ponedeljek, 31. december 2007

Mondoñedo - Vilalba

Prehoditi moram 37km, zato pričnem še v temi. Takoj ko na policiji vrnem ključe, se odpravim po sledi puščic. A v temi je težje, kot sem pričakoval. Kljub temu najdem pot in ob prvih sončnih žrkih sem že daleč.
Do Lousade se pot vztrajno dviguje, temperatura pa pada. Ko prispem do vrha, je že prav mrzlo in tudi blatne poti se proti vrhu strjujejo v led.
Sonce kuka iznad vrhov bližnjih hribov in vse kaže, da bo ponovno lep dan. A ne traja dolgo, ko se iz dolin pripodijo meglice in pokrajna ter gozdovi, ki so bili prej obsijani s soncem postanejo neznansko skrivnostni. Po dobri uri sonce popolnoma izgine za meglo, stemni se, sam pa se lotim fotografiranja. Neverjetno, kaj vse odkriješ, ko se ustaviš, in se približaš stvarem.
Pot je še dolga in pohitim proti Abadin-u. Sonce se skoraj ne prikaže več, zato se v celoti posvetim poti. Opremljena je odlično in kljub temu, da oči nimam vedno sto odstotno na -pecljih- se kljub megli skoraj ne da izgubiti.
Na poljih in v gozdu delajo le kmetje, vsi ostali se že pripravljajo na zadnji letošni dan.
Danes je ponedeljek in večina trgovin je zaprta, zato le stežka najdem odprti supermercado. Hrano si moram nakupiti vsaj za dva dni, saj bo jutri vse zaprto.
Do Vilalba-e pridem ob 18h. V hostlu me na začudenje pričaka hosteliera. Ko vstopim se mi usta razlezejo v širok nasmeh. Po petih mrzlih nočeh končno ogrevan hostel. Hosteliera sedi v plašču in se pritožuje nad hladom, meni pa je vsaka temperatura nad 15 stopinj pravo razkošje. A tu jih je bilo vsaj dvajset. In ne samo to. Tu je tudi kuhinja s posodo. In kot nalašč, sem si v trgovini nabavil testenine.
Ima le eno pomanjkljivost. Pralnica perila - ročna seveda, je zunaj na hladnem, kjer tudi teče le hladna voda. Kljub vsemu operem najnujneše. Tudi sušilnica je na prostem, zato bo perilo do jutra nemogoče posušiti, edino če ga prinesem na toplo, ko hosteliera odide. Ta se namreč kljub temu da sem sam drži pravil.
Lotim se tuširanja, večerje itd itd. Okrog osme hosteliera res odide in perilo bo do jutra rešeno. Sam se na zadnjo letošnjo noč lotim pošiljanja nekaj sporočil, urejanja nahrbtnika in priprave na jutrišnji dan.
Noč bo nocoj topla in v miru lahko zaspim.

Nočitev: 2
Hrana: 20
Trasa poti

nedelja, 30. december 2007

Ribadeo - Mondoñedo

Jutro je prehitro tu in danes se na pot odpravim že pred deveto uro, a je zunaj še precej temno. Tu se prične daniti približno eno uro kasneje kot v Sloveniji, zato tudi sonce sveti zvečer toliko dlje. A za danes je napovedan dež, zato se tako tudi oblečem.
V mirnem nedeljskem jutru najprej poskrbim za nekaj zaloge hrane, nakar se odpravim do prve vasi Vilela. Pot se strmo dvigne in od tu si še zadnjič letos ogledam morje.
Danes je tak dan, zaradi katerega ostane Camino nepozaben. Hodim po gozdovih, mir kalijo le ptice in veter. Oblaki se počasi redčijo in ozračje je vedno toplejše. Idealno za hojo, okrog 16 stopinj, sonce pa se skriva za tankimi oblaki.
Nikamor se mi ne mudi, zato si bom vzel več časa za fotografijo.
Po evkvaliptusih skačejo veverice, a so zelo plašne. Okrog poldneva se pokaže sonce v svoji polni moči. Povsod okrog temni oblaki, ravno nad menoj pa modro nebo. Danes me resnično spremlja sreča. Pot se ponovno dvigne do Villamartin grande, na 340m.
Pot po Galiciji je označena bolje, kot kjerkoli, Označevalci so se res potrudili. Velja pa eno opozorilo. Do sedaj je školjka obrnjena v obliki E pomenila smer v levo. V Galiciji enako obrnjena školjka pomeni smer v desno.
Sledi še zadnji spust v Lourenza-o. Pot me pripelje naravnost pred hostel.
Čaka me le še telefonski.... Ne, na vratih ni lista s telefonsko številko temveč obvestilo o prenovi, zato je zaprt. Naslednji je v 9km oddaljenem Mondeñedu. Tu bi se zagotovo našla tudi kakšna druga možnost prenočitve, a dan bom izkoristil do konca. Če na poti ne bom imel težav pridem do prenočišča v dobrih dveh urah.
A težave pridejo vedno v paru. Prehodim dober kilometer, ko pridem do gradbišča. Odstranil so vse smerne kamne. Po nekaj neuspelih poskusih končno najdem pravo pot. Le ta zavije v gozd. Gozd pa postaj vse temnejši in gostejši, stezice pa vse ožje (znano?).
Pozno zvečer se le prebijem do današnjega cilja. Ključ moram poiskati v mestni hiši, pri lokalni policiji. Pri tem mi pomaajo domačini. V zameno za ključ jim moram pustiti dnevnik s pečati. Jutri zjutraj pa ponovno zamenjamo, se mi zasmeji policist. Pa se mu zasmejim nazaj, ob pol osmih? Debelo me gleda, ob devtih, desetih... V redu, naj ti bo, ob pol osmih.
Ko vstopim sem bil kar nekoliko začuden. Tako lepo urejenega hostla še nisem videl. A bilo je ponovno mrzlo in za povrhu je imela vroča voda le kakšnih 25 stopinj. V kuhinji najdem posodo in ob odpiranju omar sem našel špagete. V pol ure je večerja pripravljena.

Hrana: 5
Nočitev: 5
Trasa poti

sobota, 29. december 2007

La Caridad - Ribadeo

Včeraj zvečer sva skupaj s španskim pohodnikom odšla na večerjo v bližnjo (edino) restavracijo, kjer na žalost niso imeli dnevnega menija - zato tako visoka cena.
Na pot je odšel iz Mora D Ebra, na jugo-vzhodu španije, kjer se izliva reka Ebro, in tja se tudi vrača. Z nogo je imel popolnoma enake težave, kot sem jih imel sam in ko je odšel k zdravniku, mu je predpisal znano protivnetno zdravilo, katero mi je kasneje tudi dal.
Noč je bila hladna, saj tudi tu ni ogrevanja, sem pa zjutraj presenečen ugotovil, da je zunaj občutno topleje. To lahko pomeni samo... Pogledam v nebo in res je oblačno, a za zdaj še ne dežuje. Danes se ponovno poln volje in energije in pot bo minila prav hitro, že zaradi samo 22 kilometrov.
Proti Porcija-ji poteka pot po ravnini, deloma po cesti, deloma po stezah. Tu pa se strmo spusti po gozdni poti. Oblaki so vedno gostejši, tako da se sonce popolnoma skrije.
Prečkam glavno cesto in nadaljuem proti Brol-u. Gledam lovce in ni mi niti potrebno razmišljati, da je danes sobota. Tu so več ali manj vsi dnevi enaki. Le v ponedeljkih so nekatere trgovine zaprte - da ne omenjam praznikov. Z neba prične rahlo kapljati, zato se ustrezno opremim in nadaljujem proti Tol-u. Tu prične močneje deževati in na križišču se moram odločiti, po kateri poti bom nadaljeval pot do Ribadea. Levo, po notranjosti, mimo Castropola, ali desno čez most. Po levi poti bi imel dodaten dan hoje. Odločim se za krajšo varianto.
Do Figueras-a že postopno neha deževati in ko pridem do mostu me čaka še eno presenečenje. Popravljajo ga in zato so vozni pasovi močno zoženi, prehod pešcev pa zaradi tega prepovedan. Na hitro si ogledam celotno situacijo in ker imam tudi tokrat srečo in je sobota, prometa skoraj ni. Problematičnih je samo prvih 20 metrov, nato se vozna pasova razmakneta ob rob, po sredini mostu pa je več kot 3 metre prostora. V manj kot 10 minutah se znajdem v zeleni deželi, polni dežja ter kamnite kritine. Most namreč povezuje Asturijo in Galicijo.
Do hostla je samo še nekaj metrov. Ključi naj bi se nahajali v telefonski govorilnici poleg vrat, a jih zamanj iščem. Začnem brati liste na vratih in najdem enega, na katerem je številka lokalne policije, ki naj bi imela ključe. Že začnem iskati telefon, ko se ustavi starejši par in reče, da ni treba klicati, ker so ključi na skrivnem mestu. Začneta brskati po govorilnici a tudi onadva zamanj. Pokličeta na policijo, kjer obljubijo prihod čez slabih 15 minut. Seveda se to zavleče na dobre pol ure. In policaja kot policaja še enkrat preverita govorilnico, ključev pa nimata. Znova sledijo telefonski klici policajev. Čez pol ure pridejo ključi, obljubita in odbrzita.
Res se tokrat že po dobrih 20 minutah pojavi moški s ključem. Pečat pa pride kasneje, okrog 18h. In odhiti neznano kam.
Tu se namestim, a nikjer ne odej, ne blazin. Sicer pa za tako ceno niti ni pričakovati hotelskega udobja. Je pa zanimivo tu kuhinja - brez posode seveda.
Ura je seveda že zdavnaj 18 in tudi 22, ko na vrata ob 23:20 ravno ko končujem ta dnevnik in se pripravim na spanje potrkajo policaji. Prinesli smo pečat, saj ni prepozno in se mi smejijo. V knjigo vpišejo podatke, nato sledi kot mnogokje datumsko prepričevanje v smislu danes smo tridesetega, ne devetindvajsetega. Komaj jih prepričam. Nič zato, bom imel pa dva pečata in se odpravim spat z mojo najboljšo prijateljico čutaro.

Nočitev: 0
Hrana: zaloge
Trasa poti

petek, 28. december 2007

Piñera - La Caridad


Ponoči ves čas nekaj ropota. Ali avtomobili po nekaj metrov oddaljeni glavni cesti, ali vlak ki je na drugi strani prenočišča, ali pa zvoni v bližnji cerkvi.
Prva stvar, ki jo želim izvedeti je, ali dežuje. Odprem vrata in presenečen ugotovim, da je prav toplo. Sledi pogled v nebo in zagledam zvezde okrog in okrog. Izgleda, da bo ponovno lep dan. A tu se vreme lahko spremeni v nekaj minutah.
Danes se ne morem odločiti, ali bom odšel do naslednjega prenočišča v La Caridad, ki je precej blizu, ali do 39km oddaljenega v Ribadeo.
Za vsak slučaj naredim plan tudi za bolj oddaljenega. Morda bi bilo v lepem vremenu pametno narediti kakšen kilometer več. Ker pa je pot tu pomembnejša od samega cilja, se bom verjetno odločil za bližnjega in se po napornih dneh malo odpočil. Tudi od pisanja dnevnika, zato bo nekoliko krajši. To je tudi malo večje naselje in upam, da najdem kakšno restavracijo, v kateri bom povečerjal.
Pot poteka do Villaoril-a po glavni cesti, nato po stranskih vzporednih poteh. Ponekod se še opazi nočno zmrzal, temperatura opoldne pa je blizu 15 stopinj.
Po 18 kilometrih pridem do hostla, ključe pa poiščem v sosednji hiši. Ker lastnice ni doma, jo moram počakati do 15h. Ko jo vprašam za ceno samo skomigne in reče: nič.
V prostorih, kamor že dolgo ni nihče vstopil (od 11.12.) je mraz in ko odprem vsa okna se prične lepo segrevati.
Malo še posedim zunaj, ko pride proti hostlu moški z nahrbtnikom. Ampak prišel je z napačne smeri. Začudeno ga gledam, saj bo to prvi pohodnik, s katerim si bom po 21 dneh delil hostel.
Je Španec in če sem ga prav razumel, se je sprehodil po Caminu Frances in se sedaj vrača iz Finistere po severni poti. Pričel je desetega novembra.

