sobota, 11. november 2006

20. popotovanje od Litije do Čateža

Na letošnjem 20. Levstikovem popotovanju je v Litiji ob pol sedmih precej mrzlo, okrog -3°C, vendar je jasno in suho. Po 22 kilometrih in prihodu na Čatež pa vetrovno.

petek, 23. junij 2006

Ljubljana - Brezje 2006

kranjski vodnjak

Enkratna priložnost, da po Pasji Ravni ponovno izkusim nočni pohod. Ker sem nočni tip, mi pot do neke mere ustreza, toda ko se enkrat prične daniti, začnem pogrešati posteljo.
Pot je mirna, tako kot pohodniki. Časa za razmišljanje dovolj, misli pa mi še vedno bežijo na Camino.

Premišljujem, računam... Morda drugo leto...

Ljubljana - Medvode - Kranj - Brezje 36km

sobota, 20. maj 2006

Camino Frances - zaključek

Trenutno sedim na enem izmed Londonskih letališč in se vračam domov poln vtisov s poti.
Na Camino sem se odpravil brez znanja Španščine ali Francoščine in brez priročnikov za pot. Imel sem le spisek krajev s hostli, ki sem ga dobil v St. Jean Pied de Portu, kopijo poti na treh A4 listih, denar in spisek najpogostejših španskih besed ter fraz na petih A5 straneh. Kljub nekoliko nejasnim oznakam predvsem zadnjih 200km. nikoli nisem zašel, ali se kakorkoli počutil izgubljenega.

Med 890 kilometersko razdaljo ki sem jo prehodil v slabem mesecu, sem srečal mnogo judi iz celega sveta. Pogovarjal sem se s pohodniki iz Avstralije, Avstrije, Brazilije, Italije, Japonske, Nemčije, Norveške, Nove Zelandije, Francije, Kanade, Slovenije, Španije, Velike Britanije, Združenih držav Amerike... V knjigah prenočišč pa sem zasledil še goste iz Estonije, Indije, Kitajske, Madžarske, Poljske, Švice... in tam je vpisanih še mnogo drugih držav, ki se jih trenutno ne spomnim.

Veliko pohodnikov pride na to pot iz verskih razlogov. Drugi so tu zaradi zdravega načina življenje, tretji za zabavo. Ko sem jih med pogovorom spraševal zakaj so se odločili za Camino, nisem nikdar dobil jasnega odgovora. Tudi od mene ga vrjetno ne boste izvedeli. Poti nisem prehodil zaradi verskega prepričanja, niti ne zato, ker bi me v to kdo pregovoril.
Odgovori oz. vprašanja ljudi so bili približno taki:
- Od prijatelja sem izvedel za to pot, pa sem jo želel prehodti še sam;
- Zanimalo me je, če zmorem tudi jaz;
- V Španiji je tako lepa narava...
- In zakaj si prišel ti?

Pohodniki smo na začetku večinoma hodili sami, med potjo pa smo si nekateri našli znance, drugi prijatelje, tretji ljubimce, četrti so prišli do konca sami, nekateri so odšli peš tudi nazaj. V kolikor imate možnost izbire, hodite sami, ali pa si za družbo izberite špance, saj vam bodo radi pokazali značilnosti in navade v posameznih krajih. Meni sta Španijo čudovito predstavila Fonsy in Joakin, par iz okolice San Sebastiana, s katerima sem prehodil 3/4 poti. Nikakor pa vas ne smejo ovirati pri hoji. Imejte svoj tempo, in na koncu morda ugotovite, da so bili najlepši trenutki poti tisti, ki ste jih prehodili sami.

Celotno pot od St. Jean Pied de Porta pa do Santiaga ali celo Fistere, nas je v tem letnem času prehodilo zelo malo. Na vpisnem listu v Santiagu sem bil med 25 vpisanimi edini. Drugi pričnejo pot v Pamploni, Burgosu, Leonu... Tudi med potjo sem srečal le nekaj ljudi, ki je pot pričelo v Franciji, seveda pa so bili tudi taki, ki so imeli v St. Jean Pied de Portu za seboj že 1000 km. ali celo več, in tisti, ki bodo šli peš tudi nazaj.

Kolesarjev je bilo med potjo precej manj kot pešcev, potujejo hitreje in se z njimi nisem imel priložnosti prav veliko pogovarjati.

Med popoldanskimi pogovori slišiš različna razmišljenja ljudi. Od takih, da imajo med potjo težave s svojim telesom le tisti popotniki, ki nimajo jasno zastavljenega cilja, do takih, ki pravijo da je kapitalizem malo boljše zlo kot socializem. Nikoli ni nihče omenjal ali izražal kakršnegakoli sovraštva ali nestrpnosti. Prav tako nikoli, niti enkrat, nisem naletel na osebo, ki ne bi bila prijazna, ne bi bila pripravljena pomagati ali se pogovoriti. Enako je bilo tudi z ljudmi ob poti. Prav tako ni imel nihče, s katerimi sem hodil težav z odvzetimi stvarmi.

Hrana je bila med potjo v redu. Če ste vegeterianec, al celo vegan, si boste morali med potjo večino hrane pripravljati sami, ali pa se malo prilgoditi (ribe, jajca, mleko, sir). Španci vam bodo namreč ponudili meso ali ribo. So pa vmes tudi svetle izjeme, ki vedo, da je riba žival.

V kolikor ste med tistimi, ki nameravate celotno pot prehoditi v podobnem ali celo krajšem času kot sem jo sam, ter niste dobro pripravljeni in nimate jasnega cilja, vam jo odsvetujem. Saj je potrebno prehoditi razdaljo (z vsemi ogledi) okrog 900km (za boljšo predstavo: Ljubljana - Berlin), torej 32km dnevno. Med potjo je 15.500m vzponov in še nekoliko več spustov. Za orientacijo, v 28 dneh 40x na Šmarno goro (d390m) ali pa 8x na Triglav (Aljažev dom v Vratih - Triglav, d1850m). Prav tako vam jo odsvetujem, če ste vajeni toplih mehkih postelj, čistih kopalnic, avtomobilov in imate odpor do česa slabšega. Pogradi so prekratki, včasih rjavi od umazanije, škripajoči... V tuših (mnogokrat mrzlih) pa se vam ne sme gnusiti z žulji stopiti v 5cm. visoko mešanico mila in kocin. Seveda so to ekstremi, ki sem jih dožiel le nekajkrat. Večinoma so hostli lepo urejeni, za samo čistočo pa smo odgovorni pohodniki sami, in večina nas je bila takih, ki nismo gledali le na sebe temveč tudi na tiste, ki pridejo za nami.

