru. Tu si naročim še dodaten sendvič za popoldne, saj če se prav spominjam, do Olveiroa-e ni več niti bara.
Pot mi je znana, narava pa bo danes in jutri do prihoda na obalo precej enolična.
Pozno popoldne končno pridem do vasi s prenočiščem. Ker sem prvi si poiščem isto posteljo kot predlanskem :)
Po tuširanju se prikažeta še obe američanki in si izbereta zgornjo spalnico. Hostel je ogrevan a ni prav preveč vroč, za spanje ravno prav, zjutraj pa se bo prav težko spraviti iz tople spalne vreče.
Jutri me čaka še 31 + 3 km do Finisterra-e, ko bom ponovno na obali, tokrat atlantskega oceana.

Hrana: 11
Nočitev: 5
Trasa poti

nedelja, 06. januar 2008

Santiago de Compostela - Negreira

Zbudim se pozno, ker bom imel danes le 21km etapo. Po včerajšnjih 42km se bo prav prilegla, pa tudi nisem ravno najbolje razpoložen za hojo. Najlepše od vsega pa je bilo zjutraj obleči le delno posušena hladna oblačila. Presenečenje me čaka tudi ko obujm čevelj, saj se mi je včeraj v mokrih čevljih naredil kar konkreten žulj, ki peče, kot bi hodil po žerjavici.
Zajtrkujem v baru moje gostiteljice, ki je napoti proti Negreira-i. Dogovlriva se tudi za dodatno nočitev, ko prispem nazaj.
Pot vodi iz mesta skozi park, nato proti zahodu preko gričev in dolin. Mi ogrede si priskrbim malico, saj je nedelja in ne vem, če bo kje še odprta kakšna trgovina.
Pot mi je znana, in ni prav nič zanimiva. Temu pripomore tudi vreme. Vsake toliko časa malo dežuje, a proti včerajšnjemu dežju je odlično.
Ko priracam do Negreire, sledi še veliki finale polurnega deževja z vetrom.
V hostlu sva ob mojem prihodu le dva. Kasneje se nama pridružita še kolesarja in pozno popoldan še starejši pohodnici.
Jutri bo ponovno potrebno veliko hoditi, zato sklenem, da grem za spremembo spat že pred 23h.
Španec, s katerim si deliva desno spalnico zaspi še ob pol osmih, ostali nemški člani z leve spalnice pa ob pol devetih šele prično s kuhanjem večerje.
Zunaj je pričelo zelooo pihati in deževati. Ravno pravo vreme za spanje.
Članki so čedalje krajši, ker imam občutek da se že vse ponavlja in sem vse že 30x povedal. Prosim za predloge o čem naj še pišem.

Hrana: 4
Nočitev: 3
Trasa poti

sobota, 05. januar 2008

Arzua - Santiago de Compostela

Električarja včeraj ne dokončata svojega dela, zato noč prespimo na hladnem. Zjutraj pa brez težav vstanem še pred osmo, saj spalnico stresa glasno smrčanje.Tokrat stopim iz zavetja prenočišča naravnost na dež. Kljub temi ni težko najti poti. Dež je droben, gost in ko zapiha veter, so ga polni tudi rokavi in žepi. Fotografij prav zaradi tega danes ne bo veliko.
V Salceda-I je že prav lepo svetlo a tudi nekoliko megleno. Tako bo ostalo ves dan. Prvi hostel pustim za seboj v Santa Irene, naslednjega v Arca-i. Danes sem poln energije in bom hodil toliko časa, dokler mi z vrha čevljev ne bo tekla voda.
Sodobni materiali obljubljajo nepremočljivost, ampk tudi G....x po šestih urah popusti. Najprej začne voda teči po rokavih, kmalu zatem še po hlačnicah. Saj ne, da bi bil premočen do kože, le toliko, da je mokro. Ko pridem do letališča, me do Monte del Gozo loči le še ena ura hoje. Od tu do Santiaga pa še ura in pol.
Ko uredim vse potrebno glede potrdil, se želim odpraviti proti hostlu, kjer sem prenočeval na prejšnjem Caminu, a je na žalost zaprt. Naslednji je oddaljen 3km, zato se odločim za privatni apartma v samem centru Santiaga, od koder bom jutri pričel s hojo proti Negreira-i.
Apartma ni ogrevan, zato se oblačila do jutra ne bodo posušila. Tu srečam Nemškega romarja, ki bi se moral vrniti že v prvih dneh januarja, a se je zapletlo in njegovo dekle leži v komi v bližnji bolnišnici. Skupaj oddideva na večerjo, kjer se pogovarjava vse mogoče.
Danes zvečer je v Španiji dan velikega obdarovanja otrok in pod oknom poteka veliki sprevod, ki se konča pred katedralo z ognjemetom. Jutri pa je ponovno dan za -ples v dežju-.

