ponedeljek, 10. december 2007

Zarautz-Deba

Noč sem prespal tako sladko, kot že dolgo ne. A prišlo je jutro in na vrata je že trkal moj današnji sopotnik. Še predno se dobro zavem vse okolice, se poskusim osredotočiti na šumenje, nekje v daljavi. Zunaj še vedno dežuje. Kljub prižgani luči se mi malo temni. Če sta glavni temi na Caminu Frances bolečine in žulji, sta tu ob tem času prav gotovo vreme in hostli. Za zajtrk nam je Fonsy pripravila sok iz sveže stisnjenih pomaranč, popečene kruhke z marmelado in zame Cola-Cao. Za na pot sendvič s tortillo patato. Stehtali so moj nahrbtnik, ker nihče
ni verjel, da ima le trinajst kg. Res se je izkazalo, da je dobrega pol kilograma težji. Seveda, včeraj sem nabavil tudi olive, ki niso prav lahke.
Pokažeta mi še časopis, v katerem so glavna novica visoki valovi. Ponoči ko je prišla plima, so popolnoma uničili vse izložbe ob obali, morje pa je zalilo prostore. Očitno so bili valovi res nekaj posebnega. Vreme ponavadi ni tako, letos je popolnoma ponorelo, pripomnita.
Dan se prične z običajnim ritualom raztezanja mišic, nato pa naravnost navkreber.
Pot je kamnita, zelo strma in temu primerno drsi. Je pa zato pogled na obalo, ki se skriva v mraku in meglici z razburkanega morja toliko lepši. Tudi bučanje ogromnih valov je prav nenavadno.
Že po prvih nekaj korakih mi postane jasno, da sem se ponovno preveč oblekel. Navajen slovenskih razmer, vedno pričakujem nizke temperature. Tu pa je tu kljub dežju in vetru že zjutraj 16st. Med potjo se ponovno izmenjujeta dež in oblačno vreme, z Joakinom pa veselo brodeva po blatu in premagujeva hribe in doline. Pot je večinoma široka, na obeh straneh poraščena z bodičevjem, vmes pa polna blata. Čevelj se pod težo vsakokrat ugrezne vsaj 3cm in popolnoma prisesa na blato. Je pa glasno cmokanje prav prijetno poslušati.
Hodiva mimo Getarie, Askizu, Zumaie in po šestih urah ter 24km. le prispeva do Debe. Z dvigalom se spustiva do centra in tu se končajo rumene puščice. Greva naravnost do policije, kjer naju prijazna gospa usmeri do turističnega urada. A nimava sreče, saj se zapre le nekaj minut prej. Ne obupava in se vrneva nazaj do policistke, ki nama tokrat da ključe hostla in policijski pečat v dnevnik. Ni mi popolnom jasno, zakaj tega ni storila že prej. Hostel je majhen, prijazen, ima 8 postelj ter toplo vodo. In seveda bom v njem ponovno sam.
Odložim nahrbtnik in greva po mestu. Vreme je sončno in celo mesto je mirno, saj je do 17. ure vse zaprto. Ob okrepčilu s čokoladnim rogljičem natakar pojasnjuje, da tudi tu še ni nikoli videl tako visokih valov, zato se odpraviva na njihov ogled. A že po nekaj metrih se ulije kot bi odprl tuš in če sva na Caminu ostala suha, sva sedaj precej mokra. Ogled torej odpade. Raje v hostlu pregledava knjigo gostov. Zadnji se je vpisal pred štirimi dnevi, prej pa že dolgo nihče. V avgustu je svoj komentar napisal celo en Slovenec.
Okrog sedmih pride po Joakina sin z družino in vsi se še enkrat poslovimo. Od tu naprej bom verjetno do konca hodil sam.
Po tuširanju, čiščenju blata in pranju oblačil me obišče še skrbnik hostla. Malo se pogovoriva, razloži mi pot za naslednja dva dni in me razveseli z novico, da bo vreme jutri še precej slabše (vreme ima do najslabše možnosti res še nekaj rezerve, a prav veliko ne). Večerjam v hostlu, na nahrbtnik prišijem še slovensko zastavo mojega edinega sponzorja ter se odpravim pisat knjigo vtisov in ta dnevnik. Ker je hiša kjer bom prespal oddaljena le nekaj 10 metrov od morja, me bo tokrat uspavalo bučanje valov, veter in šum dežja.
Jutri pa novim dogodivščinam naproti.

Hrana: včerajšnje zaloge
Nočitev: 4
Trasa poti

6 komentarjev:

  1. Z veliko pozornostjo berem dnevnik.Korajža velja.

    Buen Camino

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej, upam da ti čimprej posvetijo sončni žarki in odženejo deževne oblake.

    OdgovoriIzbriši
  3. Super Andrej, le tako naprej!!!!

    OdgovoriIzbriši
  4. No dragi moj, z veseljem prebiram tvoje pisanje. Vsakokrat, ko berem se zraven še malo nasmejem. Saj veš, da smo vsi vseskozi s tabo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Andrej,prav zanimivo je brati tvoje dogodivščine.Le tako uspešno naprej.

    OdgovoriIzbriši
  6. Natasa | Tor, 11 Dec 2007 17:11 |
    No dragi moj, z veseljem prebiram tvoje pisanje. Vsakokrat, ko berem se zraven še malo nasmejem. Saj veš, da smo vsi vseskozi s tabo.

    OdgovoriIzbriši