Hrana: 25
Ostalo: 10
Trasa poti

četrtek, 27. december 2007

Cadavedo - Piñera

Vstajanje v mrzlem hostlu je nakaj najhujšega. Zlezem iz tople spalne vreče, pojem in se odpravim na pot.Jutro je hladno in vetrovno. Hribovje po katerem sem taval včeraj, pa soncu zakriva pot do nižin. Camino vodi po vaških in gozdnih poteh, ki se nemalokrat spremenijo v pravo močvirje. V večini mlak se veselo razvijajo paglavci.
Pot vodi mimo San Crisobal-a, Queruas-a do Canero. Sonce že prijetno greje, zato si po treh urah hoje malo oddahnem. V dolinah kjer sem hodil je bilo precej pusto. Ko pa sem se dvignil na ta hrib, je vse precej lepše.
Ležim oz. sedim na asfaltni poti ki vodi poleg avtoceste in uživam na soncu. Včerajšnje jabolko se prav lepo prileže in težko mi je vstati ter nadaljevati pot. Tu bi lahko sedel še vse do večera.
Starejša gospa, ki jo srečam na tej poti mi namiguje na neko bližnjico, a ker sem se že prevečkrat izgubil, se držim nekoliko daljše uradne poti do Barcie.
Ko sem v Luarci, začnem razmišljati, kje bi tu lahko bil hostel. Gledam po vodičih in nazadnje ugotovim, da je več kot dva kilometra oddaljen od poti in to v kraju ji je že tri kilometre za menoj.
Pokličem številko, na kateri naj bi se oglasila odgovorna oseba za hostel v naslednjem možnem kraju. Po zagotovilu, da bo odprt, nadaljujem pot pot. Nekoliko težav imam ponovno priti do pravih informacij o nadaljevanju Camina, a na koncu le pristanem na regionalni cesti N-634. Nikjer ni nikogar. Pot naenkrt zavije levo, do kraja Otur, Vilapedre do končnega cilja Piñera.
Tu v hiši ob poti, kjer na veliko piše alberge, dobim ključe. Do hostla, na drugi strani vasi, ob cerkvi in šoli, je še dober kilometer.
Nekoliko me spominja na tistega včeraj, saj tudi ta ni ogrevan in okna ne tesnijo. Ima pa električen bojler, tako da se ni za bati, da bi plamen ugasnil. Tokrat nihče noče denarja in nikjer ni posode za donacije. Torej si bom privoščil brezplačno nočitev.
Po hrano se po nasvetu "ključarke" ponovno odpravim na drug konec vasi. Tokrat si kupim nekoliko več hrane, saj imam vedno težave, ko v večja mesta pridem med 14 in 17 uro, ko je vse zaprto.
Sledi večerja in hitro tuširanje, polnjenje pripomočkov za gretje ter počasi tudi spanje. Za naslednje dni ni napovedano najboljše vreme, a kakšno bo, bom videl jutri.

Nočitev: 0
Hrana: 19
Trasa poti

sreda, 26. december 2007

Cudillero - Cadavedo


V Cudillero-u, mestu ob morju, sem bil od Camina de Santiago oddaljen približno 4 km. Nazaj do El Pito-a ne bi hodil, zato si omislim pot do Villademar-ja. Za pot vprašam receptorko, a ker mladim damam na Caminu ni zaupati, se za nasvet obrnem še na starejšega gospoda. Ta mi svetuje popolnoma drugo in bolj logično pot.
Po dobri uri sem ponovno na začrtani poti. Včeraj in ponoči je deževalo, zato je vse razmočeno. Danes pa je nekaj povsem drugačnega. Niti najmanjšega oblakca. Nebo je jasno, temperatura pa za zgodnje dopoldne sorazmerno visoka, okrog 10 stopinj. Današnji prvi cilj bo Soto de Luiña, če pa bodo razmere ugodne, bom nadaljeval do Cadavedo-a.
Pot do Las Dueñas, Rellayo in Lamuño vodi v glavnem po kamnitih poteh in se večkrar dvigne in spusti.
Prvi cilj dosežem ob enih in ne zdi se mi smiselno čakati do petih, ko odprejo hostel. Tudi kilometrov sem naredil šele 10. Naslednji cilj je oddaljen še 22km in če bo šlo vse po načrtih, ga lahko dosežem okrog šestih.
A tu še nisem vedel, kakšna bo pot. Prične se s strmim vzponom, med bodičevjem in travo. Po nekaj deset metrih sem do pasu moker, ter podoben novoletni jelki - polno nitk, ki jih je izvleklo trnje visi iz hlač in vetrovke. Končno pridem do Albuerne, kjer se pot razcepi. Desna sledi cesti N-632, leva je speljana po hribovju.
Sledim krajši desni, ko že po stotih metrih zmanjka smerokazov in vprašam mimoidočega za nasvet. Pove mi, da je uradna pot tista leva in da je na tej cesti malo prostora za pešce in je nevarna. Sledim nasvetu in se odpravim v hribe.
Sledijo vzponi po še ožjih trnavih poteh, ko tudi tu po petih kilometrih zmanjka oznak.
Na križiščih sledijo ugibanja. Po kakšni uri hoje nov znak in od tu do cilja nobenega več.
Vaška asfatna pot, po kateri sem hodil 2km se konča in razdeli na tri. Levo, naravnost in desno. Če ni oznak je navadno prava pot naravnost. A ta se po 500m konča.
Leva pot zavije po kilometru na napačno stran hriba. Desna pa se skoraj obrne nazaj. Splezam še na hrib, da bi videl kam vodijo poti, a se nič ne vidi.
Ko sem bil že prepričan, da sem kaj spregledal, se obrnem in poskušam najti kakšen znak. Že po nekaj metrih začuden srečam sprehajalca. Do tega trenutka v tem hribovju nisem videl nikogar. Kar po desni pojdi, naravnost prav do nižin.
Res sem prišel do Bellota.
Od tu do Cilja je bilo le še 6km zračne razdalje, ura pa je bila tudi že pet.
Sledim smerokazu za Tablizo ki vodi v gozd a se tudi tu pot konča in vrnem se na izhodišče. Zdaj se bom držal le še ceste, saj je že temno. Nadenem si svetilko, kresničko pa tako ali tako vedno nosim obešeno na nahrbtniku.
Sledim cesti in sledijo si ovinki drug za drugim. Kilometri se nabirajo, razdalja do cilja pa se lepočasi manjša. Cesta je prazna, zato si čas krajšam s hojo po ovinkih kot kakšen velik priklopnik. Strašijo me le velike ptice, ki z drevja preplašene odletavajo.
Noč je jasna in vidijo se vse zvezde. V Cadavedo pridem nekoliko po osmi uri, ko so trgovine že zaprte, a prijazni prodajalec meni na ljubo nekoliko podaljša obratovalni čas. Nakupim nujne stvari za večerjo in zajtrk, potem pa na lov za prenočiščem. 500m iz centra naletim na restavracijo, v kateri bi morali imeti ključe hostla. A tam mi rečejo le, da naj grem kar do vrat, in tam je listek s telefonom. Na vratih ni nič in odpravim se nazaj. Ne na sprednjih, na zadnjih, po stopnicah navzgor. Še enkrat do hostla, zadaj, po stopnicah in na vratih... Nič.
Odložim prtljago in začnem svetiti naokrog. Končno na stopnicah najdem ves premočen list s telefonsko številko. Poberem ga, pripravim telefon, a v te trenutku že pripelje na dvorišče hostelera. Ko opraviml formalnosti je ura že pol desetih. Tu ni ogrevanja, le plinska peč za toplo vodo, ki jo je treba po uporabi ugasniti, ker nima dimnika. Pri vseh vratih in oknih pa piha in žvižga veter.
Poskusim se stuširati a peč po nekaj minutah ugasne in zalije me mrzla voda. Ponovno prižgem, ponovno ugasne. Za danes dovolj tuširanja. Pripravim si le še priročen termofor - čutaro z vrelo vodo, pojem in se odpravim spat.

Nočitev: 5
Hrana: 8
Trasa poti

torek, 25. december 2007

Avilés - Muros del Nalon

Po zajtrku se po Aviles-u sprehajajo le psi, mačke, golobi pa se hranijo z že na pol prebavljeno hrano. Smetarji na veliko odvažajo smeti, ulice pa čistijo z gasilskimi pripomočki - brizgalnimi. Vse je zaprto, vključno z bari. Sonce kmalu po vzhodu posije na vrhove zgradb, a ga temni oblaki kmalu zakrijejo. Iz bližnje cerkve se sliši posneta glasba.
Mesto ni veliko, zato asfaltne ulice kmalu zamenjajo makedamske poti. Po San Cristobal-u sledi Sallnas, kjer si v eni od redko odprtih bencinskih črpalk kupim nekaj hrane za malico in večerjo. Teren je razgiban in se ves čas dviga in spušča. Do 12km oddaljenega Santiago del Monte. Sem se vzpel že na tri hribe.
V bližini mora biti letališče, saj približno vsake pol ure nizko prileti kakšno letalo.
Vse vasi so kot izumrle. Nikjer nikogar. Le psi se oglašajo, pa še ti so danes bolj tiho kot ponavadi.
Ponoči je deževalo in suhe poti, ki sem jih bil vajen zadnjih nekaj dni so ponovno zamenjali blatni kolovozi.
Oblaki so vedno temnejši, zato se odločim za dežno opravo. Pol ure zatem se to izkaže kot dobra odločitev, saj začne sprva le rahlo, nato pa vse močneje deževati. Tudi piha vse močneje in na mostu proti Muros-u se moram nekajkrat pošteno držati ograje. Tu si bom poskusil najti kakšno prenočišče, saj je ura že pet in hostel je šele v Soto de Luna-i. Tega pa sem si nameraval prihraniti za jutri, saj je trenutno moja potovalna hitrost precej nizka.
Po pričakovanjih je vse zaprto. In bolj ko iščem, manjša se mi zdi možnost za spanje v tem mestu. Po nekaj krogih uspem najti odprt bar, kjer vsi vedo o vsem najbolje - skoraj tako kot pri frizerju :)
Pa se zamislijo, sledijo telefonski klici - nič. Vse zaprto. Do konca popijem ColaCao in se odpravim iskat dalje. Pa me poklčejo nazaj. Nekdo pozna rešitev v svojem kraju, kamor se vrača. V 5km. oddaljenem Cudillero-u je hotel, ki je odprt. Že ko slišim hotel mi ni preveč všeč, a bolje, kot spati na dežju. Pa še pripravljen me je peljati tja.
Hotel je urejen, prav tako tudi cena. In ker je ravno praznik, si privoščim toplo mehko posteljo, saj bo verjetno že jutri vse drugače.