Hrana: 9
Nočitev: 15
Trasa poti

petek, 04. januar 2008

Sobrado dos Monxes - Arzua

Zjutraj ni nič več kaplanja po oknu. Zbudi me jasno jutro in prepevnje ptic. Držim pesti, da se bo vreme obdržalo vsaj še kakšno uro, morda celo dlje.Menihi že pospravljajo okolico in praznijo koše za smeti.
Ker sem že pozen prav hitro pojem nekaj sadja in se lotim dela. Hodim mimo pošte, po glavni cesti, a ta hitro zvije v gozd. Po eni uri priplavajo po nebu temni oblaki in naenkrat se močno stemni. Tudi veter prične močno pihati in vetrnice elektrarn se začnejo vrteti. Zdaj samo še pričakujem dež.
Na srečo ga ni in ni. Morda tu in tam kakšna kapljica z drevesa ali pa jo prinese veter. Tudi danes cilj ni oddaljen več kot 22 kilometrov, zato hodim počasneje, in si vzamem več časa za opazovanje okolice.
Končno le prispem v Arzua-o. To je mesto, kjer se združita Camino Frances in Camino del Norte. Od tu naprej ne bo več samotnih poti in hostlov ampak pravo romanje množice romarjev ki želijo dobiti potrdilo o prehojeni poti in nekaj tistih, ki hodijo že dlje časa. Taka so vsaj moja pričakovanja, če se spomnim predlanske poti. Zame se zato prava pot tu končuje. Morda bo ponovno bolje ko odidem iz Santiaga proti Finisterre-i. Na srečo imam do Santiaga le še dva dni, v primeru res lepega vremena morda le še dober dan.
Moja pričakovanja se ob prihodu v hostel uresničijo, saj danes prenočujejo tu še trije Nemci, dva glasna Francoza, ki se kar naprej nad nečem pritožujeta ter kolesarja Španec in Korejec.
Tu ni kuhinje in ker se želim za jutri pripraviti kot bi moral prehoditi 40 kilometrov, se bom odpravil na lov za večerjo. Restavracije odprejo svoje kuhinje šele ob osmih, zato se bo pred tem prilegel še kakšen sprehod po mestu in čokoladni rogljiček.
Dva električarja montirata električni radiator in morda bo do večera celo deloval. Upam.
Danes bom zaspal oz. šel spat še posebaj zgodaj, saj bi jutri rad nadoknadil nekaj kilometrov in pričel s hojo še pred deveto.