V kolikor pa imate jasen cilj ter voljo, je to enkratna pot, polna doživetj, čudovite narave in lepih vasi, ki je ne smete zamuditi. To bo nepozabno doživetje, ki ga boste vrjetno želeli ponoviti še kdaj. Saj je pot vedno drugačna, kot mi je zatrdil Haquin, ki jo je prehodil že tretjič. Če se na pot odpravljate prvič pojdite sami. Imeli boste svoj tempo in ritem. Našli si boste prijatelje, spoznali mnogo ljudi, naučili se boste nekaj španskih besed (v kolikor ne znate špansko) in bili popolnoma neodvisni.

Mene je pot zagotovo spremenila. Na Španijo gledam popolnoma drugače, kot pred Caminom in ne predstavljam si, da poti ne bi ponovil.

V dnevniku je opisana le pot, kraji, ter nekaj doživetij s poti, kar pa je le drobec tistega, kar doživiš na Caminu. Med potjo je dovolj časa za razmislek, za pogovor s seboj. Če mi pišete, vam morda zaupam tudi ta del, zaradi katerega je vsaka minuta Camina prav posebna in lahko vredna več kot dnevi vsakdanjega prehitrega življenja.

Na koncu bi se rad zahvalil družini, vsem ki mi stojijo ob strani in so me podpirali med potjo, delodajalcu, ki mi je dovolil izkoristiti tako dolg dopust in seveda Joakinu in Fonsy.

V kolikor imate kakšno vprašanje, se na pot odpravljate dudi vi, ali pa vas zanima kakšna podrobnost o mojem potovanju, pišite in rad vam bom odgovoril.

Buen Camino!

četrtek, 18. maj 2006

Olveiroa - Fisterra

Zbudimo se v suhem jutru in se odpravimo proti Atlantskem oceanu. Pot je zaradi včerajšnjega dežja še malo razmočena in vsake toliko časa pade med soncem tudi kakšna kapljica.
Po nekaj urah hoje (31km) pridemo do Fisterre. Pred nami se odpre najlepši a hkrati tudi najbolj žalosten pogled. Po 27 dneh hoje se bo naše potovanje in druženje končalo. Občutki so mešani in še ne dojamem, da je skoraj cel mesec minil tako hitro.

Ker se hostel odpre šele ob 17. uri nadaljujemo pot do skrajnega zahodnega dela celinske Evrope, kjer po neki stari navadi sežgemo oblačila (vsaj en del) v katerih smo prehodli Camino. S tem smo naše stare težave odvrgli in lahko na novo začnemo brez bremen. Po opravljenem obredu se nastanimo v hostlu in to so tudi zadnji metri moje peš poti iz St. Jean Pied de Porta.

Jutri se vračamo z avtobusom (prvič po 28. dneh se bom znova peljal in ne hodil) v Santiago, kjer si še enkrat ogledamo mesto, v soboto pa se vrnem domov in napišem še kakšen pameten zaključek in statistiko s poti.

sreda, 17. maj 2006

Negreira - Olveiroa

Jutro je lepo v dolinah je megla. Na hribu zagledam veternice za pridobivanje el. Energije in to ni prav nič dober znak.
In res cel dan kar pošteno piha. Oznake kamina so čedalje bolj zbledele in če na križiščih nisi pozoren hitro kam zaideš.

Razdalje med kraji so čedalje večje, popoldne pa se še pooblači in prične deževati. Kolikor hitro je mogoče si oblečemo palerine, vendar smo zaradi vetra kljub temu od kolen navzdol popolnoma mokri.

Popoldne preživimo bolj v prostorih hostla, zato imamo malo več časa za pogovor. Spoznam Akiko iz Japonske in Andrewa iz Avstralije.

Jutri nas čaka še zadnji dan potovanja po Španiji.

torek, 16. maj 2006

Santiago de Compostela - Negreira

Iz Santiaga je prvi del poti res lep, kasneje pa hodimo po pusti cesti in gozdnih poteh. Včeraj sem v Santiagu srečal tudi tisti dve slovenki, ki sta se zaradi bolezni nameravali vrniti, a sta le prišli do Santiaga - tudi s pomočjo avtobusov.
Ker v hostel pridemo po 22km. zelo zgodaj, še zadnjič operem perilo in pospravim po nahrbtniku.

Danes si večerjo kuhamo sami. Po večerji se znova srečam s Škotom, ki je bil nekoliko pozen in bo moral spati zunaj na blazni.

ponedeljek, 15. maj 2006

O Pino - Santiago de Compostela

Naš današnji cilj je priti v Santiago. Ker smo včeraj naredili toliko več kilometrov, to ne bi smela biti kakšna posebna težava.
Po dokaj dolgočasni poti mimo Arca de Pino, letališča in Monte del Gozo pridemo končno v Santiago. Malo poslikamo, ogledamo katedralo, ki ni nič posebnega, in se namestimo v bližnjem hostlu v centru Santiaga.

Ko sem izbiral fotografijo, ugotovim, da sem uspešno pobrisal 60 fotografij in to ravno iz Santiaga ter poti iz O Burga. Kartico sem uporabil še predno sem jo skopiral... Se zgodi. Sicer pa se pripravljamo še na zadnjih 90km poti do Fisterre na Atlantskem oceanu.

nedelja, 14. maj 2006

De Palas de Rei - O Pino

Danes pot nadaljujemo proti krajem: San Xulian, Ponte Campana, Casanova, Leboreiro, Melide, Raibadiso de Baxo in Arzua. Danes bo to krajša pot dolga 28km.
Med Azuro in naslednjim hostlom je namreč 16km. A v Azuru nam zatrdijo, da je naslednji hostel čez 8km. Seveda nadaljujemo, ker bo sicer jutri težkih 43km. O hostlu pa ne duda ne sluha, zato se po 42km. v O Pino-ju odločimo prespati v privatnem apartmaju za 48 evrov, saj je ura že 19. Torej 16/osebo, kar se nam zdi sprejemljivo. Soba je v redu, končno normalna kopalnica in postelja z rjuhami. Prvč po 23. dneh spim izven spalne vreče.

Danes imajo Španci skoraj državni športni praznik. Nadal v finalu, Pedrosa in Alonso pa zmagovalca.

Fonsy in Joakin gledata bikoborbe, meni pa gre ob tem na bruhanje in se odpravim zgodaj spat.

