sobota, 20. maj 2006

Camino Frances - zaključek

Trenutno sedim na enem izmed Londonskih letališč in se vračam domov poln vtisov s poti.
Na Camino sem se odpravil brez znanja Španščine ali Francoščine in brez priročnikov za pot. Imel sem le spisek krajev s hostli, ki sem ga dobil v St. Jean Pied de Portu, kopijo poti na treh A4 listih, denar in spisek najpogostejših španskih besed ter fraz na petih A5 straneh. Kljub nekoliko nejasnim oznakam predvsem zadnjih 200km. nikoli nisem zašel, ali se kakorkoli počutil izgubljenega.

Med 890 kilometersko razdaljo ki sem jo prehodil v slabem mesecu, sem srečal mnogo judi iz celega sveta. Pogovarjal sem se s pohodniki iz Avstralije, Avstrije, Brazilije, Italije, Japonske, Nemčije, Norveške, Nove Zelandije, Francije, Kanade, Slovenije, Španije, Velike Britanije, Združenih držav Amerike... V knjigah prenočišč pa sem zasledil še goste iz Estonije, Indije, Kitajske, Madžarske, Poljske, Švice... in tam je vpisanih še mnogo drugih držav, ki se jih trenutno ne spomnim.

Veliko pohodnikov pride na to pot iz verskih razlogov. Drugi so tu zaradi zdravega načina življenje, tretji za zabavo. Ko sem jih med pogovorom spraševal zakaj so se odločili za Camino, nisem nikdar dobil jasnega odgovora. Tudi od mene ga vrjetno ne boste izvedeli. Poti nisem prehodil zaradi verskega prepričanja, niti ne zato, ker bi me v to kdo pregovoril.
Odgovori oz. vprašanja ljudi so bili približno taki:
- Od prijatelja sem izvedel za to pot, pa sem jo želel prehodti še sam;
- Zanimalo me je, če zmorem tudi jaz;
- V Španiji je tako lepa narava...
- In zakaj si prišel ti?

Pohodniki smo na začetku večinoma hodili sami, med potjo pa smo si nekateri našli znance, drugi prijatelje, tretji ljubimce, četrti so prišli do konca sami, nekateri so odšli peš tudi nazaj. V kolikor imate možnost izbire, hodite sami, ali pa si za družbo izberite špance, saj vam bodo radi pokazali značilnosti in navade v posameznih krajih. Meni sta Španijo čudovito predstavila Fonsy in Joakin, par iz okolice San Sebastiana, s katerima sem prehodil 3/4 poti. Nikakor pa vas ne smejo ovirati pri hoji. Imejte svoj tempo, in na koncu morda ugotovite, da so bili najlepši trenutki poti tisti, ki ste jih prehodili sami.

Celotno pot od St. Jean Pied de Porta pa do Santiaga ali celo Fistere, nas je v tem letnem času prehodilo zelo malo. Na vpisnem listu v Santiagu sem bil med 25 vpisanimi edini. Drugi pričnejo pot v Pamploni, Burgosu, Leonu... Tudi med potjo sem srečal le nekaj ljudi, ki je pot pričelo v Franciji, seveda pa so bili tudi taki, ki so imeli v St. Jean Pied de Portu za seboj že 1000 km. ali celo več, in tisti, ki bodo šli peš tudi nazaj.

Kolesarjev je bilo med potjo precej manj kot pešcev, potujejo hitreje in se z njimi nisem imel priložnosti prav veliko pogovarjati.

Med popoldanskimi pogovori slišiš različna razmišljenja ljudi. Od takih, da imajo med potjo težave s svojim telesom le tisti popotniki, ki nimajo jasno zastavljenega cilja, do takih, ki pravijo da je kapitalizem malo boljše zlo kot socializem. Nikoli ni nihče omenjal ali izražal kakršnegakoli sovraštva ali nestrpnosti. Prav tako nikoli, niti enkrat, nisem naletel na osebo, ki ne bi bila prijazna, ne bi bila pripravljena pomagati ali se pogovoriti. Enako je bilo tudi z ljudmi ob poti. Prav tako ni imel nihče, s katerimi sem hodil težav z odvzetimi stvarmi.