Hrana: 12
Nočitev: 3
Trasa poti

četrtek, 03. januar 2008

Miraz - Sobrado dos Monxes

Včeraj sem še premišljeval o kakšnem daljšem podvigu a me jutranji dež prepriča v nasprotno. V spalni vreči se zgodaj zjutraj le obrnem in spim dalje.
Za popotnico mi da Sofija še lep (in predvsem dober) kos božičnega peciva. Pot me danes pelje v 24km oddaljen Sobrado.
Prve pol ure je le oblačno, nato pa ponovno dež. Po poteh, ki vodijo v glavnem po gozdu in travnikih se vijejo potoki vode. Na srečo je tu teren bolj kamnit, zato ni pretiranega blata. Mimo Braña, Roxica in Corte Porcos srečam le nekaj domačinov in nekaj krav, ki kljub dežju prežvekujejo travo. Med celodnevnim dežjem se dvakrat razjasni in posije sonce.
Zadnjih nekaj kilometrov hodim po neprometni cesti AC 934, ki me pripelje v Galicijsko pokrajino Coruña. V Meson-u pomalicam in od tu sledi do cilja le še dobra ura hoje.
Cesta se počasi spušča do Sobrado-a. Na desni strani ceste je jezerce, v daljavi pa že zagledam visoko cerkev. Drži se je samostan, kjer bom danes prenočil. Obljubljali so mi lepo a hladno prenočišče.
Po prijaznem sprejemu me menih pelje do spalnice, ki je poleg glavnega prostora in se uporablja le v skrajni sili.
Gostitelj mi pojasni, da so kuhinja, wc in tuši res nekoliko dlje, zato pa je prostor ogrevan. In res je s pomočjo električnega radiatorja prav lepo toplo.
Uležem se na prvo posteljo in že spim. Čez dobrih petnajst minut v zvoniku zazvoni in spanja je zaenkrat konec. Moram se urediti in pripraviti večerjo.
Hrano si nakupim v bližnji trgovini, skuham pa jo na plinskem štedilniku, za katerega nisem prepričan, če bo uspel zavreti lonec vode brez kakšne eksplozije :).
Po večerji še malo posedim ob oknu in radiatorju ter poslušam kako zunaj dežuje. Ta zvok jutri navsezgodaj ne bo več tako prijeten, danes pa me bo prav prijetno uspaval.
Po pregledovanju zapisov na veliko žalost ugotovim, da je nekako izginila gpx datoteka s posnetkom poti na zemljevidu zato ni poti :(

Nočitev: 5
Hrana: 16
Trasa poti

sreda, 02. januar 2008

Baamonde - Miraz

Prva noč po novem letu je bila prav topla, morda celo prevroča, saj sem imel radiator poleg postelje.
Danes sem se odločil, da potujem le do Miraz-a. Naslednji postanki bodo odvisni predvsem od vremena in razpoloženja. Nikamor se mi ne mudi in v postelji ležim do pol devetih, saj je zunaj temno. Po zajtrku se zjasni in posije sonce.
Nakupiti moram še nekaj dodatne hrane, saj do Sobrado-a ni večjega kraja in vprašanje, če je kje kakšna trgovina. Prodajalko vprašam še za vreme, saj je zunaj skoraj popolnoma jasno.
Slabo, dež in veliko vode. Ponovno pogledam v sončno nebo in se odpravim. Domačini že vedo...
Do San Alberte pot vodi po cesti N-VI, tu pa prečka progo in zavije levo v gozd, mimo neke cerkve oz. kapele. Hrano pospravim v nahrbtnik in še predno se pripravim za nadaljevanje, začne deževati. Tu se vreme spremeni v desetih minutah.
Izogibanje prvim lužam kmalu postane čisti nesmisel, saj so steze hitro povsem razmočene, Prej ločene luže pa postanejo močvirje.
Do Seixón-a hodim za nosom in gledam le to, da ne zaidem s poti. Tu se naenkrat pojavijo ob poti kamnite klopi in mize, z neba pa posveti sonce. Hitro pojem malico, saj že v naslednjem trenutku ponovno dežuje. S hiše ob cesti mi maha moški, ki se smeji in dere, da mora pozdraviti prvega romarja letos. Zaželi mi še bon viaje in izgine za ovinkom.
Naslednjih 6 kilometrov do Miraz-a, vasice z nekaj hišami, mine hitro. Hostel je od poti oddaljen le nekaj metrov. Odprl naj bi se ob treh, zato počakam v bližnjem baru. Ob pol štirih ni še nikogar a točajka mi zagotovi, da skrbnika prideta kmalu.
Malo po četrti se pred hostel pripelje avto in tudi sam se počasi odpravim v tej smeri.
Ko pozvonim me preseneti pozdrav skrbnice v popolni angleščini spregovorila ni niti besedice špansko.
Odložim prtljago in v kuhinji mi pripravi čaj, ob katerem se v miru pogovorimo. Sofija(?) je iz Anglije, Rob pa Nizozemec. Živita v Avstraliji, in sta tu na dopustu, obenem pa skrbita za hostel.
Ponudita mi pranje in sušenje perila, česar pohodniki ponavadi niso deležni, saj je za pranje perila ročna pralnica. Nekaj bo opranega, večina pa ne, saj imata tudi sama celo goro perila.
Popoldne jima z bližnjega bara prinesm plinsko jeklenko, onadva pa pripravita obilno večerjo. Medtem mi Rob v časopisu pokaže naslov: -Eslovenia, primer país ex comunista que asume la presidencia de la UE-. Pred tem smo imeli debato o Sloveniji in tudi o predsedovnju EU. Za sladico imamo tradicionalni angleški -Christmas pudding- in kuhana domača jabolka.
Ko pospravimo posodo v dnevnem prostoru še malo posedimo, in se kmalu odpravimo spat. Do sedmega januarja je napovedan dež in upam, da se tu vremenoslovci motijo še bolj kot pri nas.