Včeraj sem popravil Internetne strani, tako da na seznamu lahko pregledujete vse članke.

sobota, 13. maj 2006

Ferreiros - De Palas de Rei

Danes že ob 6.30 odidemo iz Ferreirosa proti Portomarinu. Tu dohitimo Elizabeth, ki je Švedinja in živi na Norveškem v Oslu, v kolikor sem jo prav razumel. Tam tudi dela na neki univerzi. Po klancih navzdol jo precej boli koleno, a vendar hodi s približno enakim tempom kot ostali.
Skupaj nadaljujemo pot proti Gonzar, Ventas de Naron in Ligonde-Eirexe, kjer nas Elizabeth zapusti, saj ne zmore več. Med potjo si čjtare napolnimo z vodo iz vodnjaka, kjer je v vodi veliko železa. Voda je rdečkasta in ima okus po krvi oz. železu. Sicer mi železa v krvi ne primanjkuje, a na izbiro žal ni drugega vodnjaka.

Pot po 35km. Zaključimo v Palas del Rei, kjer se moramo prebiti mimo pogreba, ki se je ustavil ravno na poti v mesto.

V hostlu smo v spalnici še z Manfredom iz Salzburga, s katerim se za silo malo pomeniva, saj zna ravno toliko angleško kot jaz nemško. Torej sem in tja kakšno besedo.

Imamo tudi zelo zanimivo kopalnico v kateri je celo kad in steklena stena z lepim razgledom ravno na glavno cesto. Žal pa ni zaves, tako da je prav tako lep razgled tudi v obratni smeri...

Povečerjamo v bližnji restavraciji s torto Santiago in tremi zobotrbci za posladek. Počasi zaključimo tudi ta praznični dan.

petek, 12. maj 2006

Triacastela - Ferreiros

Pričnemo zgodaj, okrog 6:30 v sončnem jutru. Ko se spustimo nižje, pa cel dan tavamo po megli oz. je oblačno. Šele popoldne znova posveti snce.
Izkupiček dneva je 32km in od tu naprej dvoštevilčna oznaka kilometrov do Santiaga.

Pri večerji vidim še eno čudno špansko kombinacijo. Za posladek je na izbiro tudi sir z medom...

četrtek, 11. maj 2006

Hospital de la Condesa - Triacastela

Ker se mi ne da preveč pisati, bom 2 dni obdelal bolj na kratko - več ko pridem domov.
Fonsy zelo boli noga, zato naredimo le 18km, kar tudi meni ustreza, da si naredim en dan počitka. Imamo svojo spalnico in skratka počivamo ter se pripravljamo na podvig do Fisterre.

sreda, 10. maj 2006

Pereje - Hospital de la Condesa

Dan se prične s potjo po rani cesti, a se že kmalu prične strmo dvigati proti O Cebreiru.
Danes naredimo 955m vzponov ter 265m spustov, z najvišjim vrhom na okrog 1370m. V tem hribovju tudi zapustimo Leon, in nadaljujemo v Galciji, ki je tudi naša zadnja pokrajina. Tu menda tudi večkrat dežuje.

Med potjo kupimo špagete, pradižnikovo omako, kruh in torto Santiago, saj si bomo danes kuhati sami.

V hostlu ugotovim, da sem v cerkvi, pribl. pred 6 km, ob žigosanju dnevnika pozabil zvezek z vsemi zapiski in naslovi s poti. Španca, ki hodita z menoj, sta se takoj dogovorila z receptorko, da so mi zvezek prinesli v alberge. Tu ljudje res znajo pomagati drg drugemu. Ob 20.00 sem imel zapiske že varno pospravljene.

Med tem časom pojemo večerjo, in se malo pogovorim z novim znancem iz Škotske. Prične deževati in počasi se odpravimo spat.

torek, 09. maj 2006

Ponferrada - Pereje

Danes je za spremembo precej vroče, saj v zgodnjih popoldanskih urah namerim 30°C.
V Ponferradi pojemo oderuško drag zajtrk in se odpravimo na pot. Med potjo ne srečamo nikogar, s katerim bi kakšno rekli. Zaradi jutrišnjega vzpona naredimo tudi nekaj kilometrov manj (29).

Zato pa v restavraciji v kraju Perehe pri večerji srečamo dve Francozinji (Parižanki), od katerih ena celo govori angleško, obe pa prav dobro špansko, saj imata prednike iz Španije. Pravita, da nočeta govoriti francosko, ker jih potem Španci grdo gledajo, saj se Francozi kar naprej nad čim pritožujejo. Z njima se malo pogovorimo, skupaj pojemo nato pa prespimo mirno noč v ledeno mrzli hiši.

ponedeljek, 08. maj 2006

Rabanal del Camino - Ponferrada

Zjutraj nas pričaka topel pomladanski dan... NE, vetrovno zimsko jutro s snegom.
Ko se dvignemo na najvišjo točko, pogled na uro pokaže 1530m nadmorske višine in 0°C. Najde se tudi kakšen pohodnik, ki je doma pozbil dolge hlače, a taki so bolj redki oz. le eden. Premraženi se počasi spustimo na normalnih 500m n.v. do Ponferrade, kjer bomo prenočili.

V hostlu ponovno srečam Velenjčanjko Tino, večerjo (riž) pa nam skuha Hans iz Nemčije. V spalnici ponovno nimamo sreče, saj z nami spi nekdo, ki mu nahrbtnik in superge zaudarjajo po vsej spalnici.

nedelja, 07. maj 2006

Hospital de Orbigo - Rabanal del Camino

Današnji plani vstajanja ob 6.00 so se malo spremenili, in zato prav počasi zapustimo hostel in se še zadnjič poslovimo od treh Špank.
Po počasnem prihodu v Astorgo si ogledamo katedralo, pomalicamo in odidemo novim podvigom nasproti. Med potjo srečamo kmeta, ki ne onesnažuje okolja s toplogrednimi plini.

V Santa Catalini pomalicamo in si ogledamo zadnjih 5 minut F1. Španci so rahlo razočarani nad drugim mestom, pa bodo že preboleli.

Nadaljevanje poti je zelo vetrovno in zakljčimo jo v Ponferradi, kjer za večerjo vsak dobi porcijo makaronov, ki bi zadostovala za celo družino.

sobota, 06. maj 2006

León - Hospital de Orbigo

Danes zjutraj se res odpravim v žensko spalnico poiskat slovenki. Najdem jih, žal pa izvem, da vrjetno zaključujeta pešačenje zaradi bolezni ene izmed njiju. Hkrati pa izvem še to, da je prespala tu še ena slovenka Tina iz Velenja, žal pa to pridno dekle odide na hojo med prvimi, malo po šesti uri.
Naša skupina se še zadnjič skupaj odpravi na pot. Silvana, Carmen in Ma.Jesus se morajo namreč v nedeljo vrnti domov, saj so izkorstile svoj dopust.