Hrana: 10
Nočitev: 62
Trasa poti

ponedeljek, 24. december 2007

Gijón - Avilés

V postelji najprej pomigam z desno nogo, nato še z levo in se zamislim.. Dan bo danes dolg in s hojo bo treba pričeti zgodaj. Res mi uspe postoriti vse 15 minut prej. Zunaj je še tema, v sobi pa prav prijetno toplo.
Na El Caminu mi velika mesta kot sem že enkrat omenil niso všeč. Tudi sicer ne. Ljudje bežijo mimo, če jih želim vprašati po poti se raje daleč izognejo ali pa nočejo ničesar vedeti. Šele ko vprašam prijazno točajko v baru, mi razloži, kako priti z mesta. Danes je luna skoraj (ali pa je popolnoma) polna in ujamem njen zahod nad mestom. Ker je ura še zgodnja, so trgovine še zaprte, prav tako tudi vse znamenitosti.
Sprehod do industrijske cone traja več kot uro in čeprav je sonce že visoko, me zaradi stolpnic ne more ogreti. Danes se je precej shladilo, saj je bila jutranja temperatura le 5 stopinj.
Končno se v Poago-u pot vzpne iz mesta v naravo. Dvignem se na nadmorsko višino 200 metrov a tudi danes zaradi meglic pogled ni ravno brezhiben.
Lepše poti si verjetno ne bi mogel zamisliti. Suha makedamska pot, toplo sonce, dišeča drevesa, le bolečina mi kvari dan. Toda za doseganje ciljev je potrebno včasih do določene mere tudi potrpeti.
Nikjer žive duše... Razen... ja, danes srečam v gozdu lisico. Prvič na Caminu sem videl divjo žival, če izvzamem ptice. Ne vem, če bi temu lahko rekel ravno srečanje, saj sem jo ujel le toliko, da sem videl, da je lisica. V naslednjem trenutku je že zbežala v gosto visoko travo.
Pot navzdol mi ne prinese kakšnega posebnega navdušenja, saj so mi danes vzponi ljubši.
V Santa Eulalia-i, po desetih kilometrih pomalicam in se zamislim. Deset kilometrov v skoraj štirih urah. Če želim priti v Aviles pred večerom, moram malo pospešiti. Lahko si je misliti, izpeljati pa je popolnoma drugo.
Pomislim že, da bi se letošnjemu Caminu enostavno odrekel in nadaljeval kdaj drugič. A volja je premočna. Kaj pa če bo jutri bolje. Dan bo ponovno čudovit in izgubil bi dragocene trenutke in nove izkušnje. Misli se mi podijo po glavi, saj drugega na dolgi suhoparni, senčni poti ob avtocesti nimam početi. Na desni strani veliki žerjavi iz kupa na kup prestavljajo kovinske bloke, na levi pa nekoliko nad mano slišim le ropot avtomobilov.
Okrog pete ure se le nekako prikotalim do Avilés-a. Po več kot osmih urah mi je uspelo premagati 24 kilometrov.
Alberge de peregrinos je ob glavni cesti, zato ga ni težko najti. Kot mi je včeraj po telefonu obljubil hostelier, so me pričakala odprta vrata. Sam? Me je najprej vprašal. Seveda, že od Iruna.
Sledile so formalnosti z vpisom v knjigo romarjev, pečat v dnevnik, plačilo nočitve, s katerim ne vem kako pokrijejo stroške itd. Sledi klasičen razgovor o Sloveniji in Slovaški. Takoj zatem mi ponudi banano, saj sklepa da sem že lačen, da mi ključe, nato pa mi obljubi, da me bo peljal na poceni večerjo.
Še prej v veliki spalnici z okrog 50 ležišči vključi majhen radiator, ki je tam bolj zaradi dobrega vtisa kot gretja.
Restavracije so zaradi božiča večinoma zaprte, zato me pelje v bar in naroči pijačo. Na šanku imajo zloženo celo vrsto dobrot. Ribe, zelenjavo, kroketke takšne in drugačne, kruh... Vzemi si kar želiš in jej dokler ne boš sit, mi razlaga točajka. Danes je praznik. Hostelier se odpravi domov, sam pa se do sitega najem.
Točajka in vsi prisotni mi zaželijo še srečne praznike ter lepo pot, ter mi pomahajo v slovo.
V hostlu se seveda ni nič segrelo, zato se bom kar se da hitro spravil v toplo spalno vrečo ter pokril z oddejo, ki mi jo je prinesel hostelier.
Vsem Vam pa zaželel še vesel prazničen večer.

Nočitev: 3
Hrana: 8
Trasa poti

nedelja, 23. december 2007

Sebrayo - Gijon

Zjutraj prav hitro pospravim vse stvari v nahrbtnik, si pripravim topel :) zajtrk in nekaj pred deveto odidem novim dogodivščinam naproti. Ključ vržem v nabiralnik hiše št. 7. Prav veliko več številk v tej vasi ni.
Zazrem se v nebo, ki je brez oblaka. Ponovno bo lep dan. Poti pa bodo razmočene, saj je včeraj deževalo. Sledim poti, prebiram knjigo, ki za danes napoveduje 29km poti. A to ni bila najboljša poteza. Izmuzne se mi smerokaz, a vseeno sledim cesti, saj tudi ta vodi v Villavisciosa-o. Izognil se bom le eni blatni poti in naredil približno 500m več. Pot je danes vertikalno razgibana in že pri prvem vzponu se tokrat v levi nogi pojavi znana bolečina. Popolnoma enaka kot lani, le druga noga. Če je to res, bodo sledili štirje neznansko dolgi dnevi, nato pa bo v štirinajstih dneh bolečina počasi popuščala.
Poti so zares blatne in v zraku je vlaga, tako da vidljivost ni ravno najboljša. Temperatura počasi narašča in kmalu doseže okrog 17 stopinj. Pomislim na ljubljansko meglo in nizke temperature, tu pa pravo pomladno vreme...
Na današnji etapi se moram odločiti, ali nadaljujem pot po severnem caminu Gijon - Aviles - Ribadeo - Baamonde - Lavacolla, ali pa najstarejšem znanem Caminu Primitivo Oviedo - Polla de Allende - Lugo - Arzua. Slednji je zahtevnejši in za ta letni čas manj primeren. Počakati bo moral na kakšno drugo priložnost. Nadaljujem po Camunu del Norte.
Za Nievares-om se pot strmo vzpne na okrog 440m visok hrib. Napredujem zelo počasi, a vseeno uživam, ko se nadiham svežega zraka, prepojenega z vonjavami sveže posekanih evkvaliptusovih dreves.
Pričnem računati razdalje in čas. Knjiga se ponovno moti za okrog 5km. Moj čas prihoda v Gijon bo okrog 19h.
Kakor se je pot hitro vzpela, tako se tudi hitro spusti do Peon-a, ki je na 23km. današnje poti. Tu me ustavi starejša ženska in bolj ko jo gledam, manj mi je jasno. Razloži mi, da me je srečala v Villavisciosa-i in da sem gotovo že lačen. Povabi me v Bar, kjer skupaj z njenima hčerkama pomalicamo. O kakšnem plačilu niti ni hotela slišati. Do Santiaga je še daleč.
Povprašajo me po današnjem cilju, in ker se hčerki vračata v Gijon na delo, mi ponudijo prevoz. Ko pomislim na svojo nogo, takoj sprejmem povabilo, saj bi me čakalo še 10km hoje.
Ke tu v Gijonu ni hostla za romarje, si poiščem hostal. Pove ceno 25,75 eur in začnem na glas razmišljati, koliko je že to veintecinco...
V redu, v redu pravi, ampak 22 je pa res najmanj, kar lahko ponudim. Seveda sprejmem ponudbo in se udobno namestim sredi mesta.

Nočitev: 22
Trasa poti
Trasa poti Gijon

sobota, 22. december 2007

San Esteban - Sebrayo

Danes se zbudim ne ravno najbolje razpoložen, pa še žulj ki se mi je naredil včeraj, se izkaže za precej bolečega.
Preden odrinem iz hostla je ura že devet, vreme pa je delno oblačno. Nikamor se mi ne da, zato je tudi potovalna hitrost danes precej nizka. Po prvih kilometrih pridem do zanimive obale Playa de Vega. Pot ob obali bo potekala slabih pet kilometrov. Nekaj najbolj navdušenih surferjev poskuša ujeti čimboljši val.
Ko se ogrejem, je videti vse precej bolje. Pot me vodi po pašnikih, kjer se sprehajam mimo krav in bikov, ki me gleajo kot nova vrata. Upam da teh tu ne dresirajo za bikoborbe ali tek po ulicah.
Še predno prispem do konca obale prične močno pihati veter, ki je sicer precej topel, saj ima ozračje okrog 16 stopinj. Prej delno oblačno nebo prekrijejo temni oblaki in po nekaj minutah prične deževati. Iz dežja pospravim fotografski aparat, si nadanem vodonepropustne hlače ter se posvetim razmišljanju. Ob takem vremenu bi se najraje usedel na vlak in se dolgo, dolgo peljal domov na toplo.
Oznake so tu res odlične in zelo težko bi kakšno spregledal. Vrstijo se manjši kraji z nekaj hišami. Po dobrih dveh urah pade samo še kakšna kaplja in na zahodu se prične jasniti.
Malico si kupim v Colungi, kjer s prodajalko, ki zna začuda tudi angleško, pokramljava o vremenu. Pove, da je tak rahel dež zelo tipičen za Asturijo in nekaj povsem običajnega, da je letos še presenetljivo lepo.
Pot se nadaljuje po gozdovih a tokrat po že znanih blatnih poteh, o katerih ne bi izgubljal besed. Med potjo vidim kar nekaj sončnih elektraren, ki jih uporabljajo za razsvetljavo.
Knjiga je tokrat točna in po 28km in 550m vzponov ter nekaj več spusta, se ustavim pred precej zapuščenim hostlom v Sebrayo-u. Na vratih je napis, da se odpre ob 14h. Ali pa se sprehodite do hišne št. 7 in vprašajte za informacije. Pozvonim a nikjer nikogar. Naredim dva kroga, še enkrat pozvonim, ponovno nič. Pa pride mimo sosed, ki me je prej le od daleč opazoval, in mi predlaga še eno hišo. Odpravim se tja, ko mimo mene pripelje avto in zavije k št. 7. Vseeno grem do predlagane hiše, saj sem oddaljen le nekaj metrov. Pa me gospod pošlje nazaj, češ da se je hosteliera ravno vrnila. Verjetno se ni mogla ustaviti, ker je mislila, da sem nek naključen sprehajalec, z velikim nahrbtnikom, ki slučajno popoldne potuje skozi neko majhno vasico, za katero razen pohodnikov na Caminu nihče ne ve. Še enkrat pozvonim in pride hosteliera s telefonom na ušesu, me pogleda, pomoli ključ, reče jutri ključ sem, pokaže na nabiralnik, se nemoteno pogovarja dalje in odide nazaj v stanovanje.
Tako neprijazne hosteliere nisem srečal ne na prejšnjem, ne zdajšnjem Caminu. So pa zato vaščani toliko bolj prijazni. Gospod, ki me je že prej napotil po ključe, mi pove, da v tej vasi ni nikjer trgovine ali bara, kaj šele restavracije, da pa živi tu gospod, ki z avtom razvaža hrano in mi bo rad pomagal. Odpravim se nekaj hiš stran in srečam njegovo mamo. Ja ni problema, samo zbudit ga grem. Res pride ves zaspan in rade volje odpre velik kombi poln hrane. Nabavim si večerjo in zajtrk.
Odločen sem, da si bom danes pripravil vroč kakav, saj je v hostlu kar mraz in imajo celo štedilnik. A bolj ko iščem posodo za gretje, manjše je upanje. Pa se zagledam v pločevinko piva, ki sem ga kupil, jo hitro izpraznim, z odpiračem odstranim pokrov, kolikor se da poravnam poden in čez nekaj minut se že veselo kadi iz novo nastale skodelice.
Tudi tuširanje je prav zabavno, saj se zaradi hladnega ozračja hitro vse zamegli in komaj vidim predse. Pa nasvidenje do naslednje etape.