Hrana je bila med potjo v redu. Če ste vegeterianec, al celo vegan, si boste morali med potjo večino hrane pripravljati sami, ali pa se malo prilgoditi (ribe, jajca, mleko, sir). Španci vam bodo namreč ponudili meso ali ribo. So pa vmes tudi svetle izjeme, ki vedo, da je riba žival.

V kolikor ste med tistimi, ki nameravate celotno pot prehoditi v podobnem ali celo krajšem času kot sem jo sam, ter niste dobro pripravljeni in nimate jasnega cilja, vam jo odsvetujem. Saj je potrebno prehoditi razdaljo (z vsemi ogledi) okrog 900km (za boljšo predstavo: Ljubljana - Berlin), torej 32km dnevno. Med potjo je 15.500m vzponov in še nekoliko več spustov. Za orientacijo, v 28 dneh 40x na Šmarno goro (d390m) ali pa 8x na Triglav (Aljažev dom v Vratih - Triglav, d1850m). Prav tako vam jo odsvetujem, če ste vajeni toplih mehkih postelj, čistih kopalnic, avtomobilov in imate odpor do česa slabšega. Pogradi so prekratki, včasih rjavi od umazanije, škripajoči... V tuših (mnogokrat mrzlih) pa se vam ne sme gnusiti z žulji stopiti v 5cm. visoko mešanico mila in kocin. Seveda so to ekstremi, ki sem jih dožiel le nekajkrat. Večinoma so hostli lepo urejeni, za samo čistočo pa smo odgovorni pohodniki sami, in večina nas je bila takih, ki nismo gledali le na sebe temveč tudi na tiste, ki pridejo za nami.

V kolikor pa imate jasen cilj ter voljo, je to enkratna pot, polna doživetj, čudovite narave in lepih vasi, ki je ne smete zamuditi. To bo nepozabno doživetje, ki ga boste vrjetno želeli ponoviti še kdaj. Saj je pot vedno drugačna, kot mi je zatrdil Haquin, ki jo je prehodil že tretjič. Če se na pot odpravljate prvič pojdite sami. Imeli boste svoj tempo in ritem. Našli si boste prijatelje, spoznali mnogo ljudi, naučili se boste nekaj španskih besed (v kolikor ne znate špansko) in bili popolnoma neodvisni.

Mene je pot zagotovo spremenila. Na Španijo gledam popolnoma drugače, kot pred Caminom in ne predstavljam si, da poti ne bi ponovil.

V dnevniku je opisana le pot, kraji, ter nekaj doživetij s poti, kar pa je le drobec tistega, kar doživiš na Caminu. Med potjo je dovolj časa za razmislek, za pogovor s seboj. Če mi pišete, vam morda zaupam tudi ta del, zaradi katerega je vsaka minuta Camina prav posebna in lahko vredna več kot dnevi vsakdanjega prehitrega življenja.

Na koncu bi se rad zahvalil družini, vsem ki mi stojijo ob strani in so me podpirali med potjo, delodajalcu, ki mi je dovolil izkoristiti tako dolg dopust in seveda Joakinu in Fonsy.

V kolikor imate kakšno vprašanje, se na pot odpravljate dudi vi, ali pa vas zanima kakšna podrobnost o mojem potovanju, pišite in rad vam bom odgovoril.

Buen Camino!

četrtek, 18. maj 2006

Olveiroa - Fisterra

Zbudimo se v suhem jutru in se odpravimo proti Atlantskem oceanu. Pot je zaradi včerajšnjega dežja še malo razmočena in vsake toliko časa pade med soncem tudi kakšna kapljica.
Po nekaj urah hoje (31km) pridemo do Fisterre. Pred nami se odpre najlepši a hkrati tudi najbolj žalosten pogled. Po 27 dneh hoje se bo naše potovanje in druženje končalo. Občutki so mešani in še ne dojamem, da je skoraj cel mesec minil tako hitro.