Po nekaj urah počasne hoje prispemo do Villar de Maz..., kjer nek "domač obrtnik" v hostlu Fonsy zmasira nogo. Sam pa ta čas ob vinu poklepetam s Kanadčanko Generiere, ki delala v Glasgowu in sedaj potuje po Evropi, ter avstrjskim Študentom, ki sem ga pred tem že srečal v Leonu.

Ta dan je bil naš cilj Hospital de Orbigo, kamor smo prišli malo po 18. uri. Tu na moje veliko veselje srečam Tino. Žal smo prišli zelo pozno, Tako da nisva imela veliko časa za pogovor.

In kot je vidno na fotografiji, tudi Španci nimajo težav s prinašanjem otrok. Štorkelj je na celi poti zelo veliko.

petek, 05. maj 2006

Reliegos - León

Zjutraj brez zajtrka odidemo do Mansilla de los Mullas. Tu se pošteno najemo čokoladnih rogličkov, kakava in pravega pomarančnega soka (Zummo).
Hodimo precej počasi, ker Fonsy boli noga. V Leon pridemo okroh 13. ure, in tu bomo tudi prespali. Spimo v nekem hostlu v katerem velja še režim izpred petih let pred opicami, kjer moramo moški spati ločeno od žensk, kar velja tudi za poročene pare.

Od avstrijskega študenta izvem, da sta tu tudi dve slovenki. Poiskal ju bom zjutraj naslednjega dne, ker si bomo danes še ogledali katedralo in mesto.

Katedrala je od zunaj res lepa, znotraj pa jo je z razliko od Burgoske prepovedano fotografirati, pa tudi precej boj skromna je. Prevzamejo me le obarvana stekla, ki jih je res veliko po vsej katedrali.

četrtek, 04. maj 2006

Sahagun - Reliegos

Po zajtrku s pravim pomarančnim juiceom (pomaranče stisnjene naravnost v kozarec) krenemo proti Reliegosu.
Tokrat po pol ure res lahko preizkusimo palerine. Dežuje in piha kar lep čas, in nič ne kaže, da bo nehalo.

Naši nepremočljivi čevlji so seveda mokri zunaj in znotraj, palerina pa je opravila svoje.

Nekoliko pred Reliegosom se zjasni in poiščemo si primeren Albergue. Tokrat ima naša skupinica svojo spalnico in lahko mirno uživamo v svojem tempu in uri za spanje oz. vstajanje.

Danes smo prehodili okrog 36km.

sreda, 03. maj 2006

Carrion de los Condes - Sahagun

Po mirni noči, se okrg 6.30 odpravimo na zajtrk v čokoladnico. Komaj čakam dobrote, a na koncu se izkaže, da je njihova specialiteta čisto navadna vroča čokolada. Sredi zajtrka prične kar naenkrat močno deževati. Na naše veliko veselje pa preneha še pred pričetkom hoje.

Prvih 17km poti se precej vleče, saj je pokrajina nezanimiva, pot ravna in mokra, pa še oblačno je za povrhu. Čez kakšne 3 ure se začne počasi jasniti.

V naslednjem večjem kraju malicamo. Na voljo je tortila franceso con kesse (ali nekaj podobnega), kar je zmešano jajce s sirom narejen kot sendvič ni ravno po mojem okusu in prepričanju. A ker sem lačen, zamižim na eno oko in pojem. Poleg pa je še odlična paradižnikova solata in vino.

Kmalu zapustimo Palencio. Od tu naprej bomo nekaj dni hodili po Leonu.

Po dobrih 40 km. se ustavimo v Sahagunu.

torek, 02. maj 2006

Itero de la Vega - Carrion de los Condes

Danes pot nadaljujemo v skupini šestih. Par in tri dekleta iz Španije ter jaz.
Popotovanje je zabavno, saj smo ravno prava skupina, da v barih dobimo svojo mizo, skupno solato, juho... trobijo nam vlaki, tovornjaki... Prav zanimivo, kako močnejša je lahko večja skupina. Po drugi strani pa smo se zaradi množice nekoliko odtujili in se ne pogovarjamo več toliko osebnih stvari kot prej.

Pot nadaljujemo preko Boadilla del Camino, Fromista, Poblacion de Campos, Villacazar de Sirga do prenočišča v Carrion de los Condes. Tu nas vseh šest pošteno opere perilo v pralnem stroju.

ponedeljek, 01. maj 2006

Rabe de las Calzadas - Itero de la Vega

Če smo se včeraj pritoževali nad mrazom, potem res nismo vedeli, kj nas čaka danes. Zjutraj slana in vsega skupaj 1°C. Čez dan pa je bilo sončno in se je segrelo do pribl. 24°C.
Startamo v Rabe de la Calzada, nakar sledi vzpon do Hornilos del Camino, Arroyo San Bol, Hontanas, kjer se nam ponovno pridružijo 3 Španke, San Anton... do 40km oddaljenega cilja v Irero de la Vega. Med potjo se ves čas zabavamo.

V hoji pričnem uživati. Telo se je privadilo dnevnim naporom. Z žulji nimam težav in tudi družba je prijetna. Le noga me še vedno boli, ampak mislim, da bo šlo tudi to kmalu na bolje.

Večerjamo v hostlu, skupaj s Hansom iz Nemčije, Kanadčanom iz Ottawe in nekaj Francozi.

nedelja, 30. april 2006

Atapuerca - Rabe de las Calzadas

Na zadnji aprilski dan res odidemo skupaj s špancema. Pot nadaljujemo od Atapuerca po dolgi poti skozi industrijsko cono do 14km oddaljenega Burgosa. Zjutraj je le 3°C in vsi se pritožujemo, da je frio. Na srečo imam s seboj tople zimske rokavice in kapo iz goretex-a.
Zato pa nas v Burgosu čaka katedrala. Ko sem jo zagledal sem se najprej začudil nad njeno velikostjo. Kasneje pa nad prelepo notranjostjo. Vrjetno je prav zarati tega zelo obiskana. Pohodniki imamo s potrjenim dnevnikom 50% popust, dovoljeno pa je tudi fotografiranje. Seveda brez bliskavice. Ko stopimo v katedralo, nas prevzame njena velikost in lepa notranjost. Velikost vsake sobane v katedrali bi lahko primerjal z velikostjo povprečne slovenske cerkve.

Tu srečamo še tri Španke, s katerimi nadaljujemo pot. Seveda tudi te ne znajo angleško, zato se sporazumevamo na vse do sedaj omenjene načine... Gre nam odlično, le tempo hoje imamo, glede na mojo nogo, kar hiter.

