nedelja, 09. december 2007

Orio - Zarautz

V Oriu imajo ponoči veliko praznovanje in celo noč pokajo petarde in rakete. Kot mi je obljubla hotelirka, okrog 5ih zjutraj pride v hostel prespat še njen sin s prijatelji. Začuda je družba tako tiha, da bi jih pri normalnem spanju v domači postelji zagotovo preslišal. Ne pogovarjajo se oz. le šepetajo, ne prižigajo luči itd.

Zjutraj ponovno vstanem nekoliko kasneje in ob 10ih nadaljujem pot proti Zarautz-u. Vreme je zelo vetrovno in perilo, ki sem ga zečer opral, je skoraj suho. Ponovno se izmenjujeta sonce in dež. Do Zarautz-a se moram povzpeti na dva okrog 100m visoka hriba. Na prvi pogled to izgleda malo, a če se hrib prične na 5m. nadmorske višine, in imaš na hrbtu 14kg poleg tega pa je pot spolzka in blatna, ne gre prav hitro. Če je bil vzpon težak zaradi nahrbtnika, je spost toliko težji zaradi kamnite poti, posute z listjem.
Po dveh urah hoje končno prispem v 6km oddaljen Zarautz, ki slovi z najdaljšo in najlepšo in sploh naj plažo v Baskiji.
Tu imam prijatelja Joakina in Fonsy, s katerima sem prehod večji del lanskoletnega Camina Frances in njuno družino, ki smo jo spoznali letos spomladi. Seveda jih želm obiskati, zato se odavim naravnost do vhoda njihovega stanovanja, na trgu v centru mesta. Zvonim in zvonim, a se nihče ne oglasi. Pomislim, da so v nedeljo odšli na kakšen izlet, zato se odpravim dalje, še prej pa na lov z hrano.
Po opravljenem nakupu v najbližji špecariji, ki je bila odprta, želim nadaljevati pot proti Debi. Pri prečkanju ceste pa me nenadoma nekdo potreplja po rami in me navdušeno pokliče. Poleg mene stoji Joakinov sin in se mi veselo smeji, ter gleda, kot bi padel z Lune. Tudi sam komaj verjamem, da sva se slučajno srečala sredi mesta.
Sledi telefonski klic in nekaj minut kasneje je zbrana vsa družina. Težko vidiš trenutek, ko je na enem mestu zbranih toliko srečnih in hkrati presenečenih ljudi. Že po prvih minutah mi je jasno, da danes ne bom več nadaljeval poti. Njihov predlog je, da si danes malo oddahnem in jutri nadaljujem pot.
Po skupnem kosilu v eni izmed restavracij mi Joakin razloži, da bi rad videl, če bi prespal pri njih, jutri pa bo z mano prehodil pot do nasledjega hostla v Debi. Seveda njihovo povabilo rade volje sprejmem, zato me pred kosilom najprej odpeljejo na nekaj txakolijev.
Po obilnem obroku se sprehajamo po obali in opazujemo okrog 9m visoke valove, ki veselo zalivajo celotno obalo in sprehajalno pot. Tako visoki valovi so tudi tu prava redkost. Pridružim se njihovemu največjemu veselju, stati na robu pomola in nato teči pred valom. Seveda je pred takimi valovi kljub temu, da na obalo pridejo že povsem mirni, potrebno teči okrog 20-30m. Razložijo mi, da je trenutno morje nizko, zato valovi še ne pridejo tako daleč. Toda ponoči bo plima in razmere bodo popolnoma drugačne.
V domači kuhinji sledi družinska večerja s tradicionalno tortillo patato in vinom. Večer se nadaljuje s prijetnim klepetanjem. Kar nekajkrat tema nanese na romanje in vedno se konča s komentarjem "te peregrino loco". Kaj to pomeni pa izbrskajte sami.
Zunaj ves čas dežuje, piha in kar vidim, kako se v hribovju zemlja spreminja v globoko blato. Enakega mnenja so tudi vsi ostali.
Tu se moram še enkrat zahvaliti Fonsy, Joakin-u za topel sprejem in vse kar sta mi danes podarila, njunima hčerkama in sinu z družino za res prijetno popoldne, Idoia-i pa za njeno sobo.
Thank you, Fonsy and Joakin for your warm home and everything that you gave me today, your daughters and son with family for pleasant afternoon an Idoia, thank you for your room.

Hrana: 6
Trasa poti

Ni komentarjev:

Objavite komentar