Nočitev: 4
Hrana: 12
Trasa poti

petek, 21. december 2007

Llanes - San Esteban

Zbudim se popolnoma "polomljen" in se do devetih komaj sestavim. Danes je počutje popolnoma drugačno kot včeraj. Zunaj dežuje, a neha že po nekaj minutah. Prav tako hitro se tudi razjasni.
Po Llanes-u hodim povsem "na slepo" saj ni niti ene oznake. Šele ko se mesto konča se pojavijo prve rumene puščice. Včeraj sem zapustil Cantabri-o in Prišel v Asturijo. Sem že pomislil, da bo tu z oznakami kaj bolje urejeno, a je le še slabše.
Po prvih kilometrih pridem do zapore, zaradi gradnje novega mostu - nadvoza. Seveda pri prehodu nisem imel težav, saj so delavci "za trenutek odložili delo".
Pred Novales-om se naenkrat pojavi par vojaških letal. Španija je vsaj dovolj velika, da lahko obrnejo, ne da bi zašli na tuj teritorij.
Pot je danes precej bolj podobna pravemu Caminu, saj poteka večinoma po gozdu. Nikjer ni nikogar, šele po 16km srečam ata s psom, ki me ogovori. Ni mu jasno, kako da hodim pozimi po Caminu. Sam pa gledam v nebo, nikjer oblačka, 17 stopinj... A je to mogoče zima?
V Ribadesella-o pridem pozno in čaka me še zadnjih nekaj kilometrov, ki pa se kot po pravilu vlečejo in vlečejo. Povrhu vsega me prične na podplatu leve noge motiti še pekoča bolečina. Upam, da žulj ne bo velik. Zanimivo je, da se je pojavil šele po štirinajstih dneh in to ne na ravno najdaljši etapi.
Razmišljam, če bom ponovno potreboval svetilko, a odgovor se pojavi že na prvem neosvetljenem križišču. Oznak se seveda ne vidi.
Knjiga je za današnji dan predvidevala 32km, a ustavim se po osemintridesetih. Pozvonim in hosteliera mi prijazno pokaže spalnico, kopalnico itd. Vključi še ogrevanje vode ter pokaže na majhen električni radiator. Ta je bil popolnoma enak tistemu včeraj, le da je tu soba vsaj petkrat večja, stropi pa so visoki vsaj štiri metre. Posebnega efekta ni. Na srečo je temperatura nekoliko višja kot pretekle dni.
Ko vprašam za večerjo, oz. trgovino ali bar, se mi nasmeji in reče, da je prvi oddaljen 2km. Razmišljam in razmišljam, ko se oglasi čudna avtomobilska hupa. Približno se mi je sanjalo, za kaj gre, zato pohitim ven in pred hostlom stoji kombi poln hrane. Nakupim si večerjo in zajtrk, prodajalec pa v vrečo natrosi še nekaj pesti slaščic. Za romarje, namigne in odhiti naprej.

Nočitev: 4
Hrana: 14
Trasa poti

četrtek, 20. december 2007

San Vincente de la Barquera - Llanes

Sredi noči se sredi morečih sanj zbudim, a ker mi spanje ne dela preveč težav, še isti trenutek ponovno zaspim. Zjutraj se prebudim kot prerojen. Poln nove energije, nič me ne boli. Zajtrk me čaka malo pred osmo uro.Kot da ne bi imel že dovolj poln nahrbtnik, si kupim pri Sofiji in Jose priročnik o severnem Caminu. Sledi še fotografiranje in na Josejevo željo mi razkaže sosednjo cerkev, ki jo ravno renovirajo a nama vseeno odprejo in spustijo notri.
Jose vsem vneto razlaga, da sem s Slovaške, pa ga vedno znova popravim. Verjetno si ne bo nikoli zapomnil. Na splošno ljudi iz Slovenije ne poznajo prav dobro. Ponavadi pogovor z ljudmi poteka nekako tako: iz kje pa si? Iz Slovenije, Eslovenie. Aaaa, iz Slovaške. Neee, iz Slovenije. Potem me čudno gledajo... Aaaa, bivša Rusija. Nee! Pa rečem: Slovenija, z glavnim mestom Ljubljano, severna republika iz bivše Jugoslavije, Tito itd... A, tako. Dubrovnik, lepi otoki... Pa ponovno Neee, Slovenija nima otokov (mogoče bi si pa veeno kakšnega naredili, da bi jim lahko pokimal), ima pa nekaj obale, pa hribe in jezera in jame... In ko naštejem še vse sosednje države, prav z negotovostjo rečejo A ja seveda, Slovenija. Mislim, da bi morali nekaj konkretno spremeniti, da bi nas poznali že po samem imenu države.
Ogled cerkve in okolice traja celo uro, zato se šele malo pred deveto uro odpravim na pot. Že po prvih kilometrih pot zavije proti vzhodu, zato se kljub puščicam vrnem dober kilometer nazaj. Možak, ki polaga tlakavce pravi, da puščice res kažejo tja, ampak prava pot je a tam, in pokaže na pot ki vodi navzgor. Po nekaj sto metrih se res pojavijo oznake.
Vreme je danes popolno. Temperatura med 15 in 18 stopinj, sonce včasih pokrijejo koprenasti oblaki, nič ne piha in vse se zdi popolno. Po predvidevanjih me čaka 42km sprehoda.
Mimo Hortigala se vije zelo ovinkasta cesta, sledi še Estrada, Muhjorederro, kjer pomalicam in Pesues. Med potjo vidim kar nekaj že lepo razcvetelih trobentic. Juhu, kmalu bo pomlad. V Ribadevi se ponovno izgubim, in šele po nekaj krogih, ko srečam prvega sprehajalca, mi razloži, naj se ne oziram na oznake, ker ne vodijo nikamor, ampak mi pokaže pravo pot. Sledi vzpon in prečudovit pogled na morje.
Po tridesetih kilometrih pridem do Buelne in tu mi je že jasno, da bom danes ponovno hodil v temi in da je napovedanih 42km čisti nesmisel.
Pot je od tu naprej nezanimiva, saj poteka po glavni cesti, z nekaj nesmiselnimi ovinki v okoliške vasi. Za vsak prehod čez cesto pa je potrebno kar dolgo čakati, saj je cesta prometna in brez prehodov. Za pešce je prostora dobra dva metra, a ko se znoči, kljub odsevniku in naglavni svetilki nimam najboljšega občutka.
V Llanes pridem pozno. Ura je že skoraj osem. Pohitim do kraja, kjer naj bi bil hostel, v katerem bom prespal. Vprašam, kje je in mi pokažejo na bližnji mladinski hostel. Seveda je tu dovoljeno spanje le z mednarodno člansko izkaznico. Verjetno si mislil tisti hostel na drugem koncu ulice. Pohitim tja, a na vratih le list s telefonsko številko v primeru, da ni nikogar na recepciji. Pokličem in odgovori mi moški, ki mu je vse odveč. Pove, da je zaprt, ker prenavljajo. Odpravim naj se v center, kjer bo takoj za mostom penzion Bulevar. Seveda ni tega nikjer. Pokličem še enkrat, da bi izvedel točni naslov. A izvem le, da se moški ne bo še enkrat oglasil na telefon. Končno se po 46km, ob pol devetih ustavim v prvem penzionu, ki sem ga zagledal. Kolikor se da hitro povečerjam, se stuširam in operem perilo, saj imajo tu topel radiator.

Nočitev: 25
Hrana: 2
Trasa poti

sreda, 19. december 2007

Camplengo-San Vincente de la Barquera

Gostitelj mi tokrat pripravi topel zajtrk. Neko popečeno stvar, v kateri pravi da je maslo in marmelada. Poleg je seveda še polno drugih stvari, tako da na pot odidem pozno, a zelo sit.
Jutro je razmeroma toplo, le zelo vetrovno. Celo noč je tako pihalo, da so vsa vrata pokala in loputala.
Danes se izgubim že po prvih kilometrih v Santillani del Mar. To je lepo staro mesto, a rumenih puščic res primanjkuje. Hodim v pravi smeri a nikjer smerokazov. Vprašam receptorja v campu in mi razloži, da poteka pot preko avto campa. Zanimivo. Vsaj nepotrebnih kilometrov nisem nabral.
Cel dan poteka pot po asfaltu, le redko zaide na utrjen makedam. Sledijo Arojo, Oreña... Temperatura je vedno višja, v moji smeri pa se pokaže gorovje, ki je povsem zasneženo, a precej oddaljeno od morja.
Že precej utrujen od celodnevne hoje pridem do El Tejo-a. Želim kupiti hrano a je še vse zaprto, saj ura še ni 17. To bom opravil v današnjem še 8km oddaljenem San Vincente de la Barquera. Pot me vodi v hrib, mimo oz. čez golf igrišče in počutim se kot v deželi Telebajskov.
Med potjo se zvrsti kar nekaj dvigov in spustov. Na koncu dneva naštejem pribl. 800m vzponov in prav toliko spustov.
Ko pridem do hostla je že popolna tema. Pot do tja mi razlagajo mimoidoči, saj se rumene barve na sivi neosvetljeni površini ne vidi.
V bivalnem prostoru me začudeno gledata Jose in verjetno njegova žena. Ponovno je prišel en romar. Začneta se zabavati s kuhanjem. Medtem se stuširam v mrzli kopalnici z mlačno vodo, poiščem najbližji supermercado in se dodobra založim s hrano, saj me jutri ponovno čaka 38km poti.