---
Pred kratkim (malo po prehojenem Caminu) sem na tv gledal film o Ivani Blazni. Snemali so ga tudi v tej katedrali. Prav zanimivo je v filmu gledati katedralo, po kateri sem že hodil.
---

Do Rabe de las Calzadas smo danes prehodili 28km. Jutri bomo pot nadaljevali skupaj, torej skupinica petih špancev in mene.

sobota, 29. april 2006

Belorado - Atapuerca

Zaradi veliko prehojenih kilometrov nisem imel prav veliko časa sestavljati te komentarje, zato sem si vzel vsaj toliko časa, da opišem pot treh dni.
Danes ponoči je bilo v Beloradu znova precej smrčanja. Vstanem okrog 7. In pojem zajtrk v hostlu - mafini z margerino in marmelado ter tu slavno Cola-Cao (kakav). Za malico si nabavim nekaj rogljčkov ter 1/4 kg čokolade, ki je neprimerno boljša od tiste, ki jo zavijejo svizci.

Del poti prehodim s Špancema, ki ju srečujem že nekaj dni oz. od vodnjaka z vinom. Sicer pa je cel dan oblačno in vetrovno, z okrog 9°C.

Do cilja v Atapuerci, prehodim še pot od Tosantosa, Villafranca Montes de Oca, in 13km do San Juan de Ortega.

Danes je bil najvišji vrh okrog 1200m, prehodil pa sem okrog 36km.

Znova prespimo skupaj s Špancema Joakin in Fonsy, ki govorita (kot po pravilu) ravno toliko angleško, kot jaz špansko, torej - nada. Na srečo imam s seboj slovarček najpogostejših fraz in besed, s pomočjo katerega si izmenjamo nekaj informacij. Joakin je odličen igralec in kar mi želi povedati, pokaže z rokami in izrazom. Fonsy pa za razliko ni ravno zelo zgovorna. Jutri bomo pot nadaljevali skupaj.

petek, 28. april 2006

Azofra - Belorado

Po mirni noči se znova zbudim z nogobolom, in nisem prepričan, kako bom prehodil zastavljenih 35km.
Vreme je ponovno zelo mrzlo in vetrovno. Samo čakam, kdaj se bo ulilo. K sreči pade le nekaj kapljic dežja in mi ni potrebno obleči palerine.

Sledijo Santo Domingo de la Calzada, Granon, Redecilla, Viloria de Rioja, Villamayor del Rio in končno tudi moj 40km. oddaljen Belorado. V krajih se zaradi razbolele noge ne ustavljam. Dokler se noga ne ogreje je po počitku samo še slabše. Kraji in poti se zato danes precej vlečejo. Tudi s fotografije je razvidno, da pot ni najbolj zanimiva.

Tokrat nas je v podstrešni spalnici okrog 25 in vsaj en smrčač gotovo ne uide. Ponovno srečam španca. Tokrat se ne spuščam v nikakršne pogovore. To popoldne oz. že večer bom po dolgem dnevu raje počival. Trenutno mi sprehodi po okolici ne odgovarjajo.

Veliko ljudi je prepričanih, da so glavne teme romarjev v popoldanskih pogovorih težave z nogami, žulji, bolečinami... Moje izkušnje so do sedaj popolnoma drugačne. Pogovarjamo se o krajih, kjer živimo, o ljudeh in njihovih navadah, hrani in običajih. Po sedmih dneh še vedno nihče ne more dojeti, da smo ljudje, ki smo se odločili prehoditi celotno pot popolnoima drugačni od večine, ki jih srečujemo v svojem normalnem življenju - sami posebni primerki.

četrtek, 27. april 2006

Navarrete - Azofra

Že včeraj me je pričela boleti desna noga. Vrjetno gre za vneto mišico oz. živec. Zjutraj me noga boli še nekoliko bolj kot sinoči, zato si privoščim malo krajšo pot mimo Najere, od koder tudi fotografija, do Azofre.
Tu prenočim v hostlu, kjer so sobe opremljene z dvema posteljama in me bolj spominjajo na omare. Tudi zunanjih žaluzij se ne da premikati, kaj šele odpreti. V sobi je sicer prijetno. Spim s starejšim italijanom.

Pot sem prehodil sam. Srečal sem le enega kolesarja. Tudi vasi se mi zdijo prazne. V Najeri si kupim malico. Trgovina izgleda tako kot kakšna naša vaška trgovina izpred 20 let. Prodajalki nekako razložim in pokažem kaj bi rad. Tudi ona se potrudi, tako da danes ne bom lačen. Imajo res odlične olive :)

Vreme je oblačno in precej mrzlo, saj je le 12°C, in povrhu še pošteno piha.

Danes je en od dni, ko nimam ravno veliko volje in energije. Pospravim po nahrbtniku, se stuširam povečerjam in popoldne preživim sam s seboj in meditacijo. Popoldne pride v hostel skupina otrok in postane kar živahno. Zvečer so odšli naprej.

sreda, 26. april 2006

Fuente de los Arcos - Navarrete

Danes sem začel precej pozno, kar pomeni, da bom hodil do poznega popoldneva, če si želim pridobiti nekaj prednosti.
Pot se prične s strmim klancem, kjer spoznam gospo iz Kanade - Quebecka. Skupaj hodiva dobre 3 ure, potem pa ona začne ogledovati vsako podrto hišo, zato pot nadaljujem brez nje. Ponovno srečam Georga iz Italije. Prav tako tudi par iz španije. Nekajkrat ju prehitim, prav tako tudi onadva mene. Imamo približno enak tempo.

Pot skozi Logrono se precej vleče, saj v centru ni nič zanimivega - vrjetno bi se našlo kar nekaj zanimivih točk, a mene čaka še 13km hoje.

Po devetih urah in pol, že proti večeru, pridem mimo ograje polne križev v... mislim da Navarrete. Prvi hostel je zaseden, prav tako drugi, pa tudi nek penzion. Končno najdem skoraj prazen hostel, ki je nekoliko dražji, a zelo lepo urejen. Npr. nima skupinskih tušev ampak prav lepo kopalnico. Ker sem seveda zamudil večerjo, se zadovoljim z nekaj trikotniki topljenega sira, 2 dni starim kruhom ter pločevinko oliv. Olive imajo poseben okus in so polnjene z... olivami.