Ker se hostel odpre šele ob 17. uri nadaljujemo pot do skrajnega zahodnega dela celinske Evrope, kjer po neki stari navadi sežgemo oblačila (vsaj en del) v katerih smo prehodli Camino. S tem smo naše stare težave odvrgli in lahko na novo začnemo brez bremen. Po opravljenem obredu se nastanimo v hostlu in to so tudi zadnji metri moje peš poti iz St. Jean Pied de Porta.

Jutri se vračamo z avtobusom (prvič po 28. dneh se bom znova peljal in ne hodil) v Santiago, kjer si še enkrat ogledamo mesto, v soboto pa se vrnem domov in napišem še kakšen pameten zaključek in statistiko s poti.

sreda, 17. maj 2006

Negreira - Olveiroa

Jutro je lepo v dolinah je megla. Na hribu zagledam veternice za pridobivanje el. Energije in to ni prav nič dober znak.
In res cel dan kar pošteno piha. Oznake kamina so čedalje bolj zbledele in če na križiščih nisi pozoren hitro kam zaideš.

Razdalje med kraji so čedalje večje, popoldne pa se še pooblači in prične deževati. Kolikor hitro je mogoče si oblečemo palerine, vendar smo zaradi vetra kljub temu od kolen navzdol popolnoma mokri.

Popoldne preživimo bolj v prostorih hostla, zato imamo malo več časa za pogovor. Spoznam Akiko iz Japonske in Andrewa iz Avstralije.

Jutri nas čaka še zadnji dan potovanja po Španiji.

torek, 16. maj 2006

Santiago de Compostela - Negreira

Iz Santiaga je prvi del poti res lep, kasneje pa hodimo po pusti cesti in gozdnih poteh. Včeraj sem v Santiagu srečal tudi tisti dve slovenki, ki sta se zaradi bolezni nameravali vrniti, a sta le prišli do Santiaga - tudi s pomočjo avtobusov.
Ker v hostel pridemo po 22km. zelo zgodaj, še zadnjič operem perilo in pospravim po nahrbtniku.

Danes si večerjo kuhamo sami. Po večerji se znova srečam s Škotom, ki je bil nekoliko pozen in bo moral spati zunaj na blazni.

ponedeljek, 15. maj 2006

O Pino - Santiago de Compostela

Naš današnji cilj je priti v Santiago. Ker smo včeraj naredili toliko več kilometrov, to ne bi smela biti kakšna posebna težava.
Po dokaj dolgočasni poti mimo Arca de Pino, letališča in Monte del Gozo pridemo končno v Santiago. Malo poslikamo, ogledamo katedralo, ki ni nič posebnega, in se namestimo v bližnjem hostlu v centru Santiaga.

Ko sem izbiral fotografijo, ugotovim, da sem uspešno pobrisal 60 fotografij in to ravno iz Santiaga ter poti iz O Burga. Kartico sem uporabil še predno sem jo skopiral... Se zgodi. Sicer pa se pripravljamo še na zadnjih 90km poti do Fisterre na Atlantskem oceanu.

nedelja, 14. maj 2006

De Palas de Rei - O Pino

Danes pot nadaljujemo proti krajem: San Xulian, Ponte Campana, Casanova, Leboreiro, Melide, Raibadiso de Baxo in Arzua. Danes bo to krajša pot dolga 28km.
Med Azuro in naslednjim hostlom je namreč 16km. A v Azuru nam zatrdijo, da je naslednji hostel čez 8km. Seveda nadaljujemo, ker bo sicer jutri težkih 43km. O hostlu pa ne duda ne sluha, zato se po 42km. v O Pino-ju odločimo prespati v privatnem apartmaju za 48 evrov, saj je ura že 19. Torej 16/osebo, kar se nam zdi sprejemljivo. Soba je v redu, končno normalna kopalnica in postelja z rjuhami. Prvč po 23. dneh spim izven spalne vreče.

Danes imajo Španci skoraj državni športni praznik. Nadal v finalu, Pedrosa in Alonso pa zmagovalca.

Fonsy in Joakin gledata bikoborbe, meni pa gre ob tem na bruhanje in se odpravim zgodaj spat.