Hrana: 9
Nočitev+večerja+zajtrk: 10
Trasa poti

torek, 18. december 2007

Santander-Camplengo

V spalnici zjutraj izmerim 11 stopinj in nič se mi ne da iz tople vreče. Po zajtrku se ob pol devetih končno odpravim čez center Santandra, proti zahodu. Na ulicah je živahno, saj se vsi odpravljajo v službe. Na cesti začuda ni gneče. Po pločniku pa se komaj prebijam. Po dobrih petih kilometrih končno pridem do predmestja. V mestu je zaradi visokih stavb še temno in hladno. Tu pa že sveti sonce. Vasi so precej bolj prijazne od mest. Enako velja za prebivalce. Edina prednost mest je ta, da ni težko najti kakšne -brezplačne- Internetne dostopne točke.
Šele danes v mišicah čutim predvčerajšnjih 52 kilometrov, zato potujem nekoliko počasneje. Do večera bom že prišel do kakšnega prenočišča.
Včerajšnja hosteliera mi je na srečo zaupala bližnjico, ki mi bo današnjo pot skrajšala za približno 8km. Vseeno jih bom moral prehoditi 36. Hodim mimo Peñacastillo in vse do Boo de Pielagosa je pot precej dolgočasna. Sledi bližnjica ob progi in čez most. Do tu se ozračje že lepo ogreje, a rokavice so vseeno potrebne.
Kmalu se dvignem na hrib in od tu je pogled precej bolj zanimiv, saj na desni strani lahko opazujem obalo in morje. Vreme je sončno, a tu prične kar močno pihati. Nahrbtnik nudi še dodaten upor in sunki vetra se ob hoji pošteno čutijo. Na vaškem izviru, kjer vsi na veliko polnijo plastenke, se tudi sam oskrbim z dodatno količino vode.
Na poti izven Santandra srečam le peščico naključnih sprehajalcev. Vsi pa so zaviti v plašče in šale in na obrazih se jim vidi, da so popolnoma premraženi.
Nekje okrog Oruña pričnem hoditi ob cevovodu, za katerega res ne vem čemu bi služil, a se ne konča vse do Cudon-a. Cevi so speljane kar po vrhu in vodijo do neke tovarne.
V Camplengu, majhnem naselju poiščem Alberge Arco Iris (mavrica), ker me sprejmeta starejša gospa in gospod. Takoj dobim vroč kakav, na večerjo bom moral pa malo počakati, ker je kuhar sin. Zaradi mraza mi za tuširanje nudijo svojo kopalnico, pa še brisačo dobim, da mi ne bo treba sušiti svoje.
Medtem sin že skuha večerjo, vsi skupaj pa gledamo televizijo, na kateri povsod predvajajo samo novice o snegu in mrazu in še večjem mrazu itd. itd. Pravijo, da je res nenormalno mrzlo. V odprtem kaminu, ki ne zaleže prav veliko kurijo kolikor se da in soba je že prav lepo zadimljena. Vsi bomo lepo prekajeni. V tej hiši tako kot verjetno v še kateri drugi nimajo centralnega ogrevanja.
Trenutno sem prehodil približno tretjino poti in če bo še kakšen dan brez dežja, potem bi moralo po statistiki do konca poti le še deževati oz. snežiti. V primeru snega pa je pot zelo težko nadaljevati, saj se talne oznake skrijejo.
To, da sem v hostlu še vedno in ponovno sam verjetno nima smisla ponavljati. In ko pišem ta dnevnik, se pošteno kadi ko diham. Pri gostiteljih, ki vodijo statistike, je videti, da jih celo leto obišče okrog 2000 gostov, decembra in januarja skupaj pa le 5-10.

Hrana: 1,5 + zaloge
Nočitev+večerja+zajtrk: 18
Trasa poti

ponedeljek, 17. december 2007

Güemes-Santander

Ponoči se je pošteno ohladilo in zunaj so psi zavijal kot volkovi. Ampak ne spomnim se, da bi v vasi videl kakšnega psa. Zjutraj se zbudim ob osmih in prva stvar je pritisk na stikalo za ogrevanje. Radiator začne pokati a kakšnega hudega učinka ni. Padre Ernesto danes odide na fakulteto nekaj predavat. Ima ogromno količino zgodovinskih diapozitivov. Ker ga želim vprašati še nekaj stvari, se odpravim v kuhinjo. Tam že pripravlja zajtrk. Čez deset minut odide.
Reče mi, da naj se najem, naj vzamem karkoli želim in še malico za na pot.
Po obilnem zajtrku se res prav počasi odpravim na pot. Ker bo danes dan počitka - 15km, se mi nikamor ne mudi. Vreme je ponovno oblačno in samo še čakam na dež.
Padavin k sreči ni, je pa pot prav dolgočasna in poteka ob glavni cesti proti mestu Somo. Od tam bom odplul z barko v Santander. V pristanišču oz. Pomolu počakam barko, kjer vstopimo trije potniki. Tokovi so tu tako močni, da morje za stebri, ki so postavljeni v plitvinah, valovi. V 20 minutah in enem vmesnem postanku se znajdem v Santandru. Alberge je le nekaj sto metrov oddaljen od pristanišča, a je trenutno zaprt. Informacije v bližnjem baru. Gostilničarka se mi smeji še preden vstopim. Ker ima v baru zamenjavo šele ob 16h, moram počakati še slabo uro, da gre odpreti hostel. Za kratkočasenje mi ponudi knjigo z napotki o El Caminu.
Hostel je tako mrzel, da imam oblečene rokavice in razmišljam še o kapi. Radiatorjev pa tu ne poznajo. Verjetno bom postavil tudi nov rekord v hitrostnem tuširanju.
Zaradi malo kilometrov naj bo tudi ta prispevek krajši, jutri pa me čaka verjetno 34km razmočene poti.

Ladja: 2,1
Hrana: 12
Prenočišče: 5
Trasa poti 1. del
Trasa poti 2. del

nedelja, 16. december 2007

Laredo - Güemes

Zjutraj navsezgodaj odidem, še preden se kdorkoli drug zave, da je že jutro. Še prej si za zajtrk pripravim kruh in ColaCao. Nedeljsko jutro je še bolj pusto od sobotnega. Le lokalni policisti ogrevajo svoje motorje, verjetno za kakšen ulov. Vse kaže, da bo danes dan čudovit, saj ni nikjer niti najmanjšega oblaka. Le nekaj meglic.
Hojo bom pričel v naselju, zato se odločim za lahke čevlje, ki jih ponavadi nosim popoldne po opravljeni poti.
Danes moram priti do naslednjega turističnega kraja Noje. Pot okrog zaliva je enolična in v naseljih zelo slabo označena. Kar nekajkrat moram za nasvet prositi domačine. Tu in tja pa me kakšen kar sam ustavi in povpraša od kje sem. Puščica kaže na del ulice, ki je zaprt s policijskim trakom. Ker gre le za neko staro podirajočo hišo nadaljujem pot.
Po suhoparnih dvajsetih kilometrih končno prvi smerokaz za Nojo, z napisom 22km. Pot iz glavne ceste le redkokdaj zavije na stranske ulice in čevlji se zdijo do sedaj odlična izbira. Po nekaj kilometrih nova tabla, tokrat z napisom 10km. Danes kilometri hitro bežijo, pomislim in pogledam dejanske. Naredil sem le 5km. Po naslednjih petih tabla z napisom 9km. Tu nekaj ne bo v redu, pomislim in nadaljujem. Izgleda da se na table ni zanašati.
Po sendviču in jogurtu sledi še nekaj dobrot iz pekarne.
Pot zavije ostro levo v gozd. Zemljo počasi zamenja mivka in pot se ostro povzpne na 120 metersko krtino. Na nekaterih delih je potrebnega že skoraj nekaj znanja plezanja. Po nekaj tednih je prav lepo zopet držati v roki skale.
Sledi pogled, zaradi katerega bi se izplačalo narediti tudi kakšen kilometer več. Obala polna mivke, valovi, evkvaliptusi...
Prepričan sem bil, da bi bilo lepše že kičasto, a ko sem prispel na vrh in zagledal še drugo stran, sem se premislil. Na vrhu sem malo posedel in se nato hitro spravil s hriba, da bi vse skupaj pogledal še od blizu. Pot se je med brinjem strmo spustila in v kolenih me je že pošteno bolelo a se vseeno nisem dal.
Nekaj trenutkov kasneje hodim bos po kakšnih 100m široki in približno 2km dolgi obali. Ura še ni veliko in malo posedim na soncu poleg morja, ki se mi z vsakim valom bolj približuje. Bliža se plima, sam pa se odpravim v mesto. Po 33 kilolmetrih stojim pred zaprtim turističnim uradom Noje. Za danes so zaprli že pred urami. Grem do prvih apartmajev - zaprto. Enako je pri naslednjih dveh. Mimogrede vidim tudi dva zaprta hotela in camp. Po dobri uri in petih prehojenih kilometrih ugotovim, da tu živijo le poleti. Vse zaprto, nihče nič ne ve. Ura je pol šestih in pomislim na 12km oddaljen Güemes. Slabe tri ure.
Malo me strese, a se vseeno kolikor se da hitro odpravim. Ustavi me kmet, ki ne more prehvaliti tamkajšnjega hostla. Ko ga vprašam koliko je do tam, me z dvema urama nekoliko potolaži. Tokrat pride prav naglavna svetilka. Oznake so blede, smerokazi prevrnjeni. Vseeno se prebijem do San Miguel de Meruelo in Bareyo. Končno v Güemesu. Prvega mimoidočega vprašam za hostel. Kakšna dva kilometra v tisto smer, mi pokaže. Števec se ustavi pri 50 kilometrih (45 brez iskanja v Noji), ura pa pri 12 urah. V hostlu so začuda tudi ob tej pozni uri ljudje in gori luč. Nekaj vaških parov je zbranih pri partiji domin.
Ernesto mi pokaže tuše, ki so mimogrede na stalnem zračenju brez vrat in oken, spalnico v kateri je potrebno vsako uro in pol pritisniti gumb za ogrevanje, ter me povabi na večerjo ob kaminu v bivalni prostor. Tako toplega sprejema na letošnjem Caminu še nisem doživel. Po tuširanju se vrnem tja in ga vprašam kdaj ga zapre. Pravi da je pri njih vedno odprto in tako bo tudi danes. Lahko prespim ob kaminu ali pa v spalnici. Nekaj časa skupaj posedimo ob kaminu, nato pa počasi vsi odidejo. V knjigo gostov vpišem nekaj vtisov in ko se dodobra ogrejem odidem v spalnico spat, saj so klopi sicer mehke a zelo ozke. Seveda bom spal na zgornjem pogradu poleg stikala za ogrevanje. Morda bo 2 metra visoko bolj toplo kot spodaj.

Hrana: 8
Prenočišče + večerja + zajtrk: 12
Trasa poti

sobota, 15. december 2007

Castro Urdiales - Laredo

Danes želim do prenočišča priti za vsak slučaj nekoliko prej, zato startam še v temi, a je do izhoda iz mesta že svetlo. V trgovini si nabavim nekaj popotnice, kjer prodajalka presenetljivo začne v angleščini razlagati, kako je ona delala v Londonu in ni znala niti besedice angleško. Danes se mi mudi in nadaljujem po asfaltni cesti v prve hribe.Danes je sobota in imajo lovci svoj dan. Srečam jih kar nekaj in v gozdu cel dan poka. Pot po pečinah me vodi do glavne ceste in še vedno se sprašujem, čemu moram prehoditi 30km, ko pa je zračne razdalje le dobrih 12. Kmalu mi postane jasno, ko cesta zavije globoko proti jugu. Danes ni alternativ, zato bo potrebno izpeljati celo pot.
Ceste so verjetno zaradi nedelovnega dne prazne in le tu in tja srečam kakšno vozilo. Nekaj ljudi mi celo trobi in maha v pozdrav.
Je pa toliko bolj živahno ko pridem do vasi, saj so na delu vsi traktorji in kmetje. Sledi prvi hrib, kjer srečam kmeta ki preganja bika izgleda da mu je ušel iz pašnika. Vrh hriba je na okrog 250 metrih in se počasi spusti v dolino. Na nogi se mi je naredil prvi manjši žulj, a me še kar moti, posebno pri hoji navzdol.
V vsaki vasi vsaj na eni hiši visi božiček in pleza ali na balkon ali pa vsaj na okno. Tudi vhodi v vasi so že okrašeni.
Sledi še vzpon na zadnji današnji hrib. Ker imam za seboj že precej kilometrov, ga prehodim precej počasi. Sredi ceste srečam majhno miš, ki prav išče nesrečo in se ne da motiti.
Po 33km se končno spustim v Laredo. V knjigi sta do naslednjega mesta dve opciji. Prva z ladjo čez zaliv, druga pa peš okoli zaliva. Če bi izbral drugo možnost, bi bilo morda boljše izhodišče mesto Colindres. Ampak meni je bolj všeč opcija z ladjo. Tokrat najprej preverim, v katerem delu je turistični urad. Ker je na začetku, grem najprej tja vprašati za prenočišče.
Danes bom prespal pri nunah. V lasti imajo hostel z okrog 20 ležišči. Mimogrede vprašam še kdaj gre ladja na drugo stran zaliva, pa se mi gospa samo zasmeji. Ladja namreč ne vozi več. Torej druga možnost. Peš okrog zaliva.
V hostlu, ki ga vodijo nune je povsem drugače kot s tistim ki ga vodijo menihi. Vse je lepo pospravljeno, polno slik, cvetja, vse se sveti... Ima pa eno pomanjkljivost. Ni hrane :(
Nuna mi priporoči bar, kamor me tudi pelje. Ampak tam ni nič konkretne hrane. Poskusim še nekaj okoliščih ulic in nič. Samo bari, vse ostalo je zaprto. V edino bližnjo odprto trgovino grem po nekaj stvari, da se mi ne bodo od lakote jutri sezuvali čevlji. Žal nune tudi kuhinje nimajo, tako da bo hrana mrzla. Danes grem spat nekoliko prej, da bom jutri lažje hodil. Mislim, da se tu ne rabim zaklepati, saj imajo tudi sveče :)

