petek, 28. december 2007

Piñera - La Caridad


Ponoči ves čas nekaj ropota. Ali avtomobili po nekaj metrov oddaljeni glavni cesti, ali vlak ki je na drugi strani prenočišča, ali pa zvoni v bližnji cerkvi.
Prva stvar, ki jo želim izvedeti je, ali dežuje. Odprem vrata in presenečen ugotovim, da je prav toplo. Sledi pogled v nebo in zagledam zvezde okrog in okrog. Izgleda, da bo ponovno lep dan. A tu se vreme lahko spremeni v nekaj minutah.
Danes se ne morem odločiti, ali bom odšel do naslednjega prenočišča v La Caridad, ki je precej blizu, ali do 39km oddaljenega v Ribadeo.
Za vsak slučaj naredim plan tudi za bolj oddaljenega. Morda bi bilo v lepem vremenu pametno narediti kakšen kilometer več. Ker pa je pot tu pomembnejša od samega cilja, se bom verjetno odločil za bližnjega in se po napornih dneh malo odpočil. Tudi od pisanja dnevnika, zato bo nekoliko krajši. To je tudi malo večje naselje in upam, da najdem kakšno restavracijo, v kateri bom povečerjal.
Pot poteka do Villaoril-a po glavni cesti, nato po stranskih vzporednih poteh. Ponekod se še opazi nočno zmrzal, temperatura opoldne pa je blizu 15 stopinj.
Po 18 kilometrih pridem do hostla, ključe pa poiščem v sosednji hiši. Ker lastnice ni doma, jo moram počakati do 15h. Ko jo vprašam za ceno samo skomigne in reče: nič.
V prostorih, kamor že dolgo ni nihče vstopil (od 11.12.) je mraz in ko odprem vsa okna se prične lepo segrevati.
Malo še posedim zunaj, ko pride proti hostlu moški z nahrbtnikom. Ampak prišel je z napačne smeri. Začudeno ga gledam, saj bo to prvi pohodnik, s katerim si bom po 21 dneh delil hostel.
Je Španec in če sem ga prav razumel, se je sprehodil po Caminu Frances in se sedaj vrača iz Finistere po severni poti. Pričel je desetega novembra.

Hrana: 25
Ostalo: 10
Trasa poti

2 komentarja:

  1. Dragi Andrej!
    Prebrala sem nekaj tvojih dnevnikov. So izjemni. Sežejo v vse pore srca. Kako izjemno premaguješ, za nas navadne ljudi, izjemne napore. Na internetu preberemo le vrhove ledenih gora, s katerimi daš le slutiti tvoje napore. Morda pišeš tudi obširnejši dnevnik, v katerem so razgrnjena tudi vsa tvoja doživljanja. Ogromno energije je potrebne za premagovanje naporov za dosego cilja. Zaupamo ti in verjamemo v tvoje sposobnosti in moči. Verjemi tudi ti v energijo vseh nas, ki "hodimo s teboj". Vsak trenutek ti jo pošiljamo. Verjemi, da je v kozmosu dovolj prostora za pretok tudi takih energij. Imamo oddajnike in sprejemnike, ker verjamemo v to. Ko boš najbolj potreboval našo energijo, se usedi v tišini, se sprosti, prisluhni in verjemi. Vse se ti bo nesluteno odprlo, imel boš veliko opore in vse boš zmogel. Tu je tisti tako izguljeni rek, ki ima dolgo in globoko resnico: "stojimo ti ob strani, podpiramo te". Tudi tisti odlomek iz pesmi, ne vem katerega avtorja, ima globoko resnico in moč: "(?) in ko boš sam in ko bo tema, prisluhnil glasu boš srca. " V tvojem srcu je vse. Vse tvoje sile, vsa tvoja čustva, vsa tvoja modrost, vse tvoje presoje, vse tvoje odločitve, vse.
    POSTANI, PRISLUHNI, VERJEMI.
    SMO S TEBOJ, STOJIMO TI OB STRANI, TE PODPIRAMO.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dragi Andrej! Te občudujem, podpiram in sem v mislih s tabo. Vem, da je na trenutke naporno, a če je cilj jasen, se nimaš česa bati. Hvala, ker sem lahko s tabo na poti. Pogumno dalje!!! Topel objem, Nika :-)

    OdgovoriIzbriši