Včeraj sem popravil Internetne strani, tako da na seznamu lahko pregledujete vse članke.

sobota, 13. maj 2006

Ferreiros - De Palas de Rei

Danes že ob 6.30 odidemo iz Ferreirosa proti Portomarinu. Tu dohitimo Elizabeth, ki je Švedinja in živi na Norveškem v Oslu, v kolikor sem jo prav razumel. Tam tudi dela na neki univerzi. Po klancih navzdol jo precej boli koleno, a vendar hodi s približno enakim tempom kot ostali.
Skupaj nadaljujemo pot proti Gonzar, Ventas de Naron in Ligonde-Eirexe, kjer nas Elizabeth zapusti, saj ne zmore več. Med potjo si čjtare napolnimo z vodo iz vodnjaka, kjer je v vodi veliko železa. Voda je rdečkasta in ima okus po krvi oz. železu. Sicer mi železa v krvi ne primanjkuje, a na izbiro žal ni drugega vodnjaka.

Pot po 35km. Zaključimo v Palas del Rei, kjer se moramo prebiti mimo pogreba, ki se je ustavil ravno na poti v mesto.

V hostlu smo v spalnici še z Manfredom iz Salzburga, s katerim se za silo malo pomeniva, saj zna ravno toliko angleško kot jaz nemško. Torej sem in tja kakšno besedo.

Imamo tudi zelo zanimivo kopalnico v kateri je celo kad in steklena stena z lepim razgledom ravno na glavno cesto. Žal pa ni zaves, tako da je prav tako lep razgled tudi v obratni smeri...

Povečerjamo v bližnji restavraciji s torto Santiago in tremi zobotrbci za posladek. Počasi zaključimo tudi ta praznični dan.

petek, 12. maj 2006

Triacastela - Ferreiros

Pričnemo zgodaj, okrog 6:30 v sončnem jutru. Ko se spustimo nižje, pa cel dan tavamo po megli oz. je oblačno. Šele popoldne znova posveti snce.
Izkupiček dneva je 32km in od tu naprej dvoštevilčna oznaka kilometrov do Santiaga.

Pri večerji vidim še eno čudno špansko kombinacijo. Za posladek je na izbiro tudi sir z medom...

četrtek, 11. maj 2006

Hospital de la Condesa - Triacastela

Ker se mi ne da preveč pisati, bom 2 dni obdelal bolj na kratko - več ko pridem domov.
Fonsy zelo boli noga, zato naredimo le 18km, kar tudi meni ustreza, da si naredim en dan počitka. Imamo svojo spalnico in skratka počivamo ter se pripravljamo na podvig do Fisterre.

sreda, 10. maj 2006

Pereje - Hospital de la Condesa

Dan se prične s potjo po rani cesti, a se že kmalu prične strmo dvigati proti O Cebreiru.
Danes naredimo 955m vzponov ter 265m spustov, z najvišjim vrhom na okrog 1370m. V tem hribovju tudi zapustimo Leon, in nadaljujemo v Galciji, ki je tudi naša zadnja pokrajina. Tu menda tudi večkrat dežuje.

Med potjo kupimo špagete, pradižnikovo omako, kruh in torto Santiago, saj si bomo danes kuhati sami.

V hostlu ugotovim, da sem v cerkvi, pribl. pred 6 km, ob žigosanju dnevnika pozabil zvezek z vsemi zapiski in naslovi s poti. Španca, ki hodita z menoj, sta se takoj dogovorila z receptorko, da so mi zvezek prinesli v alberge. Tu ljudje res znajo pomagati drg drugemu. Ob 20.00 sem imel zapiske že varno pospravljene.

Med tem časom pojemo večerjo, in se malo pogovorim z novim znancem iz Škotske. Prične deževati in počasi se odpravimo spat.

torek, 09. maj 2006

Ponferrada - Pereje

Danes je za spremembo precej vroče, saj v zgodnjih popoldanskih urah namerim 30°C.
V Ponferradi pojemo oderuško drag zajtrk in se odpravimo na pot. Med potjo ne srečamo nikogar, s katerim bi kakšno rekli. Zaradi jutrišnjega vzpona naredimo tudi nekaj kilometrov manj (29).