Prenočišče: 13
Hrana: 8
Trasa poti

petek, 14. december 2007

Bilbao - Portugalette - Castro Urdiales

Noč je minila hitro in še predno se uspem do konca urediti, zaspana Hosteliera odklene vrata ter gre takoj nazaj spat. Tu so naravnani na deveto uro. Zajtrk me že čaka na mizi. Seveda si moram vodo pogreti sam in iz hladilnika vzeti kar bom jedel.Dokončno sem se odločil, da bo za danes 52km odločno preveč, zato v mestu poiščem podzemno železnico in se spustim po treh tekočih stopnicah globoko v podzemlje.
V nekaj krogih najdem rumene puščice in se odpravim proti Muskizu. Vreme je danes zelo oblačno in temu primerno je tudi temno. 15km hodim po urejeni poti za pešce in kolesarje. Pot je asfaltirana in zato neprijazna za podplate. Tudi okolica ni prav nič zanimiva. Predmestje, avtocestna križišča... Srečam le celo kopico kolesarjev, ki se kljub mrazu ne dajo motiti.
Vse pa se spremeni v Muskizu. Tam me pričaka plaža polna mivke, valovi in čudovita pokrajina... in 120 stopnic. Od tu naprej je tudi podlaga prijazneša. Med potjo je zanimiv v skale izklesan predor.
Pred hribom gradijo nov most, starega pa trenutno nadomešča nek čuden nasip. Vzpon je precej strm, spust pa se vijuga po serpentinah. Tu bi morali biti neka bližnjica, a je nikjer ne najdem, zato sledim puščicam, ki ponekod skoraj niso vidne. Če nisi vedno popolnoma zbran kaj hitro kakšna uide. Na srečo nisem spregledal nobene.
Do Castro Urdiales-a pridem zelo pozno in najprej poiščen turistični urad. Razložijo mi, da je en odprt hostal ravno na drugi strani mesta - tam od koder sem prišel. Po 37km se le ustavim. Ljudje se na veliko pritožujejo, da je pri osmih stopinjah strašen mraz. Meni pa se zdi za ta letni čas prav solidna temperatura.
Povečerjam tortillo patato, ob tem ravno ujamem še vremensko napoved, ki obljublja oblačno vreme, se stuširam itd. Preučim tudi jutrišnjo pot. Verjetno ne bo ravno kratka.
Hvala tudi vsem za vzpodbudne komentarje.

Prevoz: 1,4
Prenočišče + zajtrk: 38
Hrana: 5
Trasa poti Bilbao
Trasa poti

četrtek, 13. december 2007

Meakur-Bilbao

Spalnica je bila ponoči tako vroča, da sem komaj spal, zajtrk pa še zdaleč ni bil tako točno na mizi kot pri menihih. Zamujal je pol ure, a ker tudi sam še nisem vsega postoril, me to ni nič motilo. Zunaj je ponovno mrzlo in ker sem zgoden še precej temno. Najti moram še Camino, saj je hostel v Meakurju in je oddaljen 3km od poti v Morgi, pa še včeraj sem se to pot pripeljal z avtom po čudnih cestah. Na karti so vrisane poti, ki bi me dokaj hitro pripeljale do izhodišča. Le te pa so zaraščene in se le po polžje prebijam. Po eni uri končno nadaljujem, kjer sem včeraj končal. Ker je sončno so tudi poti malenkost bolj suhe. Ponekod se blato celo ne ugreza več. Kmalu pridem do asfaltne ceste in kilometri tečejo hitro, ura pa počasi, tako da malo upočasnim tempo, saj bo hosteliera odprla hostel šele ob 18h. Proti prejšnjim dnem, je današnji prava šala. Za mano nekdo besno trobi in ko se ozrem, sedi v avtu gospod, ki me je včeraj peljal do hostla in na vse pretege maha ter se smeji. Zares dobrovoljni ljudje. Na nekaterih delih je pot tako ozka in trnjeva, kot bi se prebijal k Trnuljčici. Jakna, hlače in spodaj koža zo sicer precej odporni, a na koncu le nekoliko popustijo. Rezultat so izvlečene niti in popraskane noge. Cel dan me tudi nizko preletavajo letala, ki pristajajo na letališču v Bilbao-u.
V trgovini si nabavim nekaj potrebščin, kot je npr. krtača za čiščenje blata, hrana za danes in nekaj zaloge za jutrišnji podvig.
Po dvajsetih kilometrih se pot ponovno vzpne. In ko sem že mislil, da sem za danes opravi z blatom, pod nogami veselo začofota.
Povzpnem se na okrog 450m visok hrib Monte Avril nad Bilbao-m, ki je precej obiskan. Sledi še spust do prenočišča na začetku mesta.
Seveda sem przgogen, zato se preobujem in pomalicam. Delavci iz sosednjega lokala me povabi o v prostore, da ne bom zunaj zmrzoval. Med drugim se ukvarjajo tudi z izkoriščanjem altermativnih virov el. Energije. S testnim sistemom, ki ga imajo so pridobili že 20103kwh, s čimer so naravi prizanesli s 19097kg CO2.
Ura je hitro 18 in tako se v hostlu udobno namestim in stuširam. Nekaj ulic stran obiščem trgovino s kruhom in slaščicami ter drugo s sadjem.
Jutri bi moral do prve možne nočitve prehoditi nekaj več kot 50km. Obstaja še možnost, da se prvih 15km peljem z Metrojem do Portugalete, da ne bom imel konec dneva težav. Menda je tudi pot nezanimiva in verjetno bom izkoristil slednjo možnost.

Hrana: 14
Prenočišče + zajtrk: 10
Ostalo: 2
Trasa poti

sreda, 12. december 2007

Cenarruza-Morga

Ayer: mucho barro y duro. Oy: bonito y buen tiempo.
Ponoči je bila temperatura kar ugodna, sicer sem pa spal v termu. Jutro je ponovno prišlo prehitro in da me ne bi zbudili menihi, sem raje sam vstal nekoliko prej. Ponovno natančno ob dogovorjeni uri potrka menih in mi prinese ogromen vrč vroče bele kave in koš kruha. Še nekoliko v mraku se podam v smeri Gernike.
Zunaj je mrzlo, povsod je slana, a temperatura le ni dovolj nizka, da bi zmrzovale tudi luže in blato.
Pot je zmerna, počasi se dviga dober kilometer, nato se spusti levo, po asfaltni cesti. Kjer ni trdne podlage, je blata še vedno na pretek. Prijazen kmet, ki je tudi že zgoden, mi ponudi hojo po njegovem travniku, saj so na stezi krave popolnoma premešale zemljo in vodo. Vsaka hiša ima vsaj dva psa in tako sem spoznal verjetno že skoraj vse možne mešanice ovčarjev, labradorcev in zlatih prinašalcev, pa vejetno še vse kaj drugega. So pa vsi po vrsti prijazni.
Počasi prisopiham do kraja, kjer začne zmanjkovati rumenih puščic. Ker ni nikjer človeka, ki bi ga lahko vprašal za pot se odločim za metodo poskusov in napak. Pot se razdeli in odločim se za tisto z zumeno in belo črto (tu imajo poti označene z rumeno puščico, rumeno-belo črto, rdeče-belo črto in modro-belo črto - te sem zasledil do sedaj). Po kakšnem kilometru se konča in odidem nazaj. Sledi druga pot, in kmalu se pokažejo rumene puščice, za katere se izkaže da imajo popolnoma drug pomen, saj se tudi ta pot po dobrem km. konča. Za tretjo pot se nisem odločil, saj je potekala v popolnoma napačni smeri. Odločim se da grem nazaj in poskusim najti kakšno zbledel smerokaz. Izk z lo se je, da sem enega spre ledal, saj se je skrival v grmovju, kjer se je pot skrenila z glavne ceste. Končno na pravi poti, a izgubil sem več kot uro časa in prehodil dodatne 4km. Na poti sem moral še enkrat nekaj 100m nazaj, saj je bila oznaka na drugi strani stebra in kazala nazaj na pot, katere smer se je spremenila za več kot 120 stopinj.
Precejšenj zaostanek me je prisilil, da se v Gerniki nisem ustavljal. Pozno popoldan pridem do Morge, kjer pokličem hostel, kjer naj bi govorili tudi angleško hahaha... Samo špansko. Nekako se dogovorim, da pridem prespat. Če ni nikogar, ta hostel ki je oddaljen 3km od poti, enostavno zaprejo.
V Morgi je že trdna tema in seveda ne duha ne sluha o kakšnem hostlu. Prveg možnega prebivalca vprašam za nasvet a mi pove, da je precej zapleteno do tja, pa še daleč je, zato me bo kar peljal.
Hostel je kar velik in zelo topel. Tudi danes sem edini gost. Po tuširanju in večerji s hotelirjem sledi še pranje perila, telefoniranje v Bilbao za jutrišnje prenočošče in določanje tistega za pojutrišnjem. Izkaže se, da ga bo težko najti. Vmesni trije so zaprti, četrti pa je oddaljen že več kot 50km. Upam, da bom jutri v Bilbao-u dobil kakšen namig.

