sreda, 26. december 2007

Cudillero - Cadavedo


V Cudillero-u, mestu ob morju, sem bil od Camina de Santiago oddaljen približno 4 km. Nazaj do El Pito-a ne bi hodil, zato si omislim pot do Villademar-ja. Za pot vprašam receptorko, a ker mladim damam na Caminu ni zaupati, se za nasvet obrnem še na starejšega gospoda. Ta mi svetuje popolnoma drugo in bolj logično pot.
Po dobri uri sem ponovno na začrtani poti. Včeraj in ponoči je deževalo, zato je vse razmočeno. Danes pa je nekaj povsem drugačnega. Niti najmanjšega oblakca. Nebo je jasno, temperatura pa za zgodnje dopoldne sorazmerno visoka, okrog 10 stopinj. Današnji prvi cilj bo Soto de Luiña, če pa bodo razmere ugodne, bom nadaljeval do Cadavedo-a.
Pot do Las Dueñas, Rellayo in Lamuño vodi v glavnem po kamnitih poteh in se večkrar dvigne in spusti.
Prvi cilj dosežem ob enih in ne zdi se mi smiselno čakati do petih, ko odprejo hostel. Tudi kilometrov sem naredil šele 10. Naslednji cilj je oddaljen še 22km in če bo šlo vse po načrtih, ga lahko dosežem okrog šestih.
A tu še nisem vedel, kakšna bo pot. Prične se s strmim vzponom, med bodičevjem in travo. Po nekaj deset metrih sem do pasu moker, ter podoben novoletni jelki - polno nitk, ki jih je izvleklo trnje visi iz hlač in vetrovke. Končno pridem do Albuerne, kjer se pot razcepi. Desna sledi cesti N-632, leva je speljana po hribovju.
Sledim krajši desni, ko že po stotih metrih zmanjka smerokazov in vprašam mimoidočega za nasvet. Pove mi, da je uradna pot tista leva in da je na tej cesti malo prostora za pešce in je nevarna. Sledim nasvetu in se odpravim v hribe.
Sledijo vzponi po še ožjih trnavih poteh, ko tudi tu po petih kilometrih zmanjka oznak.
Na križiščih sledijo ugibanja. Po kakšni uri hoje nov znak in od tu do cilja nobenega več.
Vaška asfatna pot, po kateri sem hodil 2km se konča in razdeli na tri. Levo, naravnost in desno. Če ni oznak je navadno prava pot naravnost. A ta se po 500m konča.
Leva pot zavije po kilometru na napačno stran hriba. Desna pa se skoraj obrne nazaj. Splezam še na hrib, da bi videl kam vodijo poti, a se nič ne vidi.
Ko sem bil že prepričan, da sem kaj spregledal, se obrnem in poskušam najti kakšen znak. Že po nekaj metrih začuden srečam sprehajalca. Do tega trenutka v tem hribovju nisem videl nikogar. Kar po desni pojdi, naravnost prav do nižin.
Res sem prišel do Bellota.
Od tu do Cilja je bilo le še 6km zračne razdalje, ura pa je bila tudi že pet.
Sledim smerokazu za Tablizo ki vodi v gozd a se tudi tu pot konča in vrnem se na izhodišče. Zdaj se bom držal le še ceste, saj je že temno. Nadenem si svetilko, kresničko pa tako ali tako vedno nosim obešeno na nahrbtniku.
Sledim cesti in sledijo si ovinki drug za drugim. Kilometri se nabirajo, razdalja do cilja pa se lepočasi manjša. Cesta je prazna, zato si čas krajšam s hojo po ovinkih kot kakšen velik priklopnik. Strašijo me le velike ptice, ki z drevja preplašene odletavajo.
Noč je jasna in vidijo se vse zvezde. V Cadavedo pridem nekoliko po osmi uri, ko so trgovine že zaprte, a prijazni prodajalec meni na ljubo nekoliko podaljša obratovalni čas. Nakupim nujne stvari za večerjo in zajtrk, potem pa na lov za prenočiščem. 500m iz centra naletim na restavracijo, v kateri bi morali imeti ključe hostla. A tam mi rečejo le, da naj grem kar do vrat, in tam je listek s telefonom. Na vratih ni nič in odpravim se nazaj. Ne na sprednjih, na zadnjih, po stopnicah navzgor. Še enkrat do hostla, zadaj, po stopnicah in na vratih... Nič.
Odložim prtljago in začnem svetiti naokrog. Končno na stopnicah najdem ves premočen list s telefonsko številko. Poberem ga, pripravim telefon, a v te trenutku že pripelje na dvorišče hostelera. Ko opraviml formalnosti je ura že pol desetih. Tu ni ogrevanja, le plinska peč za toplo vodo, ki jo je treba po uporabi ugasniti, ker nima dimnika. Pri vseh vratih in oknih pa piha in žvižga veter.
Poskusim se stuširati a peč po nekaj minutah ugasne in zalije me mrzla voda. Ponovno prižgem, ponovno ugasne. Za danes dovolj tuširanja. Pripravim si le še priročen termofor - čutaro z vrelo vodo, pojem in se odpravim spat.

Nočitev: 5
Hrana: 8
Trasa poti

2 komentarja:

  1. Vsak dan zanimivejše branje. Kako le zmoreš delati še te lepe prispevke poleg dolge, naporne in boleče hoje?!
    Sedaj si verjetno v najtežavnejšem področju severnega camina(Colldiera). Nekaj dni boš tudi v fizično in psihično najnapornejših etapah tvoje načrtovane poti. A kljub težavam je v tebi še vedno humor, humor in pozitivno razmišljanje, ki te vodita k cilju. Pozorno te spremljamo in s tabo, v mislih, hodimo vsi.

    OdgovoriIzbriši
  2. renutno nisem še v najtežjih etapah. te pridejo v Galiciji čez približno 3-4 dni, ko se pot spusti v notranjost Španije, ko se ohladi prične deževati oz. snežiti. Tu se prične tudi nekoliko zahtevnejša hoja čez okrog 600m visoko hribovje.
    Članki mi resda vsak dan vzamejo dobro uro a mi je potem v veselje prebrati komentarje. s tem je trud poplačan.

    OdgovoriIzbriši