Zato pa v restavraciji v kraju Perehe pri večerji srečamo dve Francozinji (Parižanki), od katerih ena celo govori angleško, obe pa prav dobro špansko, saj imata prednike iz Španije. Pravita, da nočeta govoriti francosko, ker jih potem Španci grdo gledajo, saj se Francozi kar naprej nad čim pritožujejo. Z njima se malo pogovorimo, skupaj pojemo nato pa prespimo mirno noč v ledeno mrzli hiši.

ponedeljek, 08. maj 2006

Rabanal del Camino - Ponferrada

Zjutraj nas pričaka topel pomladanski dan... NE, vetrovno zimsko jutro s snegom.
Ko se dvignemo na najvišjo točko, pogled na uro pokaže 1530m nadmorske višine in 0°C. Najde se tudi kakšen pohodnik, ki je doma pozbil dolge hlače, a taki so bolj redki oz. le eden. Premraženi se počasi spustimo na normalnih 500m n.v. do Ponferrade, kjer bomo prenočili.

V hostlu ponovno srečam Velenjčanjko Tino, večerjo (riž) pa nam skuha Hans iz Nemčije. V spalnici ponovno nimamo sreče, saj z nami spi nekdo, ki mu nahrbtnik in superge zaudarjajo po vsej spalnici.

nedelja, 07. maj 2006

Hospital de Orbigo - Rabanal del Camino

Današnji plani vstajanja ob 6.00 so se malo spremenili, in zato prav počasi zapustimo hostel in se še zadnjič poslovimo od treh Špank.
Po počasnem prihodu v Astorgo si ogledamo katedralo, pomalicamo in odidemo novim podvigom nasproti. Med potjo srečamo kmeta, ki ne onesnažuje okolja s toplogrednimi plini.

V Santa Catalini pomalicamo in si ogledamo zadnjih 5 minut F1. Španci so rahlo razočarani nad drugim mestom, pa bodo že preboleli.

Nadaljevanje poti je zelo vetrovno in zakljčimo jo v Ponferradi, kjer za večerjo vsak dobi porcijo makaronov, ki bi zadostovala za celo družino.

sobota, 06. maj 2006

León - Hospital de Orbigo

Danes zjutraj se res odpravim v žensko spalnico poiskat slovenki. Najdem jih, žal pa izvem, da vrjetno zaključujeta pešačenje zaradi bolezni ene izmed njiju. Hkrati pa izvem še to, da je prespala tu še ena slovenka Tina iz Velenja, žal pa to pridno dekle odide na hojo med prvimi, malo po šesti uri.
Naša skupina se še zadnjič skupaj odpravi na pot. Silvana, Carmen in Ma.Jesus se morajo namreč v nedeljo vrnti domov, saj so izkorstile svoj dopust.

Po nekaj urah počasne hoje prispemo do Villar de Maz..., kjer nek "domač obrtnik" v hostlu Fonsy zmasira nogo. Sam pa ta čas ob vinu poklepetam s Kanadčanko Generiere, ki delala v Glasgowu in sedaj potuje po Evropi, ter avstrjskim Študentom, ki sem ga pred tem že srečal v Leonu.

Ta dan je bil naš cilj Hospital de Orbigo, kamor smo prišli malo po 18. uri. Tu na moje veliko veselje srečam Tino. Žal smo prišli zelo pozno, Tako da nisva imela veliko časa za pogovor.

In kot je vidno na fotografiji, tudi Španci nimajo težav s prinašanjem otrok. Štorkelj je na celi poti zelo veliko.

petek, 05. maj 2006

Reliegos - León

Zjutraj brez zajtrka odidemo do Mansilla de los Mullas. Tu se pošteno najemo čokoladnih rogličkov, kakava in pravega pomarančnega soka (Zummo).
Hodimo precej počasi, ker Fonsy boli noga. V Leon pridemo okroh 13. ure, in tu bomo tudi prespali. Spimo v nekem hostlu v katerem velja še režim izpred petih let pred opicami, kjer moramo moški spati ločeno od žensk, kar velja tudi za poročene pare.