Hrana: 9
Nočitev+večerja+pranje perila: 10
Trasa poti

torek, 01. januar 2008

Vilalba - Baamonde

Ponoči slišim da je nekdo prišel v hostel a se ne vznemirjam, saj mi je bilo obljubljeno, da bo že na vsezgodaj odprto.
Zjutraj me na recepciji pričaka ves zaspan in s spalno vrečo v roki voznik rešilca. Noč je prespal tu, saj za razliko od ostalih hostlov tu zanj skrbijo reševalci.
Za donacijo nimam primerno nizkega zneska, zato se priporočim pri vozniku, a ta pravi, da so donacije uvedli zaradi številnih poletnih obiskovalcev, ki nimajo odnosa do stvari in nemalokrat naredijo veliko škode. Seveda mi noče zamenjati 20 everskega bankovca, zato pobrskam po žepih a ven pade le nekaj kovancev v vrednosti dveh evrov. Kljub temu jih vržem v skrinjico.
Danes bom prehodil krajšo razdaljo, zato se poti lotim kasneje. V hostlu se zbere še nekaj reševalcev, ki se v kopalnici uredijo.
Dan je lep, sončen in kljub novemu letu povsem enak včerajšnjemu.
V mestu hodi po ulicah še nekaj najvztrajnejših ljudi. Večina se jih jutri ne bo spomnila noči. Paziti moram tudi kje hodim, saj je po pločnikih veliko silvesterskih večerij.
Današnja pot poteka preko reke Magdalena, A Tore, Ferreira do Baamonde. Ves čas vodi po gozdnih poteh vzporedno z glavno cesto.
Ceste so popolnoma prazne, ponovno delajo le kmetje.
Za pozno popoldne je napovedan dež, zato se ob poti ne ustavljam pogosto. Prečkam dva stara kamnita mostova in pred Baamonde-om še avtocesto A6.
Hostel je ob cesti a zaklenjen. Potrebno bo opraviti kakšen klic. Že po prvem mi gospa obljubi, da pride kar se da hitro. Res je bila v nekaj minutah pred vrati.
Tudi tu je toplo, le tuši so zunaj, na prostem, kot v kakšnem campu. In najbolj grozno, ni kuhinje. Še dobro da imam v nahrbtniku nekaj zaloge, ki jo ni potrebno kuhati.
Danes sem ne-vem-zakaj utrujen in se bom kaj kmalu odpravil spat.
Počasi postajam po celodnevni hoji tudi že naveličan iskanja ključev in klicanja raznih ljudi ter zaprtih hostlov.
Za jutrišnji dan še nisem povsem prepričan, če se ga bom lotil "po knjigi", saj predvideva 40km in okrog 800m vzponov, tudi deževati je pričelo, kot so napovedali.

Hrana: zaloge
Nočitev: 5
Trasa poti