Zvečer se pogovarjam z enim od delavcev z bližnjega gradbišča nove ceste, ki je nastanjen tu. Je inženir za razstreljevanje in pravi da ga pojutrišnjem čaka na gradbišču težka naloga. Skupaj povečerjava, nato pa se odpravimo spat. Ljudje so tu res prijazni. Vedno pripravljeni si želijo pogovora, četudi se sporazumevamo le z rokami ali nekaj besedami angleščine oz. španščine.

torek, 25. april 2006

Puente la Reina - Fuente de los Arcos

Po neprespani noči se tokrat zelo zgodaj (nekaj pred 7. uro) odpravim naprej. Nekaj časa hodiva z Georgem iz italije, ki sem ga srečal včeraj zvečer. Camino namerava prehoditi tudi nazaj, torej okrog 1700km. Ker je precej hitrejši, nadaljujem sam.
Med potjo grem mimo vodnjaka iz katerega na levi strani teče rdeče vino, na desni pa voda. Tu srečam tudi starejša pohodnika (par) s španije. Prosita me, naj ju fotografiram poleg vodnjaka. Pohodniki so v glavnem navdušeni nad levim delom vodnjaka, čeprav je precej vroče. Tudi sam si natočim 3dcl vina in nadaljujem pot.

Ker sem v zaostanku s kilometrino, prehodim danes 38km. 8 ur hoje (35km) mine kot bi mignil, potem pa se (kilo)metri prično razegovati. Vsakih naslednjih 100 metrov se vleče v nedogled. Hodim mimo Cirauqui, Lorca, Villatuerta, Estella, Villamayor. Najbolj utrujajoča je ravna pot med žitnimi polji, ki ji ni konca. In ko pridem do ovinka se pot obrne in zopet se ne vidi konca. Končno se ustavim v Los Arcosu.

V hostlu imajo zelo prijazno receptorko, ki začuda govori tudi malo angleško. Natančno mi vse razloži, predlaga najcenejšo trgovino in gostilno, kjer imajo pohodniški meni (pilgrin menu). Te meniji so najugodnejša ponudba, saj so cene kar nekaj evrov nižje od običajne večerje oz. kosila. Še vedno pa je precej dražje kot v Sloveniji.

ponedeljek, 24. april 2006

Huarte - Puente la Reina

Tretje jutro z Marie vstaneva precej pozno in pričneva s hojo šele okrog 8:30. Po nekaj kilometrih prideva do Pamplone, kjer ostaneva približno eno uro. V tem času si zelo površno ogledava mesto. Po obisku trgovine, kjer si priskrbiva malico, odidem naprej sam. Marie mora poiskati in kupiti pohodno palico, jaz pa prehoditi še veliiiko kilometrov. V mestu srečava tudi nekaj pohodnikov, ki nama vztrajno razlagajo, kje se da kupiti poceni hrano.
Ker sem precej pozen, hodim sam. Večina pohodnikov je daleč pred menoj. Pot je na nekaj delih strma in včasih zelo blatna. Sem in tja zaradi manjših plazov in dežja izpred nekaj dni, pot celo izgine. Vseeno se nekako prebijam naprej. Na okoliških hribih je veliko vetrnic za pridobivanje električne energije, na vrhu hriba nad Pamplono pa zanimiva kovinska upodobitev romarjev (fotografija).

Hodim mimo Cizur Minor, Uterge in Obanosa. V Ponte le Reine pridem zvečer okrog 6:30. Prehodil sem že kar nekaj kilometrov in očitno sem izbral primerno obutev ter težo nahrbtnika, saj zaenkrat nimam nikakršnih težav z nogami ali žulji.

V hostlu je ponovno nekaj smrčačev, ki jih uspem utišati šele z dobro izoliranimi slušalkami in glasbo. Najhujši pa zopet spi ravno pod menoj. Trese se cel pograd.

nedelja, 23. april 2006

Roncesvalles - Huarte

Ponoči je precej glasno - smrčanje podolgem in počez. Zato je zjutraj ob pol šestih težko vstati.
Naša skupinica štirih po zajtrku v baru nadaljuje pot proti Santiagu. V trgovini si nabavimo nekaj kruha, sira, sadja in čokolade, ki jo bomo pojedli za kosilo.

Počasi pozabljamo na vsakodnevne skrbi in se začnemo zabavati, skupaj naredimo piknik - kosilo na travnati jasi ob poti. Čas hitro mine in žal se moram po 22 kilometrih v Zubiriju posloviti od Claire, Nicka in Ana Paule, saj so se odločili, do bodo tu prenočili. Vsi trije so si privoščili 5 tednov počitnic, sam pa nadaljujem, ker imam na voljo "le" 28 dni.

Ves dan je sončno, le zjutraj nekaj megle in jutranjega hladu (6°C). Kljub temu je pot na nekaterih delih še vedno zelo blatna.

Po nadaljnih 5 km. srečam Marie Louise iz Danske, ki tudi išče prenočišče. Skupaj v Larrasoani poiščeva hostel s prijazno receptorko, ki nama da nekaj literature o poti, priporoči restavracijo za večerjo in nama razkaže prostore. Po tuširanju in večerji v bližnji gostilnici, opereva in posušiva prerilo, ter odideva spat. Tu imajo tudi zastonj internet ter odprto WiFi omrežje, zato napišem in objavim prva dva članka.

Noč bo mirna, saj sva poleg nekaj študentov v zgornjem nadstropju edina gosta. :)

Med potjo sem se pogovarjal z veliko pohodniki. Na moje začudenje so na poti ljudje precej odprti in zelo prijazni in o njih v kratkem pogovoru izvem zelo veliko. Teh pogovorov na tem mestu ne bom opisoval, saj si vsak pohodnik zasluži nekaj zasebnosti. Morda napišem le kakšen osnoven podatek.

Lahko noč.....

sobota, 22. april 2006

St. Jean Pied de Port - Roncesvalles

Pozdravljeni vsi skupaj! Najprej nekaj o člankih ki jih bom objavljal na tej strani. Zaradi precej visoke cene mobilnega podatkovnega prenosa bodo objavljene fotografje slabše kvalitete, pa tudi članke bom verjetno pisal samo na nekaj dni. Se opravičujem, bom popravil, ko pridem domov. Tudi kakšen kraj bom verjetno napisal napačno...
--
31.05.2006 - Moja pot je že pred časom končana, zato bom članke počasi uredil in dopolnil. Fotografije bom nadomestil z enakimi, a boljše kvalitete.
--

O prvem potovalnem dnevu ne bi izgubljal besed... Iz Ljubljane se z avtomobilom okrog 5:00 odpravimo do Trevisa. Tu se za slab mesec poslovim od domačih in z enim izmed nizko cenovnih letalskih družb odletim do Londona. Za prestop imam malo časa, kar je po eni strani odlično, saj mi na Letališču ne bo potrebno predolgo čakati. Kljub malo časa med čakanjem na prevzem vozovnice srečam Avstralko, ki se prav tako odpravlja na pohod po Caminu. Po krajšem pogovoru skupaj nadaljujeva let do Biarritza. Na letalu je še en potnik z nahrbtnikom, ki ima vrjetno podobne namene kot midva. Po pristanku se z avtobusom vsi trije odpeljemo do Byona in od tu z vlakom do Saint Jean pied de porta, kjer uredim vse formalnosti. To je pridobitev potrdila z dnevnikom za žige (Credencial del Peregrino), s katerim bom dokazoval da sem romar - pohodnik, in bom lahko prenočeval v hostlih (Albergue - Hostal - Refuge) ob poti. Tu dobim tudi školjko, ki je zaščitni znak romarjev.