Od avstrijskega študenta izvem, da sta tu tudi dve slovenki. Poiskal ju bom zjutraj naslednjega dne, ker si bomo danes še ogledali katedralo in mesto.

Katedrala je od zunaj res lepa, znotraj pa jo je z razliko od Burgoske prepovedano fotografirati, pa tudi precej boj skromna je. Prevzamejo me le obarvana stekla, ki jih je res veliko po vsej katedrali.

četrtek, 04. maj 2006

Sahagun - Reliegos

Po zajtrku s pravim pomarančnim juiceom (pomaranče stisnjene naravnost v kozarec) krenemo proti Reliegosu.
Tokrat po pol ure res lahko preizkusimo palerine. Dežuje in piha kar lep čas, in nič ne kaže, da bo nehalo.

Naši nepremočljivi čevlji so seveda mokri zunaj in znotraj, palerina pa je opravila svoje.

Nekoliko pred Reliegosom se zjasni in poiščemo si primeren Albergue. Tokrat ima naša skupinica svojo spalnico in lahko mirno uživamo v svojem tempu in uri za spanje oz. vstajanje.

Danes smo prehodili okrog 36km.

sreda, 03. maj 2006

Carrion de los Condes - Sahagun

Po mirni noči, se okrg 6.30 odpravimo na zajtrk v čokoladnico. Komaj čakam dobrote, a na koncu se izkaže, da je njihova specialiteta čisto navadna vroča čokolada. Sredi zajtrka prične kar naenkrat močno deževati. Na naše veliko veselje pa preneha še pred pričetkom hoje.

Prvih 17km poti se precej vleče, saj je pokrajina nezanimiva, pot ravna in mokra, pa še oblačno je za povrhu. Čez kakšne 3 ure se začne počasi jasniti.

V naslednjem večjem kraju malicamo. Na voljo je tortila franceso con kesse (ali nekaj podobnega), kar je zmešano jajce s sirom narejen kot sendvič ni ravno po mojem okusu in prepričanju. A ker sem lačen, zamižim na eno oko in pojem. Poleg pa je še odlična paradižnikova solata in vino.

Kmalu zapustimo Palencio. Od tu naprej bomo nekaj dni hodili po Leonu.

Po dobrih 40 km. se ustavimo v Sahagunu.

torek, 02. maj 2006

Itero de la Vega - Carrion de los Condes

Danes pot nadaljujemo v skupini šestih. Par in tri dekleta iz Španije ter jaz.
Popotovanje je zabavno, saj smo ravno prava skupina, da v barih dobimo svojo mizo, skupno solato, juho... trobijo nam vlaki, tovornjaki... Prav zanimivo, kako močnejša je lahko večja skupina. Po drugi strani pa smo se zaradi množice nekoliko odtujili in se ne pogovarjamo več toliko osebnih stvari kot prej.

Pot nadaljujemo preko Boadilla del Camino, Fromista, Poblacion de Campos, Villacazar de Sirga do prenočišča v Carrion de los Condes. Tu nas vseh šest pošteno opere perilo v pralnem stroju.

ponedeljek, 01. maj 2006

Rabe de las Calzadas - Itero de la Vega

Če smo se včeraj pritoževali nad mrazom, potem res nismo vedeli, kj nas čaka danes. Zjutraj slana in vsega skupaj 1°C. Čez dan pa je bilo sončno in se je segrelo do pribl. 24°C.
Startamo v Rabe de la Calzada, nakar sledi vzpon do Hornilos del Camino, Arroyo San Bol, Hontanas, kjer se nam ponovno pridružijo 3 Španke, San Anton... do 40km oddaljenega cilja v Irero de la Vega. Med potjo se ves čas zabavamo.

V hoji pričnem uživati. Telo se je privadilo dnevnim naporom. Z žulji nimam težav in tudi družba je prijetna. Le noga me še vedno boli, ampak mislim, da bo šlo tudi to kmalu na bolje.

Večerjamo v hostlu, skupaj s Hansom iz Nemčije, Kanadčanom iz Ottawe in nekaj Francozi.