Večerja + nočitev + zajtrk: 20
Trasa poti

torek, 11. december 2007

Deba-Cenarruza

Današnjega cilja ni na zemljevidu, je pa v bližini Bolibar-a.
Zbudim se v še kar toplo in začuda tiho jutro. Ker so mi obljubljali še več dežja kot včeraj, sem prav začuden, kajti zunaj je le malo oblačno in mirno vreme. Vseeno pojem, naredim nekaj vaj za raztegovanje in se pripravim na dež. Ko prečkam pokrito tržnico, v kateri so se pravkar nameščali trgovci z vzhodno robo, in železniško postajo, se zazrem v hrib, kamor vodijo puščice. Pogled ni ravno prijeten, saj bom moral popolnoma neogret v klanec, ki mu ni videti konca. Prvi večji kraj, do katerega moram priti je Apain in sicer mimo cerkve Calvario. Duga pot vodi mimo Sasiola in podaljša današnjo pr cej težko etapo še za dodatne pribl. 4km. Ko se dvigujem na hrib, se prične počasi tudi hladiti. Iz prijetnih 16 stopinj, pade temperatura na 13. Kljub včerajšnjemu dežju je pot zaradi kamenja kar znosna. Vseskozi se pot do Apaina, z izjemo nekaj 100m, strmo dviguje. Ko preverim mojo hitrost, sem precej začuden, saj bi tako naprej prišel do cilja že zvečer. A če je klanec navzgor, sledi tudi spust. Res je sledil, do Olatz-a, a za naslednjim ovinkom je ponovno vzpetina. Tokrat blatna, s potoki vode. Seveda sedaj lezem navzgor še počasneje, saj se čevlji dobesedno ugrezjo do gležnjev. Če bo šlo tako naprej, bom v nekaj dneh hodil do kolen v blatu ;) Ker se pomikam v notranjost, stran od obale, je pričela padati tudi temperara, vse tja do 8st.
Do Markine se pot strmo spusti in potrebno je precej pazljivosti, saj sta sredi poti strugi potoka globoki okrog pol metra.
Pri dveh domačijah opazujem zrele kakije, a so gotovo še prekisli :) Pot nadaljujem ob potoku, kjer si za silo s čevljev odstranim največje blato. A kot se mi je to zgodilo v teh dneh že večkrat, ravno za konec sledi pot z najbolj debelo blatno podlogo. V Bolibarju sem bil prepričan, da je najhujšega že konec, a za zadnji finiš sledi še 150m vzpona. Končno ob 18h prispem do cilja in sledim oznakam za hostel. Na vratih pa za presenečenje tabla z napisom: zaradi praznikov zaprto. Kakšni prazniki? Delavci, ki so preurejali prostore me napotijo v samostan.
Tam me menih v dolgi beli halji in pasom pospremi v manjšo sobo, preurejeno za pohodnike. Pove, da bo ob 21h večerja, mi pokaže kopalnice, ki so mimogrede precej stran od spalnice (ven na mraz, po zunanjih stopnicah do ceste in druga vrata poleg garaž). Vsi prostori so tako umazani, kot bi jih zapustili pred tremi leti.
Po tuširanju, tudi tokrat s toplo vodo, natanko ob 21.00 potrka na vrata drug menih ter mi prinese večerjo ter pečat za Credential. Vpraša me še, če mi bo tole všeč, in pokaže na popolnoma zrel domač kaki. Če ne bi imel ušes, bi mi verjetno padla glava z vrata. Poleg tega mi prinese še zelenjavno juho z lečo ter neko mešanico sira, kisle smetane in paradižnika, globlje v vsebino se pa raje ne bom spuščal, ker sem po 1200m vzponov in 1000m spustov precej lačen, pa tudi zebe me, saj po dobrih treh urah gretja s kaloriferjem temperatura še ni presegla 13stC, kar je celih 7st. več kot zunaj. Hrana je božanska - pa saj smo (oz. sem - ponovno sam) v samostanu. Upam da bom tudi spal tako. Se bom pa dobro zaklenil, ker nikoli ne veš, kakšne fantke imajo radi ti ljudje :)

Večerja, zajtrk + prenočišče: 10
Trasa poti

ponedeljek, 10. december 2007

Zarautz-Deba

Noč sem prespal tako sladko, kot že dolgo ne. A prišlo je jutro in na vrata je že trkal moj današnji sopotnik. Še predno se dobro zavem vse okolice, se poskusim osredotočiti na šumenje, nekje v daljavi. Zunaj še vedno dežuje. Kljub prižgani luči se mi malo temni. Če sta glavni temi na Caminu Frances bolečine in žulji, sta tu ob tem času prav gotovo vreme in hostli. Za zajtrk nam je Fonsy pripravila sok iz sveže stisnjenih pomaranč, popečene kruhke z marmelado in zame Cola-Cao. Za na pot sendvič s tortillo patato. Stehtali so moj nahrbtnik, ker nihče
ni verjel, da ima le trinajst kg. Res se je izkazalo, da je dobrega pol kilograma težji. Seveda, včeraj sem nabavil tudi olive, ki niso prav lahke.
Pokažeta mi še časopis, v katerem so glavna novica visoki valovi. Ponoči ko je prišla plima, so popolnoma uničili vse izložbe ob obali, morje pa je zalilo prostore. Očitno so bili valovi res nekaj posebnega. Vreme ponavadi ni tako, letos je popolnoma ponorelo, pripomnita.
Dan se prične z običajnim ritualom raztezanja mišic, nato pa naravnost navkreber.
Pot je kamnita, zelo strma in temu primerno drsi. Je pa zato pogled na obalo, ki se skriva v mraku in meglici z razburkanega morja toliko lepši. Tudi bučanje ogromnih valov je prav nenavadno.
Že po prvih nekaj korakih mi postane jasno, da sem se ponovno preveč oblekel. Navajen slovenskih razmer, vedno pričakujem nizke temperature. Tu pa je tu kljub dežju in vetru že zjutraj 16st. Med potjo se ponovno izmenjujeta dež in oblačno vreme, z Joakinom pa veselo brodeva po blatu in premagujeva hribe in doline. Pot je večinoma široka, na obeh straneh poraščena z bodičevjem, vmes pa polna blata. Čevelj se pod težo vsakokrat ugrezne vsaj 3cm in popolnoma prisesa na blato. Je pa glasno cmokanje prav prijetno poslušati.
Hodiva mimo Getarie, Askizu, Zumaie in po šestih urah ter 24km. le prispeva do Debe. Z dvigalom se spustiva do centra in tu se končajo rumene puščice. Greva naravnost do policije, kjer naju prijazna gospa usmeri do turističnega urada. A nimava sreče, saj se zapre le nekaj minut prej. Ne obupava in se vrneva nazaj do policistke, ki nama tokrat da ključe hostla in policijski pečat v dnevnik. Ni mi popolnom jasno, zakaj tega ni storila že prej. Hostel je majhen, prijazen, ima 8 postelj ter toplo vodo. In seveda bom v njem ponovno sam.
Odložim nahrbtnik in greva po mestu. Vreme je sončno in celo mesto je mirno, saj je do 17. ure vse zaprto. Ob okrepčilu s čokoladnim rogljičem natakar pojasnjuje, da tudi tu še ni nikoli videl tako visokih valov, zato se odpraviva na njihov ogled. A že po nekaj metrih se ulije kot bi odprl tuš in če sva na Caminu ostala suha, sva sedaj precej mokra. Ogled torej odpade. Raje v hostlu pregledava knjigo gostov. Zadnji se je vpisal pred štirimi dnevi, prej pa že dolgo nihče. V avgustu je svoj komentar napisal celo en Slovenec.
Okrog sedmih pride po Joakina sin z družino in vsi se še enkrat poslovimo. Od tu naprej bom verjetno do konca hodil sam.
Po tuširanju, čiščenju blata in pranju oblačil me obišče še skrbnik hostla. Malo se pogovoriva, razloži mi pot za naslednja dva dni in me razveseli z novico, da bo vreme jutri še precej slabše (vreme ima do najslabše možnosti res še nekaj rezerve, a prav veliko ne). Večerjam v hostlu, na nahrbtnik prišijem še slovensko zastavo mojega edinega sponzorja ter se odpravim pisat knjigo vtisov in ta dnevnik. Ker je hiša kjer bom prespal oddaljena le nekaj 10 metrov od morja, me bo tokrat uspavalo bučanje valov, veter in šum dežja.
Jutri pa novim dogodivščinam naproti.

Hrana: včerajšnje zaloge
Nočitev: 4
Trasa poti

nedelja, 09. december 2007

Orio - Zarautz

V Oriu imajo ponoči veliko praznovanje in celo noč pokajo petarde in rakete. Kot mi je obljubla hotelirka, okrog 5ih zjutraj pride v hostel prespat še njen sin s prijatelji. Začuda je družba tako tiha, da bi jih pri normalnem spanju v domači postelji zagotovo preslišal. Ne pogovarjajo se oz. le šepetajo, ne prižigajo luči itd.

Zjutraj ponovno vstanem nekoliko kasneje in ob 10ih nadaljujem pot proti Zarautz-u. Vreme je zelo vetrovno in perilo, ki sem ga zečer opral, je skoraj suho. Ponovno se izmenjujeta sonce in dež. Do Zarautz-a se moram povzpeti na dva okrog 100m visoka hriba. Na prvi pogled to izgleda malo, a če se hrib prične na 5m. nadmorske višine, in imaš na hrbtu 14kg poleg tega pa je pot spolzka in blatna, ne gre prav hitro. Če je bil vzpon težak zaradi nahrbtnika, je spost toliko težji zaradi kamnite poti, posute z listjem.
Po dveh urah hoje končno prispem v 6km oddaljen Zarautz, ki slovi z najdaljšo in najlepšo in sploh naj plažo v Baskiji.
Tu imam prijatelja Joakina in Fonsy, s katerima sem prehod večji del lanskoletnega Camina Frances in njuno družino, ki smo jo spoznali letos spomladi. Seveda jih želm obiskati, zato se odavim naravnost do vhoda njihovega stanovanja, na trgu v centru mesta. Zvonim in zvonim, a se nihče ne oglasi. Pomislim, da so v nedeljo odšli na kakšen izlet, zato se odpravim dalje, še prej pa na lov z hrano.
Po opravljenem nakupu v najbližji špecariji, ki je bila odprta, želim nadaljevati pot proti Debi. Pri prečkanju ceste pa me nenadoma nekdo potreplja po rami in me navdušeno pokliče. Poleg mene stoji Joakinov sin in se mi veselo smeji, ter gleda, kot bi padel z Lune. Tudi sam komaj verjamem, da sva se slučajno srečala sredi mesta.
Sledi telefonski klic in nekaj minut kasneje je zbrana vsa družina. Težko vidiš trenutek, ko je na enem mestu zbranih toliko srečnih in hkrati presenečenih ljudi. Že po prvih minutah mi je jasno, da danes ne bom več nadaljeval poti. Njihov predlog je, da si danes malo oddahnem in jutri nadaljujem pot.
Po skupnem kosilu v eni izmed restavracij mi Joakin razloži, da bi rad videl, če bi prespal pri njih, jutri pa bo z mano prehodil pot do nasledjega hostla v Debi. Seveda njihovo povabilo rade volje sprejmem, zato me pred kosilom najprej odpeljejo na nekaj txakolijev.
Po obilnem obroku se sprehajamo po obali in opazujemo okrog 9m visoke valove, ki veselo zalivajo celotno obalo in sprehajalno pot. Tako visoki valovi so tudi tu prava redkost. Pridružim se njihovemu največjemu veselju, stati na robu pomola in nato teči pred valom. Seveda je pred takimi valovi kljub temu, da na obalo pridejo že povsem mirni, potrebno teči okrog 20-30m. Razložijo mi, da je trenutno morje nizko, zato valovi še ne pridejo tako daleč. Toda ponoči bo plima in razmere bodo popolnoma drugačne.
V domači kuhinji sledi družinska večerja s tradicionalno tortillo patato in vinom. Večer se nadaljuje s prijetnim klepetanjem. Kar nekajkrat tema nanese na romanje in vedno se konča s komentarjem "te peregrino loco". Kaj to pomeni pa izbrskajte sami.
Zunaj ves čas dežuje, piha in kar vidim, kako se v hribovju zemlja spreminja v globoko blato. Enakega mnenja so tudi vsi ostali.
Tu se moram še enkrat zahvaliti Fonsy, Joakin-u za topel sprejem in vse kar sta mi danes podarila, njunima hčerkama in sinu z družino za res prijetno popoldne, Idoia-i pa za njeno sobo.
Thank you, Fonsy and Joakin for your warm home and everything that you gave me today, your daughters and son with family for pleasant afternoon an Idoia, thank you for your room.