Poiščem si prenočišče v privatnem hostlu, kjer srečam Clare iz Walesa, s katero odideva skupaj na večerjo v bližnjo restasvracijo. (Draga vegi zadeva polna olja).

V prenočišču, okrog katerega je polno psov, mačkov, kokoši... So spali še Clare, in trije francozi, ki so do tu prehodili že okrog 1000km. Ponoči je deževalo, grmrlo in se bliskalo, zato smo spali odlično.

Tudi zjutraj, ko se odpravim na prvi podvig še vedno dežuje, a palerina je pri hoji precej bolj mokra znotraj kot zunaj. Iz St. Jean Pied de Porta, ki se nahaja na 200m nv. se povzpnemo proti Pirinejem na višino 1450m. Vreme ni nič kaj prijazno. Precej piha, tla so razmočena in zato zelo blatna, ozračje ima le 10°C. Opoldne se sicer zjasni, a temperatura je še vedno nizka. Prečkamo francosko - špansko mejo, na kateri je postavljen vodnjak Tu si lahko dopolnimo čutare. Med potjo se nama s Clare pridružita še Ana Paula iz Brazilije ter Nick iz Avstralije. Več ali manj hodimo skupaj do hostla. Blizu Roncesvales v gozdu srečam starejšo Kanadčanko, ki trdi, da se je v gozdu izgubila in bi želela z mano nadaljevati pot do hostla, kar z veseljem sprejmem. Ne vem, kako ji je to ob množici smerokazov in markacij lahko uspelo.

Po obveznih formalnostih - žigosanje dnevnika, preverjanje potnega lista in plačilo - se namestimo v hostlu, ki ima za spalnico en velik prostor s 40 pogradi (80 ležišč). Nekaj postelj je še praznih, a prespi nas po moji oceni okrog 60 pohodnikov. Po obilni večerji se pripravim na spanje, veliko pohodnikov, ki so tu iz verskih razlogov, gre na večerno mašo v bližnjo cerkev. Luči se ugasnejo ob 22:00.

četrtek, 20. april 2006

Camino Frances 2006


Camino de Santiago, Camino Frances - Francoska pot
St. Jean Pied de Port - Santiago de Compostella - Finisterre (Fisterra).

In tu nastopi moja mala nora ideja.

V kakšnem mesecu nameravam prehoditi francosko Jakobovo pot iz St. Jean Pied de porta, blizu francosko - španske meje, preko Pirinejev do Santiaga de Compostelle na zahodnem delu Španije. Če bo ostalo še kaj časa in volje, pa še dodatnih 90 km do Fisterre / Finisterre, ki leži na zahodni obalil španije, ob obali Atlantskega oceana. Pot nameravam prehoditi v zadnjem tednu aprila in v začetku maja. Takrat še ni vročine in pretirane gneče. Spomladi je tudi manjša vrjetnost dežja kot jeseni.

Če pomislim, da sem pred dvemi leti pričel s hojo v službo, danes pa premišljujem o skoraj 1.000 kilometerskem pohodu, mislim da mi je uspelo. In nihče več me ne prepriča, da se navad ne da spremeniti.

V dnevniku je opisana zgolj pot in moja doživetja ob poti, ki so v primerjavi z vsemi čustvi, energijo in občutki med potjo le zanemarljiv drobec izkušnje, ki sem jo doživel. Česar nisem omenil v dnevniku, Vam bom morda zaupal, če mi boste pisali.

Povezave:
Opis dela moje poti v reviji Tossal Gros z naslovom: 6 AMIGOS HACIA SANTIAGO, avtor: Jose Joaquin Garcia Lazcano. Prvi del je objavljen v št 111 (jan-feb 2007). 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16 - 17, 18, 19, 20

Pot poteka po trasi:
St. Jean Pied de Port, Roncesvalles, Espinal, Viscarret, Linzoain, Zubiri, Ilarraz, Larrasoaña, Zuriáin, Burlada, Pamplona, Cizur Menor, Guenduláin, Uterga, Muruzábal, Puente la Reina, Mañeru, Lorca, Villatuerta, Estella, Monasterio de Irache, Azqueta, Villamayor de Monjardín, Los Arcos, Sansol, Torres del Río, Viana, Logroño, Navarrete, Ventosa, Nájera, Azofra, Cirueña, Santo Domingo de la Calzada, Grañón, Redecilla del Camino, Castildelgado, Viloria, Villamayor del Río, Belorado, Tosantos, Villambistia, Espinosa del Camino, Villafranca - Montes de Oca, San Juan de Ortega, Agés, Atapuerca, Villalval, Cardeñuela Río Pico, Orbaneja Río Pico, Villafría, Gamonal, Burgos, Villalbilla, Tardajos, Rabé de las Calzadas, Hornillos del Camino, San Bol, Hontanas, Castrojeriz, Puente de Fitero, Itero de la Vega, Boadilla del Camino, Frómista, Población de Campos, Revenga de Campos, Villarmentero de Campos, Villalcázar de Sirga, Carrión de los Condes, Calzadilla de la Cueza, Lédigos, Terradillo de los Templarios, Moratinos, San Nicolás del Real Camino, Sahagún, Calzada del Coto, Bercianos del Real Camino, El Burgo Ranero, Reliegos, Mansilla de las Mulas, Villamoros de Mansilla, Puente Villarente, Arcahueja, Valdelafuente, León, Trobajo del Camino, La Virgen del Camino, Valverde de la Virgen, San Miguel del Camino, Villadangos del Páramo, San Martin del Camino, Hospital del Órbigo, Villares del Órbigo, Santibañez de Valdeiglesias, San Justo de la Vega, Astorga, Murias de Rechivaldo, Santa Catalina de Somoza, El Ganso, Rabanal del Camino, Foncebadón, Cruz de Ferro, Manjarín, El Acebo, Riego de Ambrós, Molinaseca, Campo, Ponferrada, Columbrianos, Fuentes Nuevas, Camponaraya, Cacabelos, Pieros, Villafranca del Bierzo, Pereje, Trabadelo, La Portela de Valcarce, Ambasmestas, Vega del Valcarce, Ruitelán, Las Herrerías, Hospital (de los ingleses), La Faba, La Lagun de Castilla, O'Cebreiro, Liñares, Hospital de la Condesa, San Juan de Padornelo, Fonfría, Biduedo, Filloval, Las Pasantes, Triacastela, San Gil, Montan, Furela, Pintin, Calbor, Aguiada, San Mamed del Camino, San Pedro del camino, Samos, Sarria, Viley, Barbadelo - Brente, Brea, Ferreiros, Rozas, Vilacha, días Portomarín, Gonzar, Castromayor, Hospital de la Cruz, Ventas de Narón, Ligonde, Eireixe, Avenostre, Palas de Rey, Casanova, Leboreido, Furelos, Melide, Boente, Castañeda, Ribadiso da Baixo, Arzúa, Salceda, Alto de Santa Irene, Rúa, Pedrouzo (Arca), Labacolla, San Marcos, Monte del Gozo, Santiago de Compostela, Negreira, Olveiroa, Fisterra.

