ponedeljek, 17. december 2007

Güemes-Santander

Ponoči se je pošteno ohladilo in zunaj so psi zavijal kot volkovi. Ampak ne spomnim se, da bi v vasi videl kakšnega psa. Zjutraj se zbudim ob osmih in prva stvar je pritisk na stikalo za ogrevanje. Radiator začne pokati a kakšnega hudega učinka ni. Padre Ernesto danes odide na fakulteto nekaj predavat. Ima ogromno količino zgodovinskih diapozitivov. Ker ga želim vprašati še nekaj stvari, se odpravim v kuhinjo. Tam že pripravlja zajtrk. Čez deset minut odide.
Reče mi, da naj se najem, naj vzamem karkoli želim in še malico za na pot.
Po obilnem zajtrku se res prav počasi odpravim na pot. Ker bo danes dan počitka - 15km, se mi nikamor ne mudi. Vreme je ponovno oblačno in samo še čakam na dež.
Padavin k sreči ni, je pa pot prav dolgočasna in poteka ob glavni cesti proti mestu Somo. Od tam bom odplul z barko v Santander. V pristanišču oz. Pomolu počakam barko, kjer vstopimo trije potniki. Tokovi so tu tako močni, da morje za stebri, ki so postavljeni v plitvinah, valovi. V 20 minutah in enem vmesnem postanku se znajdem v Santandru. Alberge je le nekaj sto metrov oddaljen od pristanišča, a je trenutno zaprt. Informacije v bližnjem baru. Gostilničarka se mi smeji še preden vstopim. Ker ima v baru zamenjavo šele ob 16h, moram počakati še slabo uro, da gre odpreti hostel. Za kratkočasenje mi ponudi knjigo z napotki o El Caminu.
Hostel je tako mrzel, da imam oblečene rokavice in razmišljam še o kapi. Radiatorjev pa tu ne poznajo. Verjetno bom postavil tudi nov rekord v hitrostnem tuširanju.
Zaradi malo kilometrov naj bo tudi ta prispevek krajši, jutri pa me čaka verjetno 34km razmočene poti.

Ladja: 2,1
Hrana: 12
Prenočišče: 5
Trasa poti 1. del
Trasa poti 2. del

2 komentarja:

  1. Ernesto predava, ti hodiš, gostilničarka pa namesto, da je čakala izmeno bi te lahko ogrela, da noč ne bi bila tako mrzla. Kadar imaš možnost se le najej,da ti nahrbtnik ne bo obvisel na skeletu. Super si, odlično ti gre.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kot kamenčki padamo v jezera duš drug drugega... Andrej, z zanimanjem in hrepenenjem spremljam tvojo hojo. Občudujem tvojo voljo, pogum in vztrajnost, da si se odpravil na romanje v takšnih pogojih in v tem letnem času. Tvoja izkušnja bo neprecenljiv vir tudi za nas, ki ti bomo morda sledili v kakšnem bolj ugodnem terminu. Res je, kot praviš, Camino te za vedno zapečati. Ko ga enkrat prehodiš, iščeš nove in nove poti. V mislih sem s teboj in te vzpodbujam ter držim pesti zate. Buen camino.

    OdgovoriIzbriši