Hrana: 6
Trasa poti

sobota, 08. december 2007

Irun - Orio

Zjutraj se ob prvem zvonenju budilke prebudim in ker je šele 8.00 in popolna tema, se odločim malo podaljšati spanec. Ponovno me zbudi ropotanje čistilke nekje na hodniku. Malo odprem oči, a je še vedno popolna tema. Vseeno pogledam uro in začuden ugotovim, da bo prav kmalu deset. Seveda na spuščene rolete niti nisem pomislil. Kar se da hitro uredim sebe in nahrbtnik.

Ko se ponovno znajdem na cesti, se začnem ozirati za slavnimi rumenimi puščicami. Seveda nikjer nobene, zato se odpravim proti vasi Hondarribia (Fuenterrabia). Na poti kmalu naletim na štiri pohodnike, in v istem trenutku še na puščico. Konec koncev le ni vse tako črno. Seveda sem še vedno brez "Pilgrims credencial", kjer se zbirajo pečati in brez katerega se ne da prenočevati v hostlih namenjenih romarjem. V prepričanju, da ga bom dobil v Hondarribi, se tu ustavim. Žal ga nimajo, a mi ženska v kiosku pred cerkvijo, kjer prodaja spominke, zatrdi, da ga bom dobil v San Sebastianu. Za vsak slučaj mi požigosa prazen list papirja v beležki.

Ko zapustim Hondarribo se znajdem pri smerokazu, ki kaže naravnost za alpinstično pot in levo za ostale pohodnike. Zaradi razmočenega terena in obilice blata se odločim za slednjo. Izkaže se, da je tista druga alpinistična vodila na okrog 150m visok hribček. Pot bi mi skrajšala le za nekaj sto metrov. Pokrajina je čudovita in vreme se menja vsakih nekaj minut. Oblaki, dež, sonce, nato se ponovi. Pot vodi mimo Montana Kalea, po asfaltu do odcepa za Aterpetxea, kjer prične močneje deževati a kmalu tudi neha. Od tu se pot hitro spušča do Pasajes. Nenadoma rumena puščica pokaže proti morju. Tam pa je le lestev in ploščad. Plavanje? Ne, možak ki je stal poleg mi hitro razloži, da se zaliv prečka z ladjico, ki bo na srečo ravnokar prišla. Zaliv prečka le še nekaj začudenih prebivalcev tega kraja. Po nekaj minutah na drugi strani zaliva sledi hiter vzpon na hrib z razgledom na izliv reke, nato dvo urni spust proti San Sebastianu.

Temperatura je ves dan približno enaka in sicer od 13 do 15°C. V San Sebastianu moram priti le še do Mt. Igeldo, kjer bom prenočil. Mesto je veliko in ta sprehod se kar nekako vleče. V mestu izgleda da so vsi prišli na ulice. Na stotine ljudi hodi po obali, najbolj pogumni celo surfajo. Ne z vetrom ampak na valovih. Po dobri uri le pridem do Monte Igeldo, do hostla z napisom, ki ga srečujejo večinoma poletni romarji - completo. Vseeno vstopim a mi hotelirka razloži, da je to tudi mladinski hostel in ker je sobota in veliko turistov, je žal poln celoten San Sebastian. Ponudi pa mi možnost nočitve v mestu Orio. Je pa težava, da je oddaljen 16km. Na srečo tja vozi avtobus. Tako potovanje proti Santiagu mi sicer ni všeč, a po prehojenih 30km, se mi zdi to kar primerna rešitev.

Tam je hostel, v katerem sprejemajo le romarje. Pokliče hospitalero, da pridem, in naj me počakajo. Ko izstopim na postaji v Oriu, jo moram poklicati, da me pride iskat. Ker zna gospa v Oriu le špansko, mi tudi razloži kaj naj ji sporočim. Avtobus odpelje čez dobre pol ure, zato tu uredim tudi vse v zvezi s Credencial-om. Končno ga imam. Na avtobusu me vsi začudeno gledajo. Zimski pohodniki so izgleda prava redkost. Toda vsi so pripravljeni pomagati in kar tekmujejo, kdo mi bo povedal, na kateri postaji moram izstopiti. Ko prispem v Orio, v lepo urejen hostel, kjer sem tokrat sam, mi skrbnica razloži, da je v zimskem času precej težko najti prenočišča, saj je precej hostlov zaprtih, privatni apartmaji pa večinoma obratujejo le poleti. Na zemljevidu mi označi naslednja dva. Naprej jih ne pozna. Prinese mi še zelo velik kos biskvita, ki ga bom imel za večerjo in zajtrk. Pove, da velikokrat tako pogosti pohodnike. Sledi tuširanje, in spanje.

Prevoz: 0,60 ladja, 1,75 avtobus
Hrana: 0
Prenočišče: 10
Trasa poti

petek, 07. december 2007

Camino del Norte 2007

Pozdravljeni vsi, ki me spremljate na severni Jakobovi poti oz. na Caminu del Norte. Prava pot se prične šele jutri, a bom zaradi vseh pripetljajev pri potovanju opisal tudi prihod na izhodišče. Ker so me vsi, ki so želeli izvedeti kaj več o mojem prejšnjem Caminu, spraševali tudi po stroških, bom toktat vključil tudi to. Vse številke predstavljajo evre. Večina zneskov je zaokroženih navzgor.
Letos Letalske povezave niso bile tako ugodne kot lani, vendar sem tokrat zaradi zime in s tem letnim časom povezanih težav za vsak slučaj startal z Ljubljanskega ups... z letališča J. Pučnika. Tudi letos sem izbral nizkocenovna prevoznika, s katerimi zaenkrat nisem imel težav.
Naj se potovanje prične! Z Brnika poletim ob 20:15. Poleg mene v letalu sedijo večinoma Slovenci in nekaj Angležev. Večinoma oblečeni v elegantna oblačila. Zazrem se v moje pohodne čevlje in hlače. Še vedno ne morem verjeti, da sem se ponovno podal na tisoč kilometerski pohod po Španiji.
Po dveh urah mirnega leta se ob 21:35 znajdem na Londonskem letališču.
Za dobrodošlico nas pričaka veter in obilo dežja. Tokrat sem prav vesel, da imam oblečeno vodoodporno jakno s kapuco, saj moramo z letala stopiti naravnost na dež. Po opravljenih obveznostih sem se odpravil v čakalnico, saj sem se odločil prenočiti na letališču. Žal so bili zaradi pozne ure vsi najboljši stoli (brez vmesnih naslonjal) že zasedeni. Priskrbim si večerjo in revijo, da me bo uspavala. Priskrbim si dva stola. Na enega naložim nahrbtnik, na drugega se pa se usedem. Nato po vzoru ostalih potnikov poskusim zaspati v čudnih položajih. A je bilo spanja vse skupaj bore malo. Videti pa je bilo, da je prenočevanje v STN priljubljen šport, saj so bili okrog enih po večini zasedeni že vsi stoli. Taktat se je tudi začelo počasi hladiti. Ponoči očitno ne ogrevajo velike spalnice, da se lažje spi :). Noč je minila in prebudilo me je sonce. Dopoldan uredim vse potrebne formalnosti in se zaradi zamude letala vkrcam šele ob 12.30. Po dobri uri in pol letenja se ponovno znajdemo na vetru in dežju.
Na informacijah si priskrbim karto Biarritza. Sledila je krajša, 2km pot do železniške postaje. Po dolgem čakanju in polurni zamudi vlaka smo se ob 18.00 le odpeljali proti Španiji.
V Irunu je bila zaradi pozne ure že popolna tema in vsake toliko časa se je pošteno ulilo. Pogledati grem do prvega hostla in ugotovim, da je že popolnoma poln, zato se dpravim še do drugega. Tu začuda ugotovim to, da ga sploh ni več. Začnem brskati po literaturi, ko do mene stopi mlajša družina in me povpraša, če sem pohodnik po Caminu. Razložijo mi, da tega hostla ni več, da pa me bosta odpeljala do nekega drugega, kjer bom lahko prespal. Gospod je namreč že prehodil pot in ve kako približno gre vse skupaj in bo rad pomagal.
Mimogrede mi zaupata še, da je jutri, v soboto pri njih "fiesta" in bodo vse trgovine zaprte. Dobro da sem imel v žepu samo še kruh, ki sem ga kupil v bližnji panaderiji in v nahrbtniku čokolado z letališča. Sicer pa bom hodil po naravi, kjer je polno trave, kakor bi rekel marsikdo, ki so se mu zamerili vegeterjanci.
Vse skupaj pa niti ni tako smešno, saj je moja dnevna poraba po hribovitem terenu okrog 3000 kcal. Očitno sta slutila, kako sem založen s hrano in mi dobre volje podarila pecivo, ki sta ga za jutrišnji praznik nabavila ravno preden so se zaprle trgovine. Ponudita mi tudi vožnjo do bližnjega hostla, ki je zagotovo v redu.
Po nekaj ulicah hoje pridemo do avta. Njegova žena gre z otrokom domov, midva pa se zapeljeva po nekaj krožnih križiščih do hostla, ki se skriva za drevjem. Posloviva se in veselo se odpravim proti hiši, ki mi je vedno bolj znana. Izkaže se, da je to tisti prvi youth hostel, ki je popolnoma poln. Žal sva prišla z druge strani in mi je bila hiša tuja, g. pa se je tudi že odpeljal.
Toliko o prepričanju mnogih ljudi, da Baski niso prijazni. Sedaj jih poznam že preveč, da bi rekel, da so to le svetle izjeme.
Iskanje prenočišča se zato znova lotim peš. Po priporočilu mimoidočih ljudi, so v okolici železniške postaje privatni apartmaji. V centru mesta po nekaj krogih le najdem ugodno prenočišče.
Namestim se v sobi in po tuširanju vidim le še posteljo, odejo in stikalo za izklop luči. Ko se uležem v posteljo premišljujem in razmišljam.
Današnji večerni pohod po Irun-u je le potrdil moja pričakovanja, da bo na severni poti precej težje najti primerna (oz. kakršnakoli) prenočišča in da bo hoja v tem letnem času v primeru dežja precej težja kot spomladanski Camino Frances.

Letalski prevozi: 42+40
Vlak: 5,20
Hrana: 5
Prenočišče: 35

nedelja, 07. januar 2007

Špica (733m)

Popoldanski izlet na Špico pri Vrhniki (južni vrh grebena Planine). V pripravi je obnovitev razglednega stolpa, do takrat pa si okolico lahko ogledate še s starega približno 24m visokega stolpa, zgrajenega 24.04.1955, na katerega se lahko naenkrat vzpne 12 oseb. Za vzpon in spust potrebujete okrog ene ure in pol. Pot je na nekaj mestih bolj strma, sicer pa lepo označena in primerna za vsakogar.