sobota, 25. marec 2006

Vižmarje - Špica (Planina)

Vižmarje - Šentvid - Dobrova - Brezje pri Dobrovi - Horjul - V. Ligojna - St. Vrhnika - Špica 736m (Planina) - Verd Skupna dolžina 37km, vzponi 630m, trajanje 7ur 40min, povprečna hitrost 4,8 km/h. S hojo sem pričel ob 10:40. Vreme je vseskozi sončno, temperatura okrog 14°C, in kar vetrovno. Ker na tako močno sonce konec marca nisem niti pomislil, in sem imel za zaščito proti soncu le sončna očala, sem na koncu poti pošteno rdeč... Po dobrih 30km poti sem na na 736m visoko Špico hodil precej počasi, če sem želel obdržati srčni pulz pod 80% polne obremenitve. Tudi liter vode je bilo za celotno pot premalo tekočine. Dobim manjši žulj na desni peti, ker s seboj nimam nobenega obliža, s katerim bi ga preprečil. Očitno tudi nova krema proti žuljem ni tako zelo dobra in skoraj novi čevlji še niso popolnoma prilagojeni nogi :)

Pred 800 kilometerskim podvigom imajo še slab mesec časa, da jih dobro uhodim. Tudi žulj upam, da bo do takrat že pozdravljen...

ponedeljek, 20. marec 2006

Šmarna gora


Vižmarje - Šmarna gora - Vižmarje. Razdalja 5 km, vzpon 370m. Popoldanski izlet na Šmarno goro iz Vižmarij. Pot je še malo blatna, predvsem proti vrhu, kjer se še najde kakšen kos snega.

nedelja, 12. marec 2006

sobota, 04. marec 2006

13. Pohod po Jurčičevi poti

Med Višnjo Goro in Muljavo
Po Jurčičevi poti iz Višnje Gore čez Polževo do Muljave. Ker se zdi pot prekratka in povratek z avtobusom prepozen, se preko Ivančne Gorice vrneva do Višnje Gore.

sobota, 11. februar 2006

Rašica

Razgledni stolp na Rašici


Kratek sprehod po ledeni poti, kjer male dereze ne bi bile odveč, a se da
lepo priti tudi brez, do razglednega stolpa na Rašici (Ljubljana). Vreme
je jasno, ljudi pa zelo malo.

Dolžina poti 6km.

sobota, 07. januar 2006

27. Pohod Pasja ravan - Dražgoše 2006

Škofja loka

Nočni pohod "Po poti Cankarjevega bataljona" iz Pasje ravni do Dražgoš. Pot je bila letos precej naporna, saj je bilo veliko snega. Na srečo so bile temperature prijazne.

Start z zadnjimi pripravami najbolj zagretih pohodnikov na avtobusni postaji v Škofji loki. Od tu se ob 20:20 odpeljemo do Loga (384m) in gremo peš 6km do zbirnega mesta - Kmetije Košir (850m). Vreme na startu je še kar v redu. Malo pod 0°C in nekaj snežink.

Na Črnem vrhu, si malo oddahnemo po uri in pol hoje ter 500m vzpona po široki cesti, kjer nas prehiti kar nekaj avtomobilov. Žal moramo čakati eno uro, ker je odhod skupine šele ob 23.00. Zato nas večino, kateri smo že nekaj prehodili kar krepko zebe. Tu si namestimo še ostalo opremo, ki jo bomo potrebovali na poti. Ob 23.00 pa pričnemo zares...

Končno nadaljujemo pohod po ozki gazi. Po poti se kar naprej ustavljamo. Mraza še vedno ni, snežinka pa le redka. Sledil bo spust do Zminca na 350m.

Po napornem vzponu višinske razlike 500m in tempom preko 3km/h iz Zminca na Breznico, sledi malica s čajem, potem pa spust do Sv. Tomaža in proti kraju Praprotno na (380m).



Zabrekve
Po delu ravne poti od Praprotnega do Ševelj si nekoliko odpočijemo. Sledi ponovni vzpon mimo Zabrekve na okrog 830m kjer si že pri dnevni svetlobi privoščimo jutranji čajček in ob 8.00 nadaljujemo do cilja! Loči nas le še manjši spust na 680m in končni vzpon do Dražgoš.

Končno na cilju v Dražgošah (816m). Po prehojenih 37km in premaganih slabih 2000m vzpona ter 1540m spusta se končno lahko malo oddahnemo, preoblečemo, popijemo čaj v avtu ki smo ga že prej pustili v Dražgošah. To pa je tudi naša velika napaka. Po 45 minutah smo odšli do šole kjer nas čaka presenečenje.
Po pregovarjanju smo komaj dobili pečat za potrdilo o prehojeni poti, da ne govorimo, da smo ostali tudi brez malice.
In še nasvet za vse ki se boste kdaj udeleževali tega pohoda. Kot so nam povedali, bi se morali vsi mokri in premraženi držati skupine.
Po uradnih podatkih je bilo letos 391 udeležencev, lahko pa vam zatrdim, da jih je bilo 395 :)
Na mapi je viden le del poti od Pasje ravni (Črni vrh) do Dražgoš, ne pa od avtobusne postaje do